Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Začeti na novo?

Jože Vogrinc

V Sloveniji se pojavljajo predlogi, da bi državo rekonstruirali in začeli novo, boljše politično življenje naroda od začetka. O tem sicer molčijo trenutni nosilci odgovornih funkcij, a so polni prenovitvenega žara tisti, ki so bolj ob strani ali v opoziciji. So predlogi za nov začetek znamenje, da se slovenska politična elita začenja zavedati, da je sama glavni notranji dejavnik naraščajoče družbene in politične krize v državi?
Mislim, da, žal, še ne. Priznava, da institucionalni sistem ni učinkovit in da tega ni kriv le en pol, levi ali desni. Nerada, a vendarle ugotavlja, da se nezaupanje ljudi vse bolj nanaša na družbeno ureditev v celoti, še zlasti na sodstvo in na stranke. Ni pa se še poglobila v to, da bi poskušala razumeti trajne družbene vzroke, globalne in notranje slovenske, za krizo. Zato tudi nima nikakršne strategije družbenega razvoja in zato tudi ne zunanje in notranje politike ter gospodarske politike v strateškem pomenu besede, namreč dolgoročne. Vprašanje je, ali je take poglobitve sploh zmožna.
V zadnjem času sta se pojavila dva predloga rekonstrukcije. Janez Janša je ponovil med opozicijskimi razumniki že nekajkrat izrečeno zamisel o drugi republiki. Spomenka Hribar je doživela mlačne odzive s krilatico o novi družbeni pogodbi. Oba predloga sta dobrodošla, ker spodbujata k premisleku o vzrokih za neučinkovitost politične ureditve. Vendar pa sta po svoji vsebini in še zlasti po svojih ciljih oba ujetnika svoje osebne politične zgodovine in svoje zasidranosti v vrhu poosamosvojitvene elite. Ne Janša ne Hribarjeva ne dvomita, da je za razvoj Slovenije odgovorna predvsem elita, katere del sta. Njune zamisli se nanašajo na to, kako prilagoditi sredstva (= politični sistem) cilju, ki ga razumeta zelo podobno: kot uspešnost slovenskega naroda v slovenski državi v primerjavi z drugimi narodi v svojih državah v dani svetovni ureditvi. V ideji, da je država orodje naroda in da nezaupanje v sistem pomeni predvsem to, da je treba orodje spet nabrusiti, pa ni prostora za razumevanje družbenih bojev, katerih površinska pena je družbena elita v dvomilijonski državici.
Ideja druge republike je docela jasna glede tega, da sta njen cilj in meja rekonstrukcija tistega, kar v slovenski politični ureditvi »ne deluje«, tako da »bo delovalo«. Domet reforme kaže že izvor besede: vse francoske republike so bile reforme strankarskega pluralizma in zadnja, De Gaullova peta republika, je bila leta 1958 vpeljana prav zato, da je predsedniški sistem zamenjal parlamentarnega. Sistema to sicer ni rešilo pred majem 1968, prav tako niti Italija, kjer so nazadnje reformirali republiko, zaradi tega ni postala bolj stabilna, samo manj demokratična. Vodjem, kot je Janša, bi bil predsedniški ali vsaj večinski sistem gotovo pogodu. Za izpeljavo reforme političnega sistema pa so potrebne ustavne spremembe in zanje je potrebno široko soglasje politične elite. Vsaj glede dveh pomembnih elementov zdajšnje ureditve, namreč državnega sveta in referendumov, o nevzdržnosti zdajšnje ureditve soglašajo vsi. Ni pa soglasja, kaj naj ju nadomesti. Sploh pa se moramo vprašati o družbenem ozadju zdajšnjega položaja in o družbenih posledicah morebitnih reform. Državni svet je dojet predvsem kot razmeroma neučinkovita zavora, s katero so interesni lobiji poskušali blokirati državni zbor. Če kaj, kaže na moč državnega zbora. Poslanci, ki so župani (ali pa so kako drugače trdno zasidrani v lokalni oblasti), utrjujejo svojo moč ob pomoči strank in tudi na njihov račun. Referendumi pa niso bili vsi le način, kako opozicija nagaja koaliciji, ampak so vsaj nekateri izraz tega, da je bil pomemben (čeprav manjšinski) del slovenske družbe prizadet z ukrepom oblasti. Ne glede na slabosti so pomemben instrument demokracije.
Dovolj resna razprava o drugi republiki mora od domislic o odpravi nadležnih ustanov preiti k analizi družbene ureditve. Kaj pa posledice? Volivci smo postali apatični do strank, in ker so večje stranke naveličane sopotnic, ki so jeziček na tehtnici (DeSUS ali SLS), manjšim pa grozi, da ne bodo prišle v parlament, je večinski sistem resna skušnjava vladajoče elite. S tem bi se na silo poenotili in se rešili kot družbena skupina. Cena za to je za slovensko družbo visoka: trajna polarizacija in podaljšanje vladavine elite, ki je postala anahronistična.
Poziv Spomenke Hribar k novi družbeni pogodbi ni presenečenje. S Tinetom imata dolgoročno, ekozofsko vizijo razvoja, ona sama pa se javno že dolgo zavzema za temu ustrezne spremembe v vrednotah in razmišljanju Slovencev. Do tod vse prav – gre za pomembne elemente razprave, ki nas čaka. Težava je, da je poziv naslovljen na elito, ki z ničimer ne kaže, da so to res njene vrednote. Pisanje Spomenke Hribar vseskozi izhaja iz priklicevanja osamosvojiteljskega duha, kot da je treba predvsem prepričati nekdanje tovariše, da se spomnijo na usodni čas, pozabijo medsebojne zamere in stopijo še enkrat na start. Za naš narod, za našo državo. Če vzamemo Rousseauja zares, pa odpovedujejo slovenski državljani pogodbo s svojo elito z neudeležbo na volitvah in z apolitizacijo. Če vzamemo zares, da potrebujemo novo družbeno pogodbo, ta ni mogoča brez mobilizacije novih družbenih sil od spodaj navzgor (ali, če hočete, iz civilne družbe). Ni mogoča brez družbenih bojev in brez spremembe in samospremembe elite.
V teh 20 letih se je slovenska družba razslojila po eni plati na profesionalne upravljavce in na upravljane, po drugi pa na tiste sloje, ki življenjsko vezanost na globalni prostor in Slovenijo le izkoristijo, če jim to ustreza (kapitalisti, mobilni intelektualci), in druge, ki so v njej ujeti. V resnici ne vemo, kaj je za koga Slovenija, kdo je elita in v katerem smislu so deli elite sploh »slovenski«. Če kaj, potrebujemo resne raziskave slovenske družbe namesto iz rokava potegnjenih zamisli lokalnih veljakov. Potrebujemo pogum za dialog onstran plotov otopelih prepričanj in vkopanih disciplin. In ne glede na vse zamere slovenski »politiki« ne pošiljamo elite na odpad. Prenoviti se bo morala elita sama. In namesto da nam rišejo Kučana kot Satana v ozadju slovenske politike (ali sploh obstaja udobnejša oblastniška poza, kakor je obnašanje slovenske desnice, ki si domišlja, da sploh nima oblasti in da so vse njene nečednosti opravičljiv boj proti »komunističnemu« Zlu?), bi morali v njem videti zgled odgovornega politika, ki je zmožen priznavanja napak, samospremembe in poslušanja drugih. Koliko takih je še?

Comments are closed.