Sociologija
Agregat
Rok Avbar

Rok Avbar

Rok Avbar (1983), sociolog kulture in zgodovinar. Kot doktorski študent se pod vodstvom red. prof. ddr. Rudija Rizmana ukvarja z vprašanjem etničnega nacionalizma v Bosni in Hercegovini po Daytonskem sporatumu znotraj geopolitičnih koncepcij mednarodne skupnosti. Njegov študijski interes predstavljajo področje nekdanje Jugoslavije, nacionalizem, evropske integracije ter geopolitika. Na Oddelku za sociologijo FF sodeluje kot demonstrator.

Več o avtorju

Zgodovinski spomin v kontekstu držav nekdanje Jugoslavije

Rok Avbar

»Dolazim iz Srebrenice. Ustvari, dolazim od drugdje, ali sam izabrao, da budem iz Srebrenice. Samo se odatle usuđujem dolaziti, kao što sam se samo tamo usudio uputiti u vrijeme, kada nigdje drugdje nisam.«

Zgornje besede je zapisal dr. Emir Suljagić, preživeli iz Srebrenice, le nekaj mesecev nazaj tvorec uspeha Socialdemokratske stranke Bosne in Hercegovine na volitvah oktobra 2010. Njegovo delo Razglednica iz groba je ogledalo dvostranskemu gledanju na zgodovinski spomin v kontekstu držav nekdanje Jugoslavije. Pred petnajstimi leti končani spopadi v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, še kasneje prekinjen genocid na Kosovu ter še pravočasna prekinitev spopadov v Makedoniji so le nekateri izmed delcev krvave preteklosti znotraj držav nekdanje Jugoslavije, ki zgodovinski spomin postavijo v ideološko perspektivo, s katero Evropska unija danes v procesih integracije vleče poteze pri postavljanju ter utemeljevanju ekonomske podlage za svojo nadaljnjo širitev.

Evropska identiteta se je znotraj koncepta zgodovinskega spomina v odnosu do držav nekdanje Jugoslavije, še toliko bolj v odnosu do celotnega Balkanskega polotoka, izoblikovala skozi stoletja spopadov z otomanskim imperijem, predvsem pa je imela pri oblikovanju idej opraviti tudi njena izključenost iz različnih kanalov stika, na kar v članku o »babuškinih orientalizmih« opozori tudi Bojan Baskar. Izoblikovane predstave so se zavoljo specifičnosti ekonomsko-socialnega razvoja znotraj različnih dinastičnih tvorb ter posledičnem odstopanju od sčasoma prevladujočega modela ekonomske eksploatacije v okviru kapitalistične proizvodnje še utrdile.

In vendar se vrti …

Zgodovinski spomin je vedno podvržen prevladujoči ideologiji ter njenim nosilcem, ki ga s svojim delovanjem skušajo razvijati v smeri nepretrganega obstoja. Tako je že obdobje t. i. Titove Jugoslavije pomenilo določeno revizijo in poskus diskontinuitete, pretrganje vezi s preteklimi obdobji ter vzpostavitve nove družbe na novih temeljih z novimi načeli. Isti proces lahko opazujemo tudi znotraj današnjega dogajanja na obravnavanem področju, vendar ta poteka pod drugačnim nazivom, in sicer »demokratizacija« ter »evropeizacija« držav Zahodnega Balkana. Prvo revizijo ter poskus prekinitve vzpostavljenih miselnih vzorcev o območju »divjega« Balkana lahko opazimo že s pojavom termina bruseljske administracije, ki se je na začetku devetdesetih let, očitno pod vplivom Huntingtonove teze o spopadu civilizacij, znašla znotraj konfuzne situacije. Konec vojne znotraj Bosne in Hercegovine označuje začetek vzpostavljanja ideološko pogojenega zgodovinskega spomina z očitnim negativnim predznakom opredeljevanja preteklosti. V vsaki izmed držav nekdanje Jugoslavije, pri čemer je Slovenija izjema, lahko opazujemo intervencijo supranacionalnih institucij, ki so zgodovino posameznih držav opredelile z binarno dvojico arhaičnosti/tribalizma ter prihodnosti/civiliziranosti. Kot sem opisal že v enem izmed preteklih prispevkov, je Ana Juncos to opredelila kot diskurz »vrnitve v Evropo«. Tako Bosno in Hercegovino zaznamuje dvojica daytonska/bruseljska BiH, Hrvaško pred-/post-Tuđmanovo obdobje, Srbijo pred-/po-Miloševićeva era, Makedonijo pred-/po-Ohridski sporazum, Črno goro pa pred-/po-osamosvojitveno obdobje. V vseh omenjenih državah poteka revizija zgodovinskega spomina, izvajana tako na lokalni kot tudi na nacionalni ravni, na slednjo ima po podpisu Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (v obdobju med l. 2001 in l. 2008) močan vpliv tudi Evropska unija.

