Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Sugaree ali esej, ki se začne z dolgim i

Jože Vogrinc

Sugaree je (bil?) za mojo generacijo najprej in predvsem naslov pesmi the Grateful Dead[1]. Iz besedila je jasno, na kaj se nanaša tam. Refren pravi:

Shake it, shake it Sugaree

Just don’t tell them that you know me.

Sugaree je ime ali vzdevek[2] ženske, o kateri poje subjekt pesmi. Kot je pogosto v besedilih Roberta Hunterja, glavnega tekstopisca Grateful Dead, je tudi to besedilo razmeroma skrivnostno. Očitno sta Sugaree in subjekt nekaj zagrešila; zdaj prihajajo ponjo (preganjalci bi lahko bili policaji, ni pa nujno). Njuno slovo bo nenadno, morda trajno, in ne smejo vedeti zanj; da je bila njuna zveza spolna, morda ljubezenska, nakazuje prva vrstica refrena, ki se gotovo vtisne v spomin vsakemu poslušalcu.

***

Ta dodatek, ki ničesar ne prispeva k vsakdanjemu pomenu ljubkovalnice »sugar« – ta dolgi i, ki ga Jerry Garcia s svojim nezgrešljivim zvonkim, »mokrim«, krhkim glasom tako neprekosljivo sproti čara v zvočni predmet želje – to je tisto, kar požene fena v brezkončno popotovanje sledenja temu, »od kod« se je vzel ta vselej izmikajoči se objekt iz glasu. Naj povem že takoj na začetku, da je za pojasnitev učinkovanja besedila v izvedbi Grateful Dead iskanje empiričnih spodbud, navezav, referenc itn. popolnoma odveč. Bistveno sem povedal pravkar. Ljubiteljevo brskanje po zakladnici ameriške popularne kulture, da bi izvedel, od kod sugaree, bo psihoanalitik takoj razkrinkal kot metonimijo želje. Ko tako brskamo, podaljšujemo svoje uživanje čez rob golega poslušanja in izzvenevanja slišanega v spominu. Prav zato si noben poznavalec glasbe, ki se ukvarja s takim brskanjem, ne more želeti, da bi se iskanje kdaj končalo, saj bi bil potem njegov užitek v tej smeri izčrpan. Obenem pa to žal tudi izpričuje, da je takšno iskanje za vsakogar, ki ni privrženec godbe, po katere virih se brska, nesmiselno in dolgočasno – razen seveda, če ga prav to branje ne pritegne, da je pripravljen na temelju vednosti o »ozadju« neke glasbe verjeti v njeno kvaliteto, čeprav te glasbe sploh še ne pozna. Tudi to je mogoče. Vsekakor pa je tako brskanje – ponavljam – odveč, če nas zanima samo to, kako učinkuje besedilo v izvedbah neke pesmi nekega benda, v tem primeru Sugaree v izvedbah Grateful Dead ali Jerryja Garcie z drugimi sodelavci. Zato bralko in bralca opozarjam: če vaju zanima le to, smo opravili. Razen – počakajta še malo – če vaju morda zanima še naslednji razdelek, do drugih treh zvezdic.

***

Kvaliteta besedila pete pesmi je samo v drugotni ali celo le v naključni zvezi z  njegovo domnevno poetično kvaliteto. Še več: če je besedilo dovolj kompleksno (pa najsi zaradi zgodbe, dolžine, figur ali poljubnih kombinacij tega in še česa), se mora zvočnost glasbe temu povsem podrediti in se poenostaviti v zvočno podporo strukturi občutenja, temelječi na pesniških prijemih. Nasprotno pa je besedilo v glasbeni kompoziciji (že vokalni, toliko bolj pa v vokalno-instrumentalni, ne glede na zvrst glasbe) v funkciji strukture občutenja, ki jo gradi glasbena kompozicija. Še več: ko gre za oblike sodobne popularne glasbe, ki se razširjajo kot posneta glasba, je besedilo sestavina strukture občutenja, kjer je pomemben celosten zvočni vtis – zven, če poslovenim tisto, za česar končno identiteto so odgovorni zvočni producenti in njihov izraz sound.

V sodobni popularni godbi se godci rekrutirajo iz vrst poslušalcev. Pričakovanja obojih – poslušalcev in glasbenikov – glede zvena se izoblikujejo skozi prakse poslušanja, te pa so skupnostne. Ne glede na to, ali gre predvsem za živo muziciranje ali ne in ali je namen glasbe npr. ples ali poslušanje, ali pa zasebno poslušamo posnetke, si poslušalci večinoma zamišljamo skupnosti, v katerih smo isto z glasbeniki. Te skupnosti kot subkulture zato zahtevajo bodisi vnaprejšnjo prilagoditev godcev na skupni okvir zahtev »sloga«, da se lahko potrdijo kot pripadajoči svoji skupnosti, bodisi – pri najbolj ambicioznih glasbenikih – prepoznavamo ta okvir »negativno«, kot nekaj, kar ti glasbeniki prikličejo v posluh v samem momentu »zanikanja« ali »preseganja« tega okvira.

