Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

V imenu družine potvarjajo podatke

Roman Kuhar

Javna razprava o predlogu novega družinskega zakonika zožena na vprašanje posvojitve otrok s strani istospolnih parov, mediji s svojim vztrajanjem na formatu pro et contra pa prispevajo k neskončni reprodukciji populizmov – Tednik Družina zlorabljal podatke raziskav o homoseksualnosti.

Javna razprava o predlogu novega družinskega zakonika, ki je potekala septembra in oktobra 2009, je bila pogosto zožena zgolj na vprašanje posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Čeprav je se je razprava o tem vprašanju zdela živahna, je bila pravzaprav nadvse dolgočasna. Mediji so s svojim vztrajanjem na formatu pro et contra, ki ga zagovarjajo z argumentom »uravnoteženosti poročanja« (v ozadju pa zagotovo stoji tudi pričakovanje spektakla), prispevali k neskončni reprodukciji populizmov, ki jih poznamo že iz razprave o tem vprašanju pred petimi leti. Strokovni argumenti so bili le redko soočeni, pa še takrat so bili pogosto utišani z glasnimi in dramatičnimi govori demagogov, kot je na primer Aleš Primc, ki je sicer član SLS, a se v javnosti raje predstavlja kot pobudnik referenduma o umetni oploditvi. Svoj nastop v parlamentu ob javni predstavitvi predloga novega družinskega zakonika je začel z ugotovitvijo, da si nikoli ni mislil, da bo v državnem zboru prvič govoril »s tako častno nalogo: braniti družino in temelje naše kulture«.

Če ponovno preberete izjave predstavnikov RKC iz leta 2003 in 2004, ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljali predlog zakona o istospolnih partnerskih zvezah, boste videli, da so se tudi v letošnji razpravi v neskončnost ponavljali isti argumenti kot takrat in da se razprava pravzaprav ne premakne z mrtve točke. Družina je bila vedno polje ideoloških spopadov, zato je tudi tokrat strokovno razpravo o teh vprašanjih utišala ideološka govorica, saj je, tako se je zdelo, kar čez noč vsak postal strokovnjak za družinsko in ustavno pravo, sociologijo družine, psihologijo otrokovega razvoja, demografijo in tako naprej. Javna razprava je bila pravzaprav, z redkimi izjemami, cirkuška predstava prepričanih. Zato besedni spodrsljaj, ki ga je ob javni predstavitvi družinskega zakonika v parlamentu izrekla predsednica Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide dr. Andreja Črnak Meglič – rekla je, da smo na »predstavi« (namesto predstavitvi) družinskega zakonika – pravzaprav točna. Javna predstavitev družinskega zakonika v parlamentu je bila namreč bolj ali manj orkestrirana predstava sovraštva proti določeni skupini ljudi v družbi, skrita pod krinko skrbi za otroke in prihodnost slovenskega naroda.

Čeprav se vrtimo bolj ali manj na mrtvi točki, primerjava med razpravo leta 2003 in letošnjo razpravo vendarle kaže nekaj sprememb. Prva je gotovo ta, da tokrat homoseksualne poroke niso toliko v zobeh kot posvojitve. Včasih se celo zdi, da tudi nasprotniki posvojitev nimajo nič proti pravni ureditvi istospolnih partnerskih zvez, le da jim (gejem in lezbijkam) otrok ne damo blizu. A druga, bolj zanimiva sprememba, je v taktiki, ki so jo ubrali nekateri nasprotniki, začenši s tednikom Družina. Medtem ko so se leta 2003 predstavniki RKC še sklicevali na Boga in Sveto pismo, tega v letošnji razpravi skorajda ni opaziti; Boga in Sveto pismo so nadomestili izsledki znanstvenih raziskav. A ker te najpogosteje ne podpirajo njihovih argumentov, so jih, kot bomo videli na primeru tednika Družina, priložnostno priredili ali obrnili na tak način, da so potrdili njihove argumente.

