Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Zastonj kosilo

Roman Kuhar

Ko sva se pred leti z možem končno preselila iz »hotela Mama« in si pri svojih tridesetih lahko privoščila nekaj čisto svojih kvadratnih metrov stanovanja v Ljubljani, sva kaj hitro podlegla »dobronamernim nasvetom« prodajalk v trgovini, v kateri sva kot prišleka v nov kraj začela nakupovati vsakdanje potrebščine. »Gospod, a nimate kartice? Pa se vam splača, veste. Zbirate pike in imate popuste.« Podlegla sva in si dala narediti družinsko kartico za nakupe (bržkone malce tudi zato, da bi sebi dokazala, da sva zdaj res v svetu »odraslih ljudi«).

Kartico sva pridno nosila s seboj k vsakemu nakupu, čeprav se nama ni zdelo, da bi bili nakupi kaj cenejši. Resda so nama kdaj in kdaj odšteli kakšen cent od vrednosti izdelka, ki je bil takrat v akciji, kaj drugega pa od tega nisva imela. Ker sva vse prevečkrat videla, kako kakšne mamke in dediji na blagajni dodatno kupijo še malenkosti, ki jih sicer ne potrebujejo, a jih k temu uspešno pripravijo blagajničarke – »Joj, manjka vam samo še pol evra, pa dobite še eno piko« – sva bila trdna v svojih stališčih in nisva dokupovala ničesar, kar ne bi zares potrebovala ali hotela. In potem je končno prišel tisti veseli dan, ko pridno zbrane pike lahko pretopiš v denar (ki ga moraš, kakopak, zapraviti v tej isti trgovini). »Danes nakupujeva zastonj,« sem slavnostno razglasil in se zapodil med police. Stvari so kar same letele v voziček in občutek je bil super: »Vse tole bom dobil zastonj.« Resda me je nekje iz ozadja malce črvičilo, češ, nič ne gledam, kaj mečem v voziček … ampak, hej, tudi če bo šlo malo čez običajen znesek, bo glavnina vendarle zastonj.

Račun je pokazal skoraj podvojeno vrednost običajnega nakupa. Tako torej deluje tale trgovska psihologija, sem si rekel. No, osel gre samo enkrat na led … zato naju pri naslednjem »zastonjskem« nakupu ne boste dobili! Spet sva pol leta pridno zbirala pike in na »veseli dan« v trgovino odšla z novo strategijo: zapravila bova samo toliko, kolikor je vrednost zbranih pik. Ma, me je bilo malo sram, ko sem po štacuni hodil gor in dol z mobitelom, na katerega sem sešteval vrednost zbranega blaga in nekaj tetic me je malo čudno pogledalo, pa kaj potem? A glej ga zlomka, ko sva prišla na blagajno, je bil račun drugačen – nižji od tega, kar bi si lahko privoščila zastonj. Izkazalo se je, da pijača, ki sva jo kupila, ni pakirana z dvanajstimi steklenicami, ampak z osmimi – in ker sem znesek pomnožil z dvanajst, je bil izračun napačen. Skorajda sem se že obrnil, češ, samo sekundo, stečem še po eno stvar, pa so me od te moje namere odvrnili zdolgočaseni, a ubijalski pogledi ljudi, ki so za nama stali v vrsti. Ni šans, so mi rekli, ne da bi dejansko to izgovorili. Spremenil sem se v kuro brez glave … in v zmedi pritrdil temu, kar je predlagala blagajničarka: »Gospod, se vam ne splača vnovčiti pik. Danes tole plačajte, pa pridite še enkrat, saj pike veljajo še dva dni.« In sem spet padel na foro … ter čez dva dni kupoval mleko (mleka nikoli ni dovolj, ane?), ki ga v resnici takrat nisem potreboval. In ker z mlekom nisem uspel priti do obljubljenega zneska, sem zraven kupil »še kar nekaj«. Kot poklapan cucek sem šel iz trgovine, razočaran sam nad seboj in nad dejstvom, da nisem nič drugačen kot moja mama, ki sem ji ves čas očital, da jo v trgovini »nategujejo s tistimi pikami in popusti«.

Kartice so se v naslednjih letih razbohotile in človek skorajda ne more več kupiti stvari, ne da bi zraven kazal še kartice, pa račune iz prejšnjega tedna, pa torkove in četrtkove popuste, pa zbrane pike, za katere potem kupiš za dvajset odstotkov cenejšo stvar, ki je sicer ne bi kupil, ampak hej, ko je pa dvajset odstotkov cenejša … in tako naprej v neskončnost. (V isto smer se širijo tudi čakalne vrste v trgovinah: preden tetice ali strici na kasi obkljukajo vse pike, odštejejo vse popuste in – po možnosti – na pomoč pokličejo sodelavko, češ »kako že to naredim?« … odteče veliko dragocenega časa.)

Absurdna so tudi pisma, ki jih – na osnovi zvestobe! – dobivamo na dom. Pred časom mi je ena od trgovin navdušeno poslala pošto, v kateri mi je sporočila, da so me za mojo zvestobo in vse nakupe v preteklem letu v njihovi trgovini nagradili z …. 0,75 eura (številka je bila zapisana v veliki in odebeljeni pisavi). A se vi malo hecate? Za 0,75 evra sem vam posredoval svoje osebne podatke, s katerimi delate analize trga in na osnovi katerih me cuzate vedno, ko me le lahko. Za 0,75 eura sem prodal svoje dostojanstvo?!

Nekaj je bilo potrebno narediti. V naslednjih mesecih, priznam, nisem vedno uspel reči »ne«, ko so mi ponudili kartico (»Gospod, vam bomo popust že kar danes računali, samo tole izpolnite …«), sem pa zato zanalašč na njihove pristopne izjave zapisoval napačne podatke. Pri spolu sem obkrožil »ženska« (… in ena od trgovin mi zdaj vljudno pošilja reklamo, naslovljeno na »gospa Roman Kuhar«), telefonski številki sem dodal še eno številko, tako da je bila neveljavna, pri elektronskem naslovu pa sem zapisal notyourbussines@gmail.com (v prevodu: kaj-vas-briga@gmail.com). (Upam le, da tak naslov resnično ne obstaja – in če obstaja, se lastniku iskreno opravičujem za ves reklamni junk mail, ki ga dobiva namesto mene.)

Temu sistemu težko pobegneš. Ne moreš kar enostavno izstopiti. Lahko pa – kot je nekoč pisalo na steni enega od blokov v Ljubljani – namesto olja v motor kapitalizma natrosiš pesek. Pa čeprav z neumnimi potvorjenimi informacijami na pristopnih izjavah ali odločnim »ne« ustvarjanju lažnih potreb, ko ti ponudijo kartico, s katero navidezno sicer dobiš nek popust, a računica je vedno na strani kapitala. Vse, kar dobiš, boš slej ko prej nesel nazaj v isto trgovino. In še kaj čez. Ali kot pravi britanski pregovor: ni zastonj kosila.

2 komentarja


  1. Aleš Jamšek 

    Trgovinskih kartic nimam,pa čeprav z njimi težijo za skoraj vsako blagajno v tej državi.Mnogo bolj me skrbi vse večja dohodkovna državljanska nedostopnost do osnovnih elementarnih potrebščin in posledične žrtve elementarnega državljanskega socialnega genocida omenjene vsebinsko in pravno kakor tudi dohodkovno neopredeljene materije.


  2. Ana 

    ..ja, peska v motor kapitalizma, ne sebi v oči!! 😉