Sociologija
Agregat
Iztok Šori

Iztok Šori

Iztok Šori je raziskovalec na Oddelku za sociologijo. Za interdisciplinarno diplomsko delo Prostitucija v Sloveniji: vpogled v skrito populacijo (akterji, podoba, problemi in odnosi), je leta 2003 prejel Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. V okviru doktorskega študija je svoj fokus usmeril na proučevanje družbenih in individualnih kontekstov samskosti, kot stila življenja v Sloveniji. Sodeloval je pri več raziskovalnih projektih s področij prostitucije in trgovanja z ljudmi, nasilja nad ženskami, uresničevanja načel enakosti spolov in zastopanosti žensk v politiki.

Več o avtorju

V Sloveniji prevladujeta stanovanjska prostitucija in prostitucija po nočnih lokalih

Iztok Šori

Avtorica intervjuja: Darja Ovsenik

¦

Eden redkih raziskovalcev prostitucije, sociolog Iztok Šori, sicer raziskovalec na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, opozarja na nevarno stigmatizacijo prostitucije, njene pojavne oblike in pomanjkanje celovitih raziskav družbenega pojava, ki je nesporno del tudi slovenske družbe, a ga kot takega že s samimi izrazi (“najstarejša obrt”, “prijateljica noči”, “prodajalka ljubezni”) raje zavijamo v celofan, kot da bi jo prikazali v vsej njeni “nelepi” resničnosti.

Prostitucija je slabo raziskan družbeni pojav. Običajno ostajamo v okviru podatkov, koliko jih je, kakšen je njihov zaslužek, in vprašanj dekriminalizacije. Kakšen pa je odnos Slovencev do prostitucije?

Ta odnos je predvsem ignorantski. Kadar sprašujem ljudi o prostituciji, je njihov prvi odziv običajno “kje si pa mene našel”. Pa zna po premisleku vsak povedati, kaj se dogaja v sosednjem stanovanju, da imajo tudi v njihovi vasi nočni klub, da jim je prijatelj govoril o tem, kako hodi k prostitutkam.

Ljudi še najbolj zgane vprašanje, koliko denarja zaslužijo prostitutke in prostituti, le redko pa pri tem reflektirajo razmere, v katerih delajo, koliko zaslužka ostane njim in koliko poberejo posredniki ter kaj pomeni imeti spolne odnose z več osebami na dan, ki si jih običajno ne izbereš sam. Zato so njihovi odgovori največkrat zelo preprosti: prostitucijo bi bilo treba legalizirati, da bi lahko pobrali davke.

Prostituti in prositutke se za ponujanje spolnih storitev odločijo iz zelo različnih vzrokov in jih še zdaleč ne moremo opredeliti le kot osebe, ki jih je v prostitucijo prisilila revščina.

Res je, poti v prostitucijo so zelo raznolike. Nekateri se za to delo odločijo prostovoljno, nekatere prisilijo drugi, nekatere življenjske okoliščine. Večina tistih, ki so se za prostitucijo odločili sami, to delo vidi kot prehodno rešitev, možnost za zaslužek večje količine denarja in poznejšo vrnitev v tako imenovani “main stream”, torej povsem običajno družbo, z višjim kapitalom in na boljšem položaju. Žal to uspe le redkim.

Res pa je, da nekateri s prostitucijo zaslužijo več, kot bi v slabo plačanih službah. Pri tem je pomembno upoštevati tudi njihove osebne okoliščine, kot so pomanjkljiva izobrazba ali da nimajo zaslombe v socialni mreži. Zmotno pa je prepričanje, da je v prostitucijo mogoče zavesti ali prisiliti le naivne osebe. Metode, ki jih uporabljajo zvodniki, so lahko prefinjene, najpogosteje pa izjemno krute, od čustvenih manipulacij do izolacije, groženj žrtvi in njeni družini, fizičnega nasilja ali večdnevnih skupinskih posilstev, dokler se žrtev ne zlomi in privoli v karkoli, samo da se neha.

Kakšna je pri nas vloga zvodnikov?

Prav gotovo v Sloveniji prostitutke in prostituti delujejo tudi samostojno. Od mobilnega telefona dalje se zdi takšna pot tudi precej preprosta: oddaš oglas in čakaš na klic. Vendar so med “obiskovalci” tudi zvodniki, ki ženske, pa tudi moške z grožnjami, izsiljevanjem in fizičnim nasiljem prisilijo, da jim dajo del zaslužka.

Če so pred leti zaradi tovrstnih kaznivih dejanj izstopali predvsem nočni klubi, je zdaj prav stanovanjska prostitucija pod največjim pritiskom. Je tudi veliko bolj skrita pred javnostjo in policijo, zato je kazniva dejanja še toliko težje odkriti in preganjati. Zvodništva pa tudi sicer ni vedno preprosto prepoznati, saj lahko med prostitutko oziroma prostitutom in zvodnikom oziroma zvodnico vlada zapleten odnos tako na seksualni kot čustveni in partnerski ravni.

Kdo se odloča za koriščenje uslug?

Klienti so pogosto pozabljen, zanemarjen in spregledan člen prostitucije. A ne povsod. Na Švedskem so leta 2005 sprejeli člen kazenskega zakonika, po katerem so stranke kaznovane denarno ali z zaporom, če navezujejo stike s prostitutkami in prostituti, medtem ko samo prostituiranje ni kaznivo.

Prostitucijo obravnavajo v širšem zakonodajnem okviru preprečevanja nasilja nad ženskami, saj tudi na Švedskem v prostituciji večinoma delajo ženske, medtem ko so stranke v veliki večini moški. Ker stranke z ženskami v prostituciji ravnajo kot s predmeti in jih razčlovečijo, je vlada sprejela stališče, da je prostitucija, pa naj bo prostovoljna ali prisilna, kršenje človekovih pravic.

Švedski model se je vsaj deloma izkazal za uspešnega, saj se je število prostitutk bistveno zmanjšalo. Nasprotniki trdijo, da se je prostitucija le umaknila za štiri stene in globlje v podzemlje, klienti pa da zdaj hodijo v sosednje države.

Za Slovenijo velja, da se klienti nočejo izpostavljati, saj sta diskretnost in skritost zanje izredno pomembni. O svojih izkušnjah drugim običajno ne govorijo. Za razliko od prostitutk so tudi organizirani v forumu zaprtega tipa, kjer si izmenjujejo svoje izkušnje in ocenjujejo ženske.

Koliko moških obiskuje prostitutke, sicer ne vemo. V eni od internetnih anket je 15 odstotkov vprašanih odgovorilo, da je že kdaj koristilo usluge prostitutke ali prostituta, kar je zanimivo blizu ugotovitvam ameriških raziskav. Med klienti najdemo moške vseh starosti in izobrazbenih profilov. Skupno pa jim je predvsem prepričanje, da prostitutke pri svojem delu uživajo ali ga celo potrebujejo, da zadovoljijo svojo spolno slo.

Če bi ozavestili, kaj vse tiči za tem delom, bi obisk prostitutke le še stežka predstavljal užitek, razen če v ozadju ni mizoginije.

Kako je s še manj raziskanim pojavom moške prostitucije?

Do zdaj sem govoril o moških uporabnikih storitev v prostituciji, seveda pa storitve koristijo tudi ženske. Vendar se ženske za razliko od moških običajno ne zatekajo k organiziranim oblikam prostitucije, kot so na primer bordeli.

Za Slovenijo je značilna predvsem ženska prostitucija. Zakaj?

Če mislite na to, da se s prostitucijo v glavnem ukvarjajo ženske, medtem ko so stranke v veliki večini moški, Slovenija ni nikakršna izjema. Tudi klienti prostitutov so v glavnem moški. Še več, moški prevladujejo tudi med organizatorji prostitucije, v policiji in med tistimi, ki sprejemajo zakone na tem področju, to je v politiki.

Prostitucija je najnazornejši prikaz razmerij moči med spoloma, želje po nadzoru ženske seksualnosti in patriarhalne misli. V skladu s krščansko simboliko si moški želijo devico Marijo za ženo in Marijo Magdaleno za ljubico. Takšno distinkcijo nemalokrat zagovarjajo tudi ženske. Kot se sprašuje Lynn S. Chancher: katere prednosti bodo imele ženske, ki upoštevajo družbena pravila in so konformne, če bomo nehali preganjati prostitutke?

Gre tudi za miselnost, da moški takšni pač so, da niso sposobni brzdati svoje seksualnosti, ali celo, da prostitucija preprečuje posilstva in ohranja družine. To je seveda popoln nesmisel, da ne rečem perverzen način razmišljanja.

Moški to počnejo preprosto zato, ker si to lahko dovolijo. In kadar ni na voljo dovolj žensk v prostituciji, drugi moški poskrbijo, da se jih pripelje od drugod ali v prostitucijo prisili “domače” ženske. Za nekatere kliente pa je prostitucija zaradi osebnih okoliščin (na primer invalidnost) redka, če ne edina priložnost, da imajo spolne odnose.

Stigmatiziranost prostitutk v družbi je še vedno tako velika, da o njih raje ne govorimo, kot da bi jim dali možnost povedati svojo plat zgodbe. Kakšno je njihovo sprejemanje te vloge oziroma poklica, ki ga opravljajo?

Nevidnost prostitutk in prostitutov in nezastopanje njihovih interesov v javnosti je velik problem, saj ni mogoče oblikovati dobrih ukrepov, če v razpravo ne vključimo skupine, ki jo ti ukrepi najbolj zadevajo. Stigma v tem poklicu je ogromna. Zato želijo ostati anonimni in le redkim zaupajo, kaj delajo, in pogosto živijo dvojno življenje.

Med spolnimi odnosi se zatekajo k strategiji ločevanja jaza od telesa. Toda k strategijam za preživetje ne sodi le reševanje vprašanja, kako prostitutke in prostituti premostijo čustvene obremenitve in kako uskladijo svojo socialno resničnost z družbeno.

Obstaja še strah pred nasilnimi strankami, zvodniki. Izpostavljeni so številnim zdravstvenim tveganjem, kot so spolno prenosljive bolezni, fizične poškodbe, vnetja, posilstva, posttravmatske stresne motnje in sindrom izgorelosti. Nekateri se zato zatekajo k samoterapiranju z alkoholom in drugimi drogami.

Skupina, o kateri govorimo, ni majhna. Na leto se je do nedavnega izdajalo tudi po tisoč delovnih dovoljenj tujkam za poklic barske plesalke, med katerimi so nekatere delale tudi v prostituciji. Policija je pred leti ocenjevala, da v prostituciji dela okrog tri tisoč žensk, verjetno pa je številka še precej višja.

Comments are closed.