Preden si natančno pogledamo, kako je tednik Družina letos poleti lansiral omenjeni novi trend v argumentaciji proti istospolnim družinam, za osvežitev spomina zgolj nekaj izbranih delčkov iz razprave leta 2003. Takrat je najbolj odmevala izjava nadškofa dr. Franca Rodeta v televizijski oddaji Aktualno (TVS, 19. avgust 2003), kjer je, skladno s tretjo Mojzesovo knjigo, zatrdil, da je homoseksualnost »gnusoba«, pri tem pa ni omenil nadaljevanja istega citata, kjer je za homoseksualnost predvidena smrtna kazen. Skladno s tem, a nekoliko drugače, je homoseksualnost opisal dr. Ivan Štuhec, ki je v intervjuju za Ono (7. maj 2002, str. 9–12) povedal, da »Bog ni homoseksualcev ustvaril, ampak so nastali zaradi takšnih in drugačnih kombinacij, ki se zgodijo v naravi. Le-ta ni popolna. Ima tudi svoje defekte. Vprašanje je, ali je to naravno ali je posledica česa drugega. Zame in za teološko razumevanje narave je rezultat tistega poseganja v človekovo naravo, ki si ga Bog ni želel. Teološko bi temu rekel, da je posledica izvirnega greha. Ko človek poseže v naravo proti volji Boga, se seveda začnejo dogajati protinaravne stvari.«

Takratno izhodišče RKC v argumentaciji proti zakonu, ki bi urejal partnersko razmerjem med osebama istega spola, temelji na bojazni pred redukcijo pomena družine v simbolnem smislu. Družina v klasični nuklearni obliki (oče+mati+otrok) je edina, ki naj bi izpolnjevala Stvarnikov načrt (nadaljevanje rodu) in mora zaradi tega imeti primat v družbi. Konkretizacija tega strahu se je v takratnem cerkvenem tisku in javnih nastopih kazala v obliki zaskrbljenosti nad demografsko podobo Slovenije, v obliki svarjenja pred propadom slovenskega naroda, ki naj bi bil ogrožen, grožnja pa ni samo demografska, pač pa tudi moralna. Vse to je bilo moč zaslediti tudi v letošnji razpravi o novem predlogu družinskega zakonika, le da je bil »strah« tokrat pogosto preoblečen v rezultate znanstvenih raziskav, ki naj bi dokazovale, da so istospolne družine nevarne za otroke. Poglejmo, kako so bili rezultati teh raziskav predstavljeni in interpretirani.

Družina o novem družinskem zakoniku

Novi trend prikrojitve rezultatov in dejstev je najbolj odmevno vpeljala novinarka tednika Družine Barbara Kastelec. Ta je v komentarju »Modernejša definicija družine«, ki je izšel 19. julija 2009, v podporo svoji tezi, da so istospolne družine nevarno in nezdravo okolje za otroka, popačila vrsto podatkov.

Zavajanje z razmerji in primerjavami

Kastelčeva se je v komentarju sklicevala na raziskavo Intimate Partner Violence in the United States in trdila, da je »v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja«. Ko je novinarka Dnevnika Ranka Ivelja želela pri avtorici raziskave preveriti citirani podatek, se je izkazalo, da je Kastelčeva napačno navedla ime raziskave, iz katere je povzemala podatke, poleg tega pa je zamolčala pomembne informacije. Prva napaka, ki jo je novinarka Družine pozneje priznala, je, da je v komentarju govorila o homoseksualni skupnosti na splošno, medtem ko podatek, ki ga je citirala, velja zgolj za gejevske partnerske zveze, ne pa tudi lezbične. Raziskava je namreč pokazala na razliko v pojavnosti nasilja v partnerskih zvezah dveh moških oziroma dveh žensk. Bralke in bralci Družine na to razliko niso bili opozorjeni, čeprav je, ob upoštevanju dejstva, da je večina istospolnih družin v Sloveniji lezbičnih, ta razlika zagotovo pomembna. Vendar je novinarka ob navedbi tega rezultata zamolčala še vrsto drugih informacij, ki podatek postavljajo v popolnoma nov kontekst, in ki, seveda, njeno argumentacijo naredijo za manj prepričljivo.

Novinarka tako ni navedla dejstva, da je primerjala nasilje med moškima v istospolni partnerski vezi in nasilje ženske nad moškim v heteroseksualni partnerski vezi (ne pa tudi nasilja moških nad ženskami v heteroseksualnih vezah, ki ga je seveda bistveno več). Vprašanje, zakaj nasilja v istospolnih partnerskih vezah ni primerjala z nasiljem moških nad ženskami v heteroseksualnih partnerskih vezah, je skoraj retorično. A poglejmo si od bliže podatek o še enkrat več nasilja v gejevskih zvezah. Podatek je, ob upoštevanju prej omenjenih dejstev, točen, a avtorica ni navedla, kakšen je ta delež. Raziskava je namreč pokazala, da ima izkušnjo nasilja s strani svojega istospolnega partnerja 15,4 % moških v istospolni zvezi, v heteroseksualnih vezah pa ima 7,7 % moških izkušnjo nasilja s strani svoje partnerke.

Ne gre torej samo za to, da je primerljivost podatkov vprašljiva, temveč je zavajajoč tudi zapis rezultata: v istospolnih partnerskih vezah je vendarle 75 % partnerjev, kjer do tovrstnega nasilja ni prišlo (česar iz zapisa, da je »v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja« ni mogoče razbrati). Takšno navedbo podatka bi lahko označili vsaj za tendenciozno, če ne že popačeno. Avtorica hkrati ni navedla tudi velikosti vzorca raziskave, kar je osnova vsakega navajanja statističnih podatkov in zagotovo ena od prvih lekcij, ki jo študentke in študenti družboslovja dobijo na svojih fakultetah. V raziskavi je namreč sodelovalo 14.072 heteroseksualcev in le 144 homoseksualcev. Razmerje med heteroseksualci in homoseksualci v raziskavi je tudi po najbolj konservativnih ocenah o deležu homoseksualcev v populaciji problematično. A vse to je seveda novinarka odmislila, da bi le dosegla svoj cilj in namen.

Zavajanje z izpostavitvijo le dela podatkov

Novinarka je v komentarju navedla tudi ameriško raziskavo Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004, narejeno na vzorcu skoraj 8000 gejev in lezbijk. Zanimivo je, da je v tem primeru poudarila velikost vzorca, medtem ko pri raziskavi Intimate Partner Violence in the United States, v katero je bilo vključenih 144 homoseksualcev, vzorca ni omenila. A tudi pri Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 je napačno predstavila rezultate raziskave. Navedla je namreč podatek, da »samo 5 % istospolnih partnerstev vztraja več kot dvajset let.« Pri tem ni povedala, da je bilo vprašanje v raziskavi zastavljeno drugače: respondente in respondentke so namreč spraševali, koliko časa traja njihova trenutna partnerska veza. Pet odstotkov vprašanih je odgovorilo, da so trenutno v partnerski vezi 20 ali več let. Vendar iz tega podatka ne moremo sklepati na statistično povprečno dolžino istospolnih partnerskih vez na splošno, čeprav avtorica ta podatek predstavi prav na ta način. Devetindvajset odstotkov vprašanih v omenjeni raziskavi je, na primer, odgovorilo, da so trenutno v partnerski vezi od 4 do 7 let – vendar nihče ne ve, koliko časa bodo te veze še trajale. Povprečja o dolžini partnerskih vez so torej odvisna od starostne razporeditve respondentov v vzorcu. Novinarka je torej napačno interpretirala izbrani podatek, hkrati pa ni navedla vseh podatkov, pridobljenih iz tega vprašanja (objavljeni so bili v isti tabeli). Navedla je le izbrani podatek, za katerega se je zdelo, da podpira njen cilj: prikazati istospolna partnerstva kot kratkotrajna, nestabilna in zato nevarna za otroke. Novinarka tako ni navedla, da je raziskava pokazala, da je bilo 29 % vprašanih v času anketiranja v istospolni vezi od 4 do 7 let, 14 % od 8 do 11 let, 6 % od 12 do 15 let in 4 % od 16 do 19 let.

Novinarka se je pozneje v pismih bralcev, ki jih je objavil Dnevnik, branila, da v tekstu nikjer ne sklepa, »koliko časa v okviru te raziskave v povprečju trajajo istospolne skupnosti«, vendar iz zapisa »samo 5 % istospolnih partnerstev vztraja več kot dvajset let« ni mogoče razbrati, da so avtorji raziskave respondente spraševali po dolžini trenutne partnerske veze. Prav nasprotno: novinarka Družine je trditev zapisala, kot da na splošno velja za istospolna partnerstva. Da je avtorica s takim zapisom namenoma hotela zavajati in namigniti na kratkotrajnost istospolnih partnerskih vez, potrjuje tudi dejstvo, da je v pismu bralcev v Dnevniku in pozneje tudi v Družini v potrditev svoje teze navedla še en podatek iz raziskave, ki jo v izvirnem komentarju ne navaja, a je tudi s tem podatkom, kot se je pozneje izkazalo, zavajala. Zapisala je namreč, da je raziskava Marie Xiridou o incidenci HIV (2003) »dejansko pokazala, da moška partnerstva v povprečju trajajo 1,5 leta«. Kontaktiral sem avtorico raziskave Marii Xiridou in jo prosil za pojasnilo tega podatka. V odgovoru je raziskovalka obžalovala, da je ponovno prišlo do zlorabe njene raziskave, kar se je zgodilo že nekajkrat. Pojasnila je, da so, tako kot v prej omenjeni raziskavi, respondente spraševali po dolžini trenutne partnerske veze in to, pravi Xiridou, »dejansko ni točna ocena povprečne dolžine partnerske zveze«. Hkrati je pojasnila, da je bil vzorec, ker so se ukvarjali z vprašanjem okužbe z virusom HIV, temu prilagojen: v vzorcu so bili samo mlajši od trideset let iz Amsterdama in okolice, ki so bili v zadnjih šestih mesecih spolno aktivni. Xiridou zato poudarja, da njenega podatka nikakor ni možno generalizirati na gejevske veze na splošno. Nenazadnje osebe, ki so mlajše od trideset let (tak je bil vzorec) že zaradi svoje starosti ne morejo biti v partnerski vezi 20 let in več. Podatek, ki ga je navedla Barbara Kastelec, je bil torej ponovno napačen oziroma napačno predstavljen, novinarka pa se je požvižgala na vzorec raziskave, metodologijo in raziskovalno vprašanje.

Zavajanje z viri raziskav

Ob razpravi o rezultatih raziskave Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 je novinarka Družine zapisala, da je taista raziskava pokazala, da je v istospolnih zvezah »že kar v prvem letu partnerstva 66 % nezvestobe«. Vendar tega podatka v raziskavi, ki jo citira, ni, kar je novinarka pozneje tudi priznala. Izkazalo se je, da je podatek vzela iz študije iz leta 1984 (Gay couples, avtor Harry J.), torej študije, ki je stara že 25 let in vsekakor ni bila opravljena na vzorcu 8000 gejev in lezbijk, kot v komentarju v potrditev svoje teze trdila novinarka in s tem zavaja bralstvo. Četudi se novinarka sklicuje na 25 let staro študijo, tega iz njenega teksta ni bilo mogoče razbrati, saj te raziskave nikjer ne omenja kot vira podatkov, ki jih navaja.

Napačno navajanje dejstev

Novinarka je v komentarju napačno predstavila tudi trenutno stanje glede zakonodaje na področju istospolnih partnerskih vez. Trdila je, da le na Nizozemskem dovoljujejo homoseksualne poroke, kar seveda ni res. Poleg Nizozemske homoseksualne poroke v Evropi poznajo še v Belgiji, Španiji, na Norveškem in Švedskem, v svetu pa v Kanadi, Južnoafriški republiki in v šestih ameriških zveznih državah: Maine, Iowa, Vermont, Connecticut, Massachusetts in New Hampshire. Zdi se skoraj neverjetno, da novinarka ne bi poznala teh podatkov (sploh če se na področje, ki ga komentira, spozna), saj informacij o tem, katere države priznavajo homoseksualne poroke niso skrite ali težko dostopne. Ne nazadnje množični mediji pogosto poročajo o teh vprašanjih. Poleg tega se omenjene zakonske spremembe niso zgodile pred kratkim. V pregovorno katoliški Španiji so zakon o homoseksualnih porokah in posvojitvah sprejeli leta 2005. Je možno, da ta informacija do novinarke Družine, ki je specializirana za področje družinskega življenja, v štirih letih ni prišla?

Z gotovostjo lahko rečemo, da je novinarka svojo nalogo opravila vsaj malomarno, če podatkov ni že namenoma prekrila, da bi potrdila svojo tezo. Vsekakor ni preverila točnosti zbranih informacij. Neresnična je bila tudi njena trditev, da je obstoječi Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti v Sloveniji primerljiv z vrsto zakonov iz drugih evropskih držav, med njimi našteva tudi Veliko Britanijo in Madžarsko. Vsaj za te dve državi to ne drži, saj so pravice istospolnih parov v Veliki Britaniji popolnoma izenačene z raznospolnimi pari, vključujoč posvojitve, le institucija se ne imenuje »zakonska zveza«, pač pa »civilno partnerstvo«. Tudi na Madžarskem so istospolnim parom priznane vse pravice, ki pripadajo tudi raznospolnim parom, z izjemo dveh: niso dovoljene posvojitve in ni dovoljeno prevzeti priimka svojega partnerja. Natančnejši pregled zakonodaj bi pokazal, da slovenski zakon v primerjavi z evropskimi ne prinaša »zajetnega svežnja pravic«, kot trdi avtorica. Zagotovo ne prinaša skoraj nobene socialne pravice.

Raziskave in javna razprava

Čeprav je Barbara Kastelec po razkritju napačnega ali zavajajočega navajanja podatkov iz raziskav nekatere napake priznala, so se podatki, ki jih je navajala (in za katere je bilo dokazano, da so napačni), v naslednjih tednih v javni razpravi in na internetnih blogih večkrat ponovno pojavljali in v poenostavljenih oblikah reproducirali v neskončnost. Postalo je jasno, da dejstva niso pomembna, ampak le spretno obračanje besed in nekritično navajanje podatkov, pogosto brez navedbe vira. Prepričan sem, da je večina avtorjev teh zapisov podatke navajala brez da bi prebrali izvirni članek ali analizo raziskave. Tudi novinarka Družine je najverjetneje – čeprav tega ne morem dokazati – podatke nekritično jemala iz dokumenta ‘Gay marriage’ and homosexuality: Some medical comments, ki ga je moč dobiti na internetu in ki povsem nekritično in netočno navaja prav te podatke, ki jih je novinarka uporabila v komentarju. Pomenljivo je namreč dejstvo, da sta raziskavi Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004 in Gay couples v dokumentu povzeti ena za drugo in da je novinarka pri navedbi podatkov pomešala prav ti dve raziskavi.

Jasno je, da kakršenkoli dokument, ki ga najdemo na internetu, ne moremo vzeti za verodostojen vir, še posebej v primeru vprašanj, ki tako zelo delijo javnost. Skorajda odveč se zdi poudariti, da je v primeru navajanja rezultatov raziskav pomembno upoštevati, kako so bile izvedene, na kakšnem vzorcu, kdo jih je izvedel, v katerem kulturnem okolju so nastale, kakšne so pomanjkljivosti raziskave in podobno. Prodajanje statističnih podatkov kot suhega zlata – kar je prepogosta praksa medijev – brez ustreznega razumevanja ozadja teh podatkov in brez upoštevanja interpretacij avtoric in avtorjev raziskav, je zelo problematična. A kot je pokazala dosedanja javna razprava o novem družinskem zakoniku, je takšno žongliranje s statističnimi podatki lahko ideološko zelo učinkovito. Tisto, kar je torej novo v tokratni razpravi o istospolnih partnerskih in družinah, je prodajanje populizma pod krinko navidezne znanstvenosti. Ta pa vzdrži le toliko časa, dokler domnevno podpira argumente proti. Ko so namreč zagovorniki pravne ureditve istospolnih družin predstavili rezultate raziskav, ki govorijo v prid istospolnim družinam, raziskave kar naenkrat niso bile več pomembne.

Simon Maljevac (Legebitra), Mitja Blažič (DIH) in avtor pričujočega zapisa smo po objavi komentarja Barbare Kastelec na Družino naslovili prošnjo po objavi popravka v skladu s 26. členom Zakona o medijih. Odgovorni urednik nas v 24 urah ni obvestil o objavi popravka, kot zahteva zakon, poleg tega popravek tudi ni bil objavljen v naslednji številki, kar prav tako zahteva omenjeni zakon. Ko je Družina le objavila naše pismo, so ga objavili kot pismo bralcev, ne pa kot besedilo, ki bi bilo označeno »Popravek« ali »Prikaz nasprotnih dejstev«, kot predvideva zakon. Poleg tega popravek ni bil objavljen na enakovrednem mestu znotraj iste rubrike in v enako veliki pisavi kot članek, na katerega se nanaša. Družina je hkrati v isti izdaji objavila komentar Barbare Kastelec na naš popravek, kar je v nasprotju z zakonom, čeprav je bil ta komentar naslovljen kot pismo varuhinji človekovih pravic. A vendarle je šlo za komentar na popravek, saj se avtorica v besedilu odziva na očitane ji napake. Zaradi vsega tega je primer pristal pred novinarskim častnim razsodiščem, ki še ni izreklo svoje sodbe. A ne glede na to, kakšna bo razsodba sodišča, vse to ne bo bistveno vplivalo na razpravo o novem družinskem zakoniku. Ta »ne-dialog« bo v javnosti še naprej cirkuška predstava moralne panike, daleč stran od konkretnih težav in problemov, s katerimi se zaradi pravne neureditve socialnega starševstva soočajo otroci (in starši) v istospolnih družinah. V avgustovskem pismu bralcev v Dnevniku, v katerem sem se odzval na napake v Družininem komentarju, sem zapisal, da se zavedam potrebe po razpravi o istospolnih družinah in da si želim, da bi bila ta argumentirana in bi natančno povzemala podatke znanstvenih raziskav. Po zaključku javne razprave o novem družinskem zakoniku ugotavljam, da v tej želji ne bi mogel biti bolj naiven, kot sem bil.

Comments are closed.