Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Zagreti demokrati

Jože Vogrinc

Zagreti demokrati niso nova slovenska stranka. So pasma politične živali, ki v Sloveniji kar uspeva in jo imajo mediji radi in tudi stranke se jih ne branijo. Zagreti so za demokracijo sploh, še rajši pa so zunaj strank. V vsakem trenutku so pripravljeni moralno obsoditi kakšno nestrpnost ali primerek sovražnega govora. Svarijo pred skrajnostmi. So iskreno prepričani, ne hinavci. Zase trdno verjamejo, da so demokrati in demokratke. Za demokracijo se zavzemajo stalno in javno. Pa vendar …

Pa vendar je v njihovem zavzemanju nekaj motečega. Če bodo pri svojem prizadevanju prepričljivi in uspešni, bodo učinki njihovih prizadevanj za demokracijo nasprotni njihovim pričakovanjem. Manj demokratična družba bomo.

Če smo namreč pozorni, ne moremo preslišati, kaj zagreti demokrati vse glasneje zahtevajo: demokratična država mora prepovedati politični ekstremizem. Skrajneže je treba obsoditi in pozapreti. V demokraciji ni prostora za sovražnike demokracije.

Zagreti demokrati niso nujno sredinci. Veliko jih je tako na politični desnici kakor na levici. Skupno jim je, da brez težav prepoznavajo osebe ali organizacije, ki so po njihovem nedemokratični skrajneži in jih je treba izločiti iz javnega življenja, jim prepovedati delovanje, njihove kolovodje pa zapreti. Prepoznavajo jih po podobnosti. Kdor riše kljukaste križe, vzklika »Heil, Hitler!« in zasebno pošilja v pekel Jude, cigane in komuniste, na spletni strani pa to zavije v celofan bolj korektnih terminov, je brez dvoma fašist. Kdor si navija na glas Internacionalo, redno čisti Titovo sliko ali ga ni sram, da je bil nekoč v partiji, je nedvomno komunist. Vsak zagret demokrat lahko hitro poišče nedemokrata, ki ga je treba izolirati pod budnim nadzorom represivnega aparata demokratske države.

Zlo takega pogleda je v nepolitičnem razumevanju demokracije. Zagreti demokrati razumejo demokracijo kot vladavino splošno sprejemljivih (se pravi, že utečenih,vladajočih) stališč. Med seboj se razlikujejo po tem, na kateri strani vidijo skrajnosti in kje potegnejo ločnico med sprejemljivimi in nesprejemljivimi stališči. Ločnice so lahko premične prav zato, ker se na levi, na desni in v sredini bojijo skrajnosti nasploh. Vedejo se, kakor da skrajna stališča sama iz sebe, v abstrakciji od družbenih vzrokov, katerih izraz so, povzročajo razdore. Domišljajo si, da bo prepoved ekstreme obsekala. Ostala bo zlata sredina čiste demokracije. Ne opazijo, da se tako skrajnosti plazijo proti sredini, ta pa se krči. Ne zavedajo se, da je mogoče zganjati totalitarizem sredine, ki uničuje demokracijo. Kako jo uničuje? Tako da realne razcepe v družbi, ki so vzrok vse večjih razhajanj v nazorih, napačno dojema kot miselne razlike, ki nastajajo zaradi nestrpnosti v mišljenju skrajnežev.

Resne politične razlike v družbi, kjer se neenakost veča, so nepomirljive razredne razlike. Kdor vidi v nepomirljivih stališčih ekstremizem, se je odpovedal političnemu mišljenju in ga nadomestil z refleksnim odzivom policaja, treniranega za zatiranje neredov. Prepoved je represivno dejanje, ki vrže osebo ali organizacijo iz polja političnega.

Pred leti se je pokojni Samo Resnik, zagnan demokrat, odločil, da bo onemogočil vstajenje komunizma od mrtvih tako, da je sam zaščitil vsa imena, ki bi jih lahko imela prihodnja komunistična stranka, kar se jih je lahko domislil. Predlog je pristno demokratski in prisrčno naiven. Stranka je lahko komunistična ali ne s poljubnim imenom – takim, ki cika na komunizem, ali takim, ki ne. Hitlerjeva stranka je bila kot »socialistična delavska« po imenu neprimerno bolj »na levi« od zdajšnjih slovenskih strank. In ali so slovenske stranke demokratske, če imajo demokracijo v imenu? Za fašistično ravnanje ni nujno sklicevanje na Hitlerja. Zadoščajo slovenski junaki, denimo Samo ali Peter Klepec. Zmerjati je mogoče tudi politično korektno. Če so Romi vedno omenjeni kot negativci, niso nič na boljšem od ciganov, Srbi pa ne od čefurjev. Dokler se ne spremenijo bistveno vloge, v katerih se v medijih sploh lahko pojavijo, se bodo politično korektna imena sproti nižala v zmerljivke.

Ali se zavzemam, naj se nasilneži ne kaznujejo? Nikakor! Ločnico vlečem med kaznivimi dejanji in pozivanju k njim na eni strani ter svobodo izražanja političnih zahtev, tudi skrajnih (denimo, zahteve po nacionalizaciji bank), dokler spoštujejo in uveljavljajo temeljne človeške pravice. Kaznujte ekstremiste, kadar kršijo zakon, a ne kriminalizirajmo ekstremizma, ker bo sicer postalo prej ali slej kaznivo misliti in biti, kar si. Sovražni govor bi mediji že zdavnaj lahko omejili s preprosto zahtevo, da morajo biti v javni besedi – tudi na spletu in v komentarjih – pisci podpisani. To bi bilo politično dejanje. Družba v krizi potrebuje svobodno izražanje mnenj, četudi so izključujoča. Kjer nasprotja niso jasno izražena kot javna mnenja, tudi trden kompromis ni mogoč. Anonimno mnenje ni svobodno, psevdonim pa je v politiki strahopetnost in laž.

Zaznave skrajnosti so v Sloveniji pretirane tudi zato, ker različno prepričani živijo v izključujočih se mnenjskih svetovih in rastoča razhajanja napačno zaznavajo kot naraščajoči ekstremizem političnih nasprotnikov. Čas je, da se tega zavemo in nehamo demonizirati drug drugega. Namesto da svojo moralo postavljamo za merilo kazenski politiki, rajši namenimo pozornost ekonomskim in političnim vzrokom družbenih nasprotij in njihovemu odpravljanju.

Comments are closed.