Ko smo se sredi ali proti koncu 60-ih mulci »navlekli« (kot se reče zdaj, ni se takrat) na rock Beatlov, Stonesov, Dylana, malo kasneje Doorsov, Zeppelinov ali Deadov, nas je neustavljivo pritegovalo ne toliko velikokrat slabo razumljeno ali nerazumljeno besedilo v tujem jeziku[3], kolikor energičnost in preprostost elektrificirane zasedbe z glasom, kitaro, včasih orglami (redkeje z drugo kitaro, flavto, pihalno sekcijo itn.), in okrepljeno ritmično zasedbo (ritem kitara, bas, bobni), ki pa sta omogočali neverjetno raznolikost izražanja velikokrat skrajnih, hitro spremenljivih in slabo artikuliranih najstniških občutij.

Vsak dober bend si z lastnim zvenom izoblikuje tudi spekter občutij, ki jih gradi s posameznimi skladbami kot sestavino svojega nastopa – s slednjim ne merim le na performance kot predstavo v živo, kjer so posamezni komadi koščki v mozaiku, ampak na to, da v vsakem primeru, četudi gre za studijski album ali za posamezno skladbo v repertoarju radia ali poslušalca z lastnim izborom v slušalkah na vožnji s kolesom, sodi k rocku to, da se bo temu, kar morda »pove« pevec, verjelo le glede na to, kako se s svojim glasom vklaplja v zven, saj se zven začne »graditi« že s prvim akordom[4].

V glasbeni tradiciji rocka ni izvajalca, ki bi se lahko meril z the Grateful Dead glede sočasne fanatične zvestobe nastopanju v živo, kvaliteti ozvočenja, kvaliteti snemanja in omogočanja dostopa poslušalcem do posnete godbe. Če želite, lahko zato rekonstruirate mesto Sugaree v njihovih albumih ali njihovih nastopih. Tega ne bom počel. Zadošča mi, da je mogoče v tej skladbi prepoznati zanje dokaj značilen komad z začetka 70. let, še preden je v njihov zven, zasedbo in skladanje posegel funk. V Sugaree pa še odzvanjajo reference na skupne korenine pramenov rocka, ki so se potem že v zgodnjih 70. letih med seboj radikalno razšli: blues, bluegrass, boogie, country… Tudi tu je tempo v značilni napetosti z bluesovskim občutenjem, ki ga gradita zvok kitare in glas. Besedila, ki izkoriščajo motiviko »prehajanja meje zakona« in imajo neizčrpne vire v zgodovini divjega Zahoda ali izkušenj Afroameričanov, v rocku učinkovito podpirajo predstave o nevarnem življenjskem slogu rokerjev in »energetizem« komadov samih. Besedilo »napolnjuje z vsebino« rano izgube, ki jo delata glas in kitara in jo céli tempo komada: subjekt se že vživlja v izgubo dekleta in se že egoistično boji zase v zgoščenem imaginarnem trenutku, ko se od nje ne le poslavlja, ampak si tudi že fiksira v spominu nanjo fetišizirano podobo zadnjega, kar si še želi od nje (shake it, shake it, Sugaree).

Predaleč bi me zaneslo, če bi se razgovoril o refrenih v pop godbah. Zato le vztrajam pri trditvi, da delujejo kot fetiš, saj kot sidro za poslušalce povzamejo – kot v nekakšnem mističnem magičnem obrazcu – občutje komada in se nikoli dovolj ne načudiš, kako lahko obenem služi refren pesmi in pesem refrenu. Hunterjeva vrstica se opre na aliteracijo (š-k, š-g) in na ponovitev (dvakrat shake it). Ta šumnik v angleškem izrazu za stresanje oziroma miganje deluje skorajda onomatopoetično, kakor da bi, ko ga zaslišimo, »videli« gib dekleta, ki si ga za poslušalca zamišlja subjekt.

Kaj pa ime, Sugaree? Za poslušalca je ime lastno, saj si lahko umisli telo, dekle, zgodbo, na katere se ime nanaša. A spet je odločilna struktura občutenja, ki jo gradi komad. Sugar ni poljubna ljubkovalnica za žensko. V njej odzvanja vse, kar sta lahko sladkor in sladkost pomenila v imaginariju Zahoda od takrat, ko so sužnji začeli pridelovati sladkorni trs na karibskih plantažah in so si v Amsterdamu in Londonu začeli sladkati kavo in čaj[5], pa do danes: bolj nepotešljiv užitek kakor potešljivo potrebo; bolj spolnost kot ljubezen; bolj razkošje kakor nujo. Ne »kvaliteto« stvari ali medčloveškega odnosa, ampak neulovljiv trenutek, ki se ga je sladko spominjati.

Šele zdaj lahko povem, katero sladkost nam prinese dodani i[6] (= ee) v imenu Sugaree (ki je za nameček še poudarjeni zlog v imenu!): zvočno in miselno podaljša užitek in nam ga pomaga fiksirati v spominu kot nedopolnