Sociologija
Agregat
Gregor Inkret

Gregor Inkret

Študent sociologije kulture in primerjalne književnosti. Zadnje čase piše za študentsko Tribuno in za spletni portal AirBeletrina. Pri tem pod opis njegovih 'delovnih nalog' spada tako produciranje običajnih literarnih kritik kot tudi preučevanje revolucije na Islandiji.

Več o avtorju

V pričakovanju revolucije

Gregor Inkret

Poročilo s severa

Med sprehodoma po ulici Laugavegur, ki se kot nekakšna Čopova vije skozi središče Reykjavíka, ob koncu poletja 2008 in na začetku jeseni 2010 ni bilo bistvene razlike. Vmes se je na Islandiji zgodilo veliko; finančna kriza, propad njihovih največjih bank, serija protestov, eksplozija jeze in nezadovoljstva med ljudmi, zamenjava oblasti in konec brezskrbnega življenja z ugodnimi krediti. Toda glavna mestna arterija je obakrat dajala videz urejenega, samoumevnega sveta. Z živahnim utripom, dobro založenimi trgovinami, polnimi lokali in restavracijami ter z vrstami čakajočih na vstop v reykjaviško nočno življenje.

»Nei takk!« »Ne, hvala!« pravi napis – pod njim pa islandska zastava in zastava Evropske unije – na jumboplakatu ob reykjaviški obvoznici. Zgodba o vstopu Islandije v EU, kar je bila tudi ena od idej vlade Jóhanne Sigurðardóttir, ki je na čelo države stopila po odstopu konservativcev januarja lani in potem aprila dobila mandat še na predčasnih volitvah, torej ni končana. »Konec dobe testosterona« so takrat poimenovali prisego nove vlade, prve večinsko leve vlade v zgodovini Islandije. Polovico položajev v kabinetu nove premierke (obenem tudi deklarirane lezbijke) so namreč zasedle ženske, nekako pa je obveljalo, da lahko samo one učinkovito razrešijo situacijo, v kateri se je znašla država. Vendar se po slabih dveh letih ljubezen med javnostjo in novo oblastjo ohlaja.

Prej

Še nekaj let nazaj je Islandija dosegala izjemne ekonomske kazalce. Potem pa je bila jeseni 2008 desna vlada premiera Geira H. Haardeja iz Stranke za neodvisnost prisiljena nacionalizirati tri največje banke v državi; Glitnir, Landsbanki in Kaupthing. Nastopile so velike težave: državna ekonomija se je znašla na robu zloma, sesula se je nacionalna valuta, islandska krona, država pa je bila prisiljena ustaviti zunanjo trgovino. Islandski bančni sektor je v zlatih časih ogromnih zaslužkov za več glav prerasel celotno domače gospodarstvo in se s svojimi varčevalnimi mrežami in drugimi naložbami uspešno razširil v tujino. Pok dobičkonosnega balona je seveda spodbudila famozna finančna kriza, ki je v Evropo prišla iz ZDA. Čas pred krizo je bil za Islandijo obdobje visoke gospodarske rasti, velikih količin sposojenega denarja, ugodnih posojil, čas obsedenosti s stvarmi oz. čas izgube moralnega kompasa, kot mu pravijo danes. Ljudje so si privoščili, se na veliko zadolževali in potovali po svetu. Tisti najbogatejši, samozavestni lastniki bank, islandski oligarhi, pa so vlagali v nepremičnine, kupovali nogometne klube in si izplačevali visoke nagrade. Toda zabava ni trajala večno.

Na splošno velja, da so dogodki, ki zadnji dve leti pretresajo otok na severu Evrope, dokončno razkrili široko prepleteno mrežo domačih sorodstvenih, prijateljskih in političnih povezav, ki državo držijo v šahu. Še vedno tudi velja, da so zatajili razni nadzorni mehanizmi: od Finančne nadzorne agencije (FME) do politike in medijev. Oba glavna časopisa Morgunblaðið in Fréttablaðið sta kljub opozorilom iz tujine o možnosti bančnega zloma še poleti 2008 le malo pisala. Zato se danes Islandija sooča tudi z velikim nezaupanjem njenih državljanov v javne institucije.

Po končani sedemnajstletni vladavini konservativcev je nova vlada za bivšega premiera in nekaj drugih članov njegovega kabineta napovedala kazensko preganjanje, saj želi raziskati njihovo odgovornost pri zlomu. No, sojenje Haardeju, ki je vmes težko zbolel, naj bi se začelo šele po novem letu, v javnosti pa vlada dvom, da bo vse skupaj prineslo konkretne obsodbe.

»Revolucija loncev in ponev« so poimenovali serijo tudi nasilnih demonstracij, ki so vrhunec dosegle januarja 2009 in konservativno vlado prisilile k odstopu. Ime so dobile po protestnikih, ki so se zbirali večinoma pred Alþingom, islandskim parlamentom, in z udrihanjem na lonce, ponve in ostale primerne pripomočke povzročali hrup ter tako izražali svoj bes. Čeprav je pojem revolucije izjemno kompleksen, ga, pravi naš sogovornik Valur Gunnarsson, štiriintridesetletni samostojni novinar, publicist in Guardianov človek na Islandiji, Islandci uporabljajo skoraj vedno, ko gre za aktualne razmere. Ker so družbene spremembe v državi skozi zgodovino praviloma potekale mirno, ima beseda nekoliko drugačen pomen kot drugod, dodaja. Sicer pa se zgoraj omenjena besedna zveza opušča, nam še pove, ker se od takrat na Islandiji vseeno ni veliko spremenilo.

Gunnarsson je eden od ustanoviteljev brezplačnika The Reykjavík Grapevine, ki izhaja v angleščini. Skozi format časopisa za turiste oz. tujce (z informacijami, kje spati, kaj jesti, kam iti ven itd.) se pisci lucidno ukvarjajo tudi z islandsko notranjo politiko, domačo kulturno sceno in različnimi socialnimi temami. Po besedah našega sogovornika je Grapevine, pri katerem so veliko pisali tudi o finančnem zlomu in o nedavnih nemirih, edini časnik na Islandiji, ki v zadnjih letih ni bankrotiral, zamenjal lastnika ali potreboval dokapitalizacije.

Potem

Za Tribuno je Gunnarsson opisal trenutno stanje v državi: »Po islandskih standardih je brezposelnost dokaj visoka, giblje se okrog 10 %. Plače so zamrznjene, zadolženi so tako država kot državljani, mnogi imajo dolgove v tujih valutah. Varčuje se na vseh koncih, od šolstva do zdravstva. Cene življenjskih potrebščin so se zvišale za 30 %. Ena od nevarnosti za državo pa ostaja tudi beg možganov.«

Nezadovoljstvo z levo vlado, ki je večinoma snedla obljube o nujnih spremembah, je nedvoumno. Očitajo ji zategovanje pasu na račun najrevnejših, to, da krivci za bančni zlom (še) niso kaznovani, in da ni počistila s kulturo klientelizma, ki se je razpasla v preteklosti. V času nastajanja tega članka na Islandiji ni bilo množičnih protivladnih demonstracij, ampak posamezni manjši protesti, ki, pravi Gunnarsson, med seboj niso nujno povezani.

Zato pa je bil bolj buren prvi teden v oktobru. Prvega oktobra, ob začetku nove parlamentarne sezone, se je ob poldnevu na zelenici pred parlamentom v središču Reykjavíka zbralo več sto protestnikov, opremljenih s transparenti in islandskimi zastavami. Za dobrodošlico poslancem so na pročelje stavbe letela jajca in sadje. »Razočarani smo nad vlado!«, »Vlada skrbi samo za banke!«, »Premierki se izteka čas!« so bili jedrnati odgovori na moje vprašanje, kaj se dogaja. Številni demonstranti niso skrivali jeze. Nastopili so proti prisilnim izselitvam – mnogi Islandci namreč ne morejo več odplačevati kreditov za svoje domove –, proti »hramu demokracije« pa kazali sredince. Iz rok radovednežev so štrleli fotoaparati, nad glavami pa vihrale zastave s Chejem Guevaro in zastave Sovjetske zveze. Na trenutke so ozračje napolnili huronski žvižgi in glasni udarci po dveh železnih sodih, toda do bližnjega srečanja s policijo, ki je varovala parlament, in protestniki vseeno ni prišlo. To je bil pisan, zanimiv protest, negodovalo je tako staro kot mlado. Od upokojencev, mamic z otroki, ki so stale v ozadju, in študentov do mulcev, ki so pred postavljenimi organi reda objestno pohali džojnte.

