Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Vsi smo Grki

Jože Vogrinc

Poglabljanje družbene krize v Evropi vsak dan bolj boleče kaže, na kako samomorilski način Evropska unija in evropske države, med njimi Slovenija, »rešujejo« težave s proračunskim minusom ter z javnim dolgom in zasebnimi dolgovi. V Grčiji in Španiji so zaradi drastičnih ukrepov, ki najbolj prizadenejo javni sektor in mlade, ljudje tako rekoč vsak dan na ulici in vse bolj protestirajo. Ne samo proti sedanji vladi. Proti vsem vladam, ki razlaščajo razlaščene v imenu anonimnega velekapitala. Proti kapitalizmu. Če bo slovenska vlada vztrajala pri varčevanju na račun javnega sektorja, se utegne jeseni Grčija ali Španija zgoditi tudi v Sloveniji (in enako bo še kje v Evropi).

Te dni kaže, da bo grška država dobila paket izsiljene pomoči, ki bo bankrot države odložil do jeseni. V samem paketu pomoči razen dokaj nejasne zahteve bankam upnicam, da se sprijaznijo z odpisom dolga (seveda ga poimenujejo s kakšnim bolj nejasnim izrazom), ni nič novega: skupni dolg držav dolžnic narašča, odplačevanje pa je zaradi nižanja bonitet vse težje. Ukrepi vlad, da bi dolgove odplačevale, uničujejo razlog, zakaj država v očeh državljanov sploh obstaja, namreč javno blaginjo. Kleščenje proračunov uničuje in razgrajuje vsem dostopno zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in javno infrastrukturo. Ukrepi »za oživljanje gospodarstva« otežujejo položaj zaposlenih in omogočajo odtekanje kapitala iz države, davki pa so dokaj enaki za vse, zato njihovo zviševanje (npr. stopnje DDV ali cene goriva) prizadene vse navadne državljane in najbolj tiste, ki so že tako ali tako najbolj prizadeti. Vse to pospešuje razslojevanje in spodbuja bes ljudstva proti vladam. Države se do kapitala ne vedejo kot nosilke suverenosti v imenu ljudstva, ampak kot rubežnice v imenu neznanih, nedostopnih zasebnih naročnikov. Začasna pomoč EU Grčiji bo morda zagotovila odločevalcem kakšen teden poletnega dopusta, medtem pa se bo v evropskih medijih še bolj razmahnil šovinizem in vsak dan bolj se nam bo zdelo sprejemljivo nekaj, za kar je zadnji čas, da se nad tem zgrozimo in se temu upremo.

V mislih imam grozljivo lahkotnost, s katero se je začela omenjati možnost, da Grčija kratko malo razproda svoje otoke. Res, zakaj ne tudi arheoloških znamenitosti? Zakaj ne bi francoske in nemške banke kupile Partenona, Delfov ali pa kar celotnega Peloponeza?

Šovinizem v Evropi danes ni posebnost skrajne desnice, ampak ga lahko zajemate z veliko žlico na javnih TV in v uglednem časopisju. Ne da bi trenili z očesom, so šovinisti in šovinistke vodilni evropski in »naši« politiki. »Grki« so zapravljali in se zadolžili; »Grki« gredo prehitro v pokoj; »mi« ne bomo več podpirali njihove lenobe ali lahkomiselnosti; »mi« hočemo »svoj« denar nazaj, ali pa ga ne »bomo« več posodili »Grkom«.

Če ne verjamete, da je to šovinizem, predlagam preprost preizkus. Postavite se v vlogo nemškega ali francoskega politika, ki zagovarja upnike slovenske države, saj je od njegove izterjevalne spretnosti odvisen nemški ali francoski proračun in njegova (ali njena) politična kariera. Recimo, da se je boniteta Slovenije že znižala in da bo naša država zdajci morala zaprositi EU za pomoč (no, če bo naša država dovolj dolgo servisirala upnike, pomoč sploh ne bo več na voljo, ko bo morala sama prositi zanjo). Seveda se pridušate, da mi, Nemci, že ne bomo pomagali Slovencem! Zakaj ne? Poglejte: zapravljivi in požrešni Slovenci so izčrpali svoja podjetja in se nerazumno zadolžili, zdaj pa so še zavrnili pokojninsko reformo, potem ko so dolga leta upokojevali vse, ki so se jim zdeli odveč.

Čakajte, boste rekli, podjetja so izčrpavali tajkuni, ne mi. Zainvestirali so se Šrot, Bavčar, Kordež, državljani Slovenije samo plačujemo posledice njihove megalomanije. Točno! Popolnoma enako je z Grki. Ali so državljani Grčije (pa Portugalske, Irske, Španije, Italije …) bolj krivi za zgrešene naložbe svojih tajkunov kakor državljani Slovenije za neuspele podvige junakov slovenske tranzicijske privatizacije? Niso! Če pa je tako, je jasno, da smo državljani EU v vsaki državi posebej pasivne žrtve nejavnih odločitev političnih elit posameznih držav in EU kot celote. Nezaupanje do elit, ki se vedejo kot dekle velekapitala, je splošna značilnost ljudskega odpora do evropskih političnih elit, ne glede na njihovo barvo.

Če ste danes prepričani, da so si Grki (ves narod, vsi počez) za svojo nesrečo krivi sami, boste morali požreti tudi to, da smo si Slovenci sami krivi za svojo nesrečo. S tega vidika niso izropali in zapravili družbenega premoženja konkretni »podjetniki« s podporo konkretnih uradnikov ali poslancev in z dobro plačanimi storitvami odvetnikov z imeni in priimki. Ne, zadolžila se je Slovenija, plačujemo Slovenci.

Kot državljani zadolženih držav smo v razmerju do velekapitala in do postaranih evropskih političnih elit, ki mu služijo, vsi Grki. Naložena nam je kolektivna krivda za politiko, ki pelje v katastrofo.

Spoznanje, da smo vsi Grki (in Grkinje), je nujno, če se hočemo taki politiki upreti. Solidarnost z državljani najbolj zadolženih držav in spoznanje, da te države dolgov nikoli ne bodo mogle odplačati, sta prva in nujna točka odpora in upora. Država, ki bi hotela odplačati svoje dolgove, bi to lahko naredila le za ceno uničenja lastne infrastrukture, obubožanja prebivalstva, migracij, slej ko prej tudi diktature, pa četudi z »demokratično« masko na obrazu. EU, sestavljena iz takih držav, ne more preživeti. (Mimogrede: med socialističnimi državami, ki so konec 70. let zašle v dolžniško krizo, je edina in zelo hitro vse dolgove odplačala Ceauşescujeva Romunija – za kakšno družbeno in politično ceno, vemo.)

Poglejte na zemljevid in se zamislite! V vseh državah nekdanje Vzhodne Evrope, ki so zdaj v EU, zadnji dve desetletji prebivalstvo upada. Mladi, izobraženi, iskani odhajajo. Krepita se revščina in šovinizem. V krizi je zdaj posebej prizadet evropski Jug, kjer je rast najbolj temeljila na zatirani poceni imigrantski delovni sili. Evropa visi v zraku. Za prizemljitev potrebujemo novo, vseevropsko politično silo na temelju solidarnosti državljanov Evrope ne glede na državne meje. Namesto nojevskih nacionalnih elit in evrobirokracije potrebujemo gibanje za Evropo njenih državljank in državljanov.

2 komentarja


  1. vesna kobal 

    Zadnja dva stavka se, tako kot vsaka utopija, slišita zelo lepo. Avtor nam v duhu kulturnega relativizma namesto nacionalne (-ih) identitet(e) kot alternativo ponuja vseevropsko identiteto. Toda zakaj potem ne bi danes, »v času globalizacije«, bili vsi kar preprosto »državljani sveta«? Odgovor je sila preprost: ker vsaka (politična) entiteta za svoj (idejni in fizični) obstoj potrebuje nasprotnika, zato taki pozivi – paradksalno – služijo predvsem kot propaganda EU (Ali niso to ravno ideje, s katerimi se promovira EU?). Skratka, ideja o vseevropskosti se vsaj implicitno umešča v okvir, kjer Evropa/EU nastopa nasproti ZDA na eni strani in Aziji na drugi (ki Evrope ne prekaša več zgolj po konkurenčnosti delovne sile, pač pa tudi po sposobnih raziskovalcih in znanstvenikih). Povedano drugače: do prihoda vesoljcev se bomo torej (tako ali drugače) bojevali med seboj…

    Poleg tega si je težko predstavljati politično silo brez elit (hierarhije) in birokracije. Vera v zmožnost samoorganizacije tako velike skupine ljudi ali v enakopravnost vseh posameznikov in posameznic, kar DEJANSKO spodleti že pri bistveno manjših organizacijah, je bila v zgodovini velikokrat izhodiščna ideja različnih gibanj, ki pa so se končala bolj klavrno.

    Še komentar glede javnega sektorja oz. natančneje, glede razmerja med realnim in javnim sektorjem – s perspektive »navadnega človeka«, da ne bo vedno govor le o uradnikih in poslancih: če čistilka, zaposlena v javnem sektorju, zasluži 100 € neto mesečno več kot prodajalka, ki poleg prodaje tudi čisti poslovalnico in s svojim delom še plačuje čistilko, zaposleno v javnem sektorju, TO JE PROBLEM. Problem je denimo tudi v tem, da nekateri delodajalci zakonsko določene najnižje osnovne plače jemljejo kot »smernice« in za zahtevano VII. stopnjo izobrazbe ponujajo plačilo 850 € bruto. Prodajalka v trgovini ima cca. 750 € bruto plače. Se splača nase prevzemati bistveno večjo odgovornost za 100 € bruto več? Ali pa naj se večina zaposlenih v realnem sektorju preprosto sprijazni s tem, da bo imela bruto plačo, ki je polovica povprečne bruto plače (in kasneje ne omembe vredno pokojnino)? Ali, da jim bo polovica regresa vsako leto izplačana v obliki bona, ki ga lahko porabijo samo v točno določenih trgovinah in za točno določene storitve, kot se je to letos zgodilo zaposlenim v Tušu, v prihodnosti pa bodo to in podobne luknje v zakonu (ki so sad dela zaposlenih v javnem sektorju) izkoriščali tudi drugi izvirni delodajalci. V realnem sektorju obstaja cela vrsta anomalij, ki jih v javnem sektorju ni, za katere so s svojim (ne)delom soodgovorni tudi zaposleni v javnem sektorju. (Mimogrede: tudi glede zagotavljanja brezplačnih storitev bi se dalo razpravljati: pri vsem denarju, ki gre v Sloveniji za zdravstveno blagajno, je spodobno poskrbljeno le za otroke in mladino; vsi ostali pa lahko že za najbolj osnoven pregled pri zobozdravniku čakajo eno leto ali več (ali pač plačajo, ker so bili nekateri tako zelo radodarni s koncesijami)).
    (…)


  2. vesna kobal 

    (…)
    Problem Grčije (pa tudi Slovenije) torej niso samo tajkuni: tega, da denarja, ki je bil pokraden in zapravljen, ne Grki ne Slovenci ne bomo več videli, se vsi že zdaj dobro zavedamo. Še več, glede na pretekle izkušnje, lahko pričakujemo tudi, da bodo sodni procesi zastarali (k temu bo prispevala sodna veja oblasti, katere (počasno in neučinkovito) funkcioniranje prav tako plačujemo državljani).

    Bolj globalno gledano, je problem v temeljnih vrednotah neke družbe, ki se med drugim kaže tudi v vrednotenju dela: vsakemu čuku na veji je jasno, da bo država, kjer vladata razbohoten javni sektor in nepotizem, prej ali slej imela resne težave, kako vzdrževati tak sistem. Vprašati se je potrebno, ali niso tajkuni le del problema, krize, ki bi se tudi sicer zgodila, le da so jo tajkuni pač nekoliko pospešili? Ali so res samo tajkuni živeli »nad svojimi zmožnostmi«?

    Morda bi bilo bolje, če bi nase vendarle gledali z očmi nemškega politika: predvsem zato, ker identifikacija z Grki, kakor je predstavljena zgoraj, med drugim pomeni tudi identifikacijo z nekom, ki ves nebogljen čaka na prihod odrešenika. Videti je, da so se v dvajsetih letih po slovenski osamosvojitvi tudi ideali spremenili: če nam je za začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja politična elita obljubljala Švico, je danes naš ideal Grčija. V tem smislu smo res nizko padli! Ideali so že po definiciji nedosegljivi, vendar pa to, katere ideale gojimo in s kom se identificiramo, močno vpliva na to, katere alternative smo zmožni misliti.

    Problem (slovenske) politične »levice« je vseskozi v tem, da ni sposobna ponuditi izvedljive alternative, konkretnih (in odločnih) korakov – v najboljšem primeru je zmožna le ohranjati določene socialne pravice in s tem kupovati »socialni mir«. A dolgoročno to ne bo dovolj, ker je dolg države z vsakim dnem večji in bo standard življenja močno upadel tako za zdajšnje kot bodoče generacije in bo (če že ni) za »navadne državljane« povsem vseeno, katera politična opcija bo na oblasti. Če so alternativa radikalnemu krčenju pravic neke utopične sanje o vseevropskem gibanju, ki bojda lahko obstaja brez elit in birokracije, potem se nam v obeh primerih piše slabo. Ali natančneje: drugo je le ovinek k prvemu.