… v prihodnost ali preteklost?

Slednja s svojimi težnjami po »evropeizaciji« in »demokratizaciji« držav nekdanje Jugoslavije izkazuje željo po stabilizaciji regije, kjer bi lahko (v kolikor že ne) s svojimi političnimi posegi vzpostavila platformo za uresničevanje svojih ekonomskih potreb. Za stabilizacijo in predrugačenje zgodovinskega spomina, v katerem so občutja konfliktov še kako živa, je postkonfliktno in tranzicijsko upravljanje s prostorom znotraj omenjenih procesov s ciljem dokončne integracije in »vrnitve v Evropo« izrednega pomena. Skozi prizmo omenjenega je treba tudi upoštevati sicer kontroverzen prispevek Davida Chandlerja Bosnia: Faking Democracy After Dayton, kjer slednji kritizira prispevek mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Omenjeni prispevek je znotraj polja zapoznelega tretjega vala demokratizacije, v kolikor uporabimo Huntingtonovo razmišljanje, boren, saj ne da skuša zgolj transformirati obstoječi zgodovinski spomin, temveč ga tudi negira, obenem pa mednarodna skupnost za dokazovanje svojega nevmešavanja »dopušča« njegov obstoj.

Na tisoče različnih nevladnih organizacij, ki se na območju držav nekdanje Jugoslavije ukvarjajo s procesom rekonciliacije, transnacionalnega sodelovanja ipd., svojega namena nikakor ne morejo doseči, kar je lepo razvidno tudi iz primera šolskega sistema v Mostarju, sedaj že notoričnemu, razdeljenemu mestu, kjer pojav »dveh šol pod isto streho« ter delitev učencev glede na etnično pripadnost pri nekaterih predmetih ne pripomoreta k stabilnemu okolju, ki ga želi Evropska unija vzpostaviti. Zgodovinski spomin držav nekdanje Jugoslavije je v procesih evropske integracije normativno opredeljen, bruseljsko ovrednoten in sprejemljiv samo v primeru, da ga kot takšnega vidi evropska sedemindvajseterica. Kompleksnost zgodovinskega spomina omenjenega prostora, ki bo sčasoma vstopil v prostor Evropske unije, k duhu evropskega citoyenneté ne bo prinesel »divjaškega« duha ter s svojim »smodnikom« spodkopaval temeljev evropejstva, saj ni vreden ne nič več ne nič manj kot zgodovinski spomin katerekoli druge države članice.

Določanje vrednosti zgodovinskega spomina držav nekdanje Jugoslavije je ideološko/neokolonialistično početje s ciljem ekonomske ter politične podreditve. Enoznačnega odgovora, ali to prostor z bogato tradicijo in različnimi zgodovinskimi spomini pomika v smeri prihodnosti ali preteklosti, še ne moremo podati, vendar se zdi ironično, da bi nekaj preteklega lahko zaživelo zgolj v prihodnosti. Če Suljagićeve besede obrnemo, si države nekdanje Jugoslavije svojega zgodovinskega spomina niso izbrale, vendar vseeno z njim hodijo tako, kot si ne bi upale nikjer drugje.

Comments are closed.