Tri dni pozneje, četrtega oktobra, je zadeva izpadla precej bolj tesnobno. Bil je mrzel in vetroven večer, zato je ogenj, ki so ga pred parlamentom zanetili protestniki (zbralo se jih je veliko, okoli 8.000) in vanj občasno zmetali nekaj klopi iz bližnjega parka, prišel še kako prav. Opaziti je bilo znane podobe; železno barikado pred vhodom v stavbo, za njo postrojen kordon »robokopov«, različne predmete (jajca, jogurt, zelenjava), ki so leteli nad njihovimi glavami, in trumo novinarjev in fotografov, ki so lovili primerne trenutke. Tako je ostalo nekaj prostora za cinične nasmeške: dva mladeniča sta se na enem mestu zaganjala v postavljeno varnostno ograjo, in ko sta stopila nazaj, da bi vzela zalet, ju je tam pričakala televizijska kamera. Vanjo sta povedala par besed, zajela zrak, se zagnala naprej in ponovila vajo.
Sam protest je šel skozi ušesa. Kako je zvenel? »Bum, bum, bum!« V ritmu enakomernih, hreščečih, zloveščih udarcev, ki so odmevali po prizorišču, tako prek velikih zvočnikov kot prek nabijanja po loncih, ponvah in drugem železju, ki je prišlo pod roko. Občasno mu je asistirala novoletna pirotehnika in uporaba piščalk. Zvok za konec sveta: opazovalec je dobil občutek, da se nahaja v nekakšnem apokaliptičnem filmu. Toda bilo je jasno, za kaj gre: za povzročanje hrupa, ki deluje kot politična izjava, kot nedvoumen izraz nasprotovanja, ki ga je težko ignorirati. To je bil moteč in oglušujoč zvok, ki ga je ob primerni jakosti in dolgotrajnem ponavljanju (tisti večer so protestniki skupaj neprekinjeno udarjali tri ali štiri ure) nemogoče preslišati.

Čeprav je bilo čutiti napetost in opaziti manjša izzivanja, so demonstranti in policija ostali bolj ali manj vsak na svoji strani. Do kontakta je sicer prišlo, ko so policisti okoli prej omenjenega ognja napravili obroč, da bi gasilcem zavarovali hrbet. Tistim protestnikom, ki so se jim takrat preveč približali, so pred obrazom brez pomisleka »pomahali« s pendreki, ob umiku za vogal pa niso gledali pod noge.

Na prizorišču je bilo moč opaziti tudi nekaj zastav s kljukastimi križi. Eno od njih je skupina protestnikov po krajšem ruvanju z njenimi v črno oblečenimi lastniki in ob odobravanju ljudi v bližini vrgla na ogenj. Valur Gunnarsson priznava, da so ga nacistični simboli takrat presenetili: »Na Islandiji neonacistična gibanja tradicionalno niso močna. V času krize bi sicer lahko imela nekaj več simpatizerjev, toda brez javne podpore ostajajo na obrobju. Drugače pa v državi ni veliko političnih alternativ. Čeprav Stranka za neodvisnost po različnih anketah še zmera dosega lepo podporo, se ji ne mudi na oblast, ker ve, da javnost vseeno ni na njeni strani.« Na katarzo oz. revolucijo Islandija torej še čaka.

Najboljša stranka?

Mogoče bi ji jo lahko prinesel Jón Gnarr, novoizvoljeni župan Reykjavíka, ki je na čelu mesta od maja letos. Triinštiridesetletni Gnarr, igralec, komik in bivši punker, je skupaj s člani svoje Najboljše stranke (Besti flokkurinn) iz politike napravil šalo in v predvolilni kampanji denimo obljubljal zastonj brisače v mestnih kopališčih in polarnega medveda v živalskem vrtu. Včasih ga je težko jemati resno, vendar ostaja zanimiv za razne politološke in sociološke analize. Njegova izvolitev je znak razočaranja islandskih volivcev nad »profesionalno« politiko. Treba je priznati, da so to pokazali s stilom; izbrali so umetniško dušo, ki je že priznala, da jo dolga zasedanja v mestnem svetu neizmerno dolgočasijo.

Comments are closed.