Sociologija
Agregat
Gaber Aleš

Gaber Aleš

Gaber Aleš (1990) študira sociologijo in pedagogiko. Zanima se za široko polje humanistike in družboslovja.

Več o avtorju

Vabljeni v Luko Koper

Gaber Aleš

Peljem se mimo napisa Luka Koper, Port, Porto, prečrtanega z močno rdečo črto. Na prvem krožišču je parkiran policijski avto. Prikažejo se gore kontejnerjev, železna masa, visoki žerjavi. Okus po rji in delu. Malo naprej polja v belo oblečenih audijev, BMW trgovina, Mini cooper izpostava, steklo, blišč, smetana …

Vhod v pristanišče, točko upora. Spet policija, varnostniki, kamere, transparenti in prvi neposlušneži. Moderno suženjstvo. Nevidni delavci. Malo naprej Bosanci, čefurji, primitivci, spake. Nekdo igra šah. Nekdo leži na tleh, nekdo leži na postelji …

„Sastanak su prestavili na 11 sati, bez da bi nam to kazali. Ljudi, samo nemojte se razsipat!“

Ti, ki lifrajo robo v naše domove, so sedaj pred upravnim poslopjem. 60-letnik nam razlaga, da delajo po 24 ur, nenapovedano, ponoči, za 2,6 € na uro in to je vse. Brez z zakonom določenih prispevkov. V penzijo ne more, ker mu niso plačevali prispevkov. Obsojen na Goli otok.

Razleže se ploskanje! Piar čokoladice z logotipom Luke letijo po zraku. Prva zmaga! Prvega od 23 vodilnih stavkajočih ne bodo odpustili. Začeli so požirati svoje lastne besede-grožnje.

Ura je 10.00 (deset do polnoči).

*

Ponovno vabljeni v Luko Koper1

Peljem se2 mimo napisa Luka Koper, Port, Porto, prečrtanega z močno rdečo črto. Na prvem krožišču je parkiran policijski avto. Prikažejo se gore kontejnerjev3, železna masa, visoki žerjavi. Okus po rji in delu4. Malo naprej polja v belo oblečenih audijev, BMW trgovina, Mini cooper izpostava, steklo, blišč, smetana …

Vhod v pristanišče, točko upora5. Spet policija6, varnostniki7, kamere, transparenti in prvi neposlušneži8. Moderno suženjstvo9. Nevidni delavci10. Malo naprej Bosanci, čefurji, primitivci, spake11. Nekdo igra šah12. Nekdo leži na tleh, nekdo leži na postelji …

„Sastanak su prestavili na 11 sati, bez da bi nam to kazali. Ljudi, samo nemojte se razsipat!“

Ti, ki lifrajo robo v naše domove, so sedaj pred upravnim poslopjem13. 60-letnik nam razlaga, da delajo po 24 ur, nenapovedano, ponoči, za 2,6 € na uro in to je vse. Brez z zakonom določenih prispevkov. V penzijo ne more, ker mu niso plačevali prispevkov. Obsojen na Goli otok.

Razleže se ploskanje! Piar čokoladice z logotipom Luke letijo po zraku. Prva zmaga! Prvega od 23 vodilnih stavkajočih ne bodo odpustili. Začeli so požirati svoje lastne besede-grožnje.

Ura je 10.00 (deset do polnoči)14.

_____________________

1 Vabljeni k pogledu skozi okno, ki se je v Luki Koper za trenutek odprlo v prihodnost, na razmere, ki so posledica bližanja Slovenije periferiji.

2 Avtor prispevka se ne trudi skriti svoje morebitne pristranskosti. Ker je bil prispevek spisan z določenim ciljem in  omejenimi informacijami s terena, za celotno (zarotniško) sliko dogajanja v Luki Koper nujno preberi razmišljanja Borisa Šuligoja in Borisa Ježa v Sobotni prilogi Dela (6. avgust 2011).

3 V povprečju delavec v 9 urah prestavi 300 kontejnerjev.

4 Vendar to ni delo, ki ga je legitimiral Benedikt iz Nusije (okoli 480–547), temveč zlasti fizično delo, ki je včasih prelaganje razsutega tovora, pogosto pa 14-urno garanje v 24 urah. To, ali je noč ali dan, nedelja ali praznik, seveda ne naredi nobene razlike.

5 Stavka v Luki Koper je grobo rečeno stavka delavcev, katerih delodajalec je Luka Koper, in delavcev, ki so v izrazito neenakopravnem položaju. Ti so zaposleni kot samostojni podjetniki ali pa so izkoriščani preko samostojnih podjetnikov in drugih ponudnikov cenene delovne sile.  V času pisanja je stavka potekala že 8. dan, kar je neobičajno za slovenski prostor. Neobičajna, če ne prelomna, pa so tudi ostala dejstva: uprava Luke Koper je stavko razglasila za nezakonito in se s tem postavila v vlogo sodišča; po svoji prejšnji samovolji je odpustila 23 „vodij stavke“ in s tem naznanila obete prihodnosti delavskih pravic; precenjevala je kulturne in religiozne razlike ter delavsko solidarnost, saj je bila prepričana, da redno zaposleni, ki so v Luki Koper s svojo 13. plačo, regresom, božičnico ter povprečno plačo 1600 € nekakšen srednji razred (nekateri dosegajo tudi plače v višini 2500 €), nikoli ne bodo izkazali solidarnosti prekarno zaposleni skupini delavcev, ki jo sestavljajo po narodnosti in veri tako različni Bosanci, Srbi in Slovenci, ki povprečno zaslužijo za enako količino dela 850 € (seveda oropani vsega priborjenega in uzakonjenega zgodovinskega minimuma), kaj šele, da bi se ti dve skupini povezali in delovali kot dobro naoljen stroj, ki sedaj grozi enemu preostalih slovenskih nacionalnih draguljev s 30 milijoni izgube v naslednjem letu – seveda zaradi dviga stroškov dela!
Stavka pa je posebna še v enem pogledu, in sicer v tem, da so se uprli ljudje, ki imajo z vidika vrste in statusa zaposlitve najmanj možnosti za uspeh, teh pa je v našem prostoru vedno več. Prekarnih zaposlitev je veliko v gradbeništvu, novinarstvu (30%), pri umetniških dejavnostih, v visokem šolstvu je ta številka leta 2008 dosegla 51,9 %, nasploh pa na slovenskem trgu dela zaposlitve za določen delovni čas predstavljajo 80% vseh novih zaposlitev.

6 Represivni aparat je, kot že večkrat, zgledno deloval bolj z ideologijo kot z represijo. Tako je imel nekaj dela samo v parih primerih, ko so se posamezni vozniki želeli kar po pločniku izmakniti kači stavkajočih, ki se je dobro uro vila okoli krožišča in tako totalno onemogočila pretok prometa skozenj.

7 Zgovorno je dejstvo, da je vodstvo Luke najelo druge varnostnike, saj so bili njeni preveč solidarni do stavkajočih.

8 Med neposlušneži se je znašlo tudi nekaj Drugih: aktivisti iz Nevidnih delavcev sveta (IWW), zainteresirani Infoshopovci in člani gibanja Mi smo univerza (MSU). Par dni pred tem je solidarnost delavcem izkazala tudi dr. Taja Kramberger, s katero je izšel odličen intervju na obravnavano temo v tekoči številki Mladine.

9 Modernih sužnjev je v Luki Koper okoli 550. Njihova ura dela je vredna 11,6 €. Realna vsota, ki jo delavci prejmejo, variira od 2,5 € do 5 €, vendar je slednje izplačilo prava redkost. Razliko ukradeta neposredni in posredni najemnik delovne sile. Običajno delajo 250 ur mesečno, velikokrat 300 ur, rekord znaša 450 ur. Delavnik enega izmed njih je naslednji: od 18.00 do 6.00 ter nato spet isti dan od 14.00 do 22.00. Kot da to še ni dovolj, morajo biti delavci dosegljivi 24 ur na dan 7 dni v tednu, svojega delovnega urnika pa običajno ne poznajo …
Tem delavcem se ne plačuje prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, seveda sta božičnica in 13. plača samo sanje. Največ, kar dobijo, je 25% višja urna postavka za nočno izmeno, a to je prava redkost (po kolektivni pogodbi so nočne izmene plačane 50%, nedelje 70% in prazniki 100% več od običajne urne postavke).
Vse, kar ti delavci zahtevajo, so enake pravice in enako plačilo za enako delo, torej podpis skupne kolektivne pogodbe.

10 Te nevidne delavce je sprejel namestnik varuhinje človekovih pravic, ki je bil baje vidno šokiran, saj je država (večkrat) najela zunanje podjetje, ki je birokratsko ugotovilo, da vidnih kršitev v Luki Koper ni. Mogoče jih je zato poslal k še bolj (ne)vidnemu glavnemu inšpektorju za delo RS.

11 Stereotipno gledišče je namerno. Na idejo za takšen besedni učinek, ki bi ga – upam – moral začutiti vsak, ko prebere zadnji stavek v tisti vrstici, sem prišel ob spominjanju na to, kako je moja babica ob gledanju poročil jezno izjavila: „Pa spet stavka nekdo na ić!“, jaz pa sem ji ogorčeno odvrnil: „Saj ni važno, to so ljudje!“

12 Šah, šah-mat z (socialno) državo. Plače se namreč prekarnim delavcem izplačujejo na način, da se 175 ur (od ~ 250 ur) opravljenega dela prikaže kot delo, ki je opravljeno v rednem delovnem času, ves preostanek pregaranih ur pa se izplača preko kategorij, kot so dodatek za prevoz na delo, malico, prehrano, dodatek za samsko življenje ipd., ki pa niso obdavčene.
To je še ena od številnih anomalij (poleg porasta dela na študentske napotnice, siljenja v ustanavljanje s.p.-jev, naraščanja honorarnega in pogodbenega dela), ki državi odteguje prepotrebna sredstva in na ta način pripomore k manjšanju izdatkov za socialne, zdravstvene, izobraževalne ter druge javne storitve, kar pa je v neoliberalni doktrini seveda pravilno in edino normalno. Ironično je, da naša zakonodajna veja oblasti sprejema dokumente, ki imajo  neoliberalne učinke, čeprav neoliberalizem na ideološki ravni odločno zavrača.

13 Čeprav sem bil na prizorišču stavke samo 1 dan, sem ugotovil, da stavkanje ni lahkotno brezdelno posedanje. Največji razlog je bila seveda vročina in pa, presenetljivo, duhamorno brezdelje ter prisilno čakanje. Delavcem, ki so bili tam že 8. dan in med katerimi marsikdo ni spal že 48 ur zaradi prej omenjenega režima dela, ob psihičnih pritiskih in podlosti uprave ni bilo niti najmanj lahko. Ker uprava očitno ne potrebuje izkustvenega učenja, je še poslabševala razmere: stavko je razglasila za nezakonito, grozila z odpovedmi delovnega razmerja „vodjem stavke“ in nasploh zavlačevala. Tako je uprava vsakega izmed 23 „voditeljev“ individualno poklicala na zagovor, medtem ko so ostali proletarci čakali zunaj na soncu, prestavljala je pogajanja, kakor se ji je zljubilo, čeprav so bila dogovorjena, ter nasploh izkazovala dobre poslovne odnose.

14 Zdi se, da je Slovenija na razpotju. Ali dovolimo poteptanje osnovnih delavskih in človekovih pravic, ali pa bomo vladajočemu razredu poslali signal, da naj kljub svoji inferiornosti rentniško obnašanje skuša prevzgojiti vsaj v pristno kapitalistično.

Comments are closed.