Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Ultraneoliberalizem

Jože Vogrinc

Nekaterim kritikom se zdi, da damo besedi neoliberalizem preširok pomen, če z njo označimo skupni ideološki okvir vladajočega razreda v Sloveniji. Sam vztrajam, da neoliberalizem kot koncept ustrezno zajame prepričanje o »pravilnem« razmerju med »gospodarstvom« in »politiko«, kakor ga v tej deželi gojijo zastopniki družbenih sfer, ki ubesedujejo in osmišljajo vladajoča družbena razmerja: »gospodarstvo«, »politika« in »mediji«.

Neoliberalizem ni ekstremizem nekaj ekonomistov, ki baje verjamejo, da prosti trg deluje brez intervencij države.

Liberalizem že vsaj 200 let spreminja družbene razmere v prid kapitala z državnimi ukrepi (privatizacijo, varstvom zasebne lastnine, davki v prid bogatašem, prostim odlivom kapitala ipd.). Pri svobodi trga gre za politično zahtevo in versko dogmo, ki vzpostavljata druga drugo: trg bi imel pričakovane blagodejne učinke, če bi država odstranila vse nepričakovane ovire, ki se mečejo pred kolesa Napredka. Kaj ta vera priročno pozabi? Da ukrepi, ki bistveno slabšajo družbeni položaj celotnih razredov ljudi, sprožajo njihov odpor. So torej razredni boj kapitala. V ekonomščini: ta vera »eksternalizira« delanje trga; ker se ne vzpostavi sam, mu pomaga država – kajpak na račun drugih, ne kapitalistov. Razredni boj kapitala sam ustvarja ovire, proti katerim se bori, saj ustvarjanje domnevnih razmer svobodnega trga nasilno posega v razmere družbene reprodukcije.

Državno reševanje bank pred propadom v tej krizi ni zanikanje neoliberalizma ali obrat države h keynesijanski ekonomiki. Vse od 70. let, od asistence ZDA pri udaru proti socialistični vladi v Čilu in antisindikalizma Reagana in Thatcherjeve, je blagovna znamka neoliberalizma nasilno interveniranje države v družbena razmerja v prid kapitalu.

Državne politike evrskega območja, ki klestijo proračune na škodo javnega zdravstva, šolstva in sociale, so zgledne neoliberalne politike. Vsaka svojemu ljudstvu dopovedujejo, da ga večja revščina, slabše zdravje in manj pridobljenega znanja (zaradi slabših možnosti za učiteljsko delo) delajo konkurenčnejšega. Sklepajmo: če n izmed n držav zveča konkurenčnost svojih prebivalstev (skupaj p), ali bo po času t število konkurenčnih držav n, prebivalstev pa p? Ali pa je treba razumeti zahtevo naših vlad, naj stisnemo zobe v prid večje konkurenčnosti kogarsižebodi, ki bo z božjo pomočjo (da ne omenjam evropskih sredstev in državnih stimulacij) enkrat v prihodnosti konkurenčen (in s tem, o wishful thinking!, bo »ustvarjal nova delovna mesta«), takole: »Vsak človek mora ponotranjiti zahtevo po tekmovalnosti na trgu dela in prepričati samega sebe, da si bo sam kriv, če mu ne bo uspelo!«

To ni neoliberalizem. To je ultraneoliberalizem. Državna politika v prid kapitala se ne omejuje na posamezne ukrepe, ki slabšajo položaj posameznih slojev, ampak se je vsa vpregla v zagotavljanje možnosti za akumulacijo: ne le tistega kapitala, ki je trenutno na računih v moji in tvoji deželi in lahko zdajci s klikom miške odfrči na Ciper; predvsem onega, ki s posojili našim vladam in kapitalistom omogoča poslovanje do nadaljnjega. Z zaostrovanjem družbenih bojev postaja bistveni pogoj uspešnosti take politike »religija« tekmovalnosti. Vsakdo naj veruje, da mora tekmovati in da bo za svoj poraz kriv sam, saj bo to le dokaz, da se je premalo potrudil.

Rituali proizvodnje prepričljivosti te verske zahteve se na TV kar vrstijo. Od najmlajšega talenta prek zmagovalcev resničnostnih šovov do reprezentanc na svetovnih prvenstvih – vsi dokazujejo, da zmoreš in si sam svoje sreče kovač. Študentje na izpitih ne prepisujejo več drug od drugega. Vsak proti vsem! Prepisujejo se kupljeni zapiski ali pa prek mobija za keš. Prosti pretok blaga in storitev! Itak.

Slovensko novinarstvo je ponotranjilo neoliberalistični pogled na odnose med gospodarstvom in državo. Najjasneje se to kaže v zoženem pogledu na vlogo države v gospodarstvu.

Ob številnih priložnostih se kakor zdaj ob vprašanju dokapitalizacije NLB pišoči predvsem bojijo poseganja države. Prepričani so, da država ni dobra lastnica in da bi se morala umakniti iz gospodarstva.

Kje je tu neoliberalizem? Tiči v neizgovorjenih podmenah razmišljanja, ne v ideološki opredelitvi »za« neoliberalizem. Samo na sebi je menda narobe, če se politika vpleta v gospodarstvo. Sicer ga lahko tudi podjetje polomi, a lomi ga strokovno, s čistimi nameni. Če pa se politika vtika v gospodarstvo, so nameni nečisti, predvsem pa gospodarstvo ne more »normalno poslovati«. Tipično uredniško vprašanje: ali bo državi kot solastnici banke »uspelo, da bo brzdala svoje apetite in se obnašala kot zasebni lastnik«?

Svet, impliciran v neoliberalističnem prepričanju, da bi se država, kadar je lastnica kapitala, morala obnašati enako kakor zasebni lastnik kapitala, ne obstaja. Država ni zasebnik, ampak je družbena naprava za ohranjanje ali spreminjanje družbenih razmerij. Vedno je vpletena v določanje pogojev za delovanje kapitala. Kadar si prizadeva, da se tega ne bi zavedala, pač ravna kot mesečnica. Politične razmere in ukrepi vedno enim panogam ali kapitalistom ustrezajo bolj kakor drugim. Gospodarstveniki investirajo v politike in stranke, ker ima država to moč, ne pa (le) zato, ker bi bili (vsi ali večina) osebno nepošteni. Ni samoumevno, kaj je namen državnega (so)lastništva podjetij. Če je v kakšnem primeru to goli profit podjetja, država s tem zanika svoje družbene funkcije. Saj vendar ni predvsem lastnica kapitala! Celo takrat, ko je namen uspešnega poslovanja dolgoročno sofinanciranje proračuna, je podmena »konvertibilnost« dobička v pozitivne družbene učinke, torej v politični cilj.

Kdor si ne zna predstavljati drugačnih motivov za politiko države kot lastnice, kakor je zasebna korist trenutnih nosilcev oblasti ali trenutna korist njihove stranke, se vdaja neoliberalizmu. Solastništvo je eden izmed redkih vzvodov vpliva na družbeni razvoj, ki jih država v globalni tržni družbi sploh še ima. Čemu? Da souravnava družbena razmerja v prid državljanov in blaži škodo, ki jo ljudem povzroča nebrzdani kapitalizem.

Comments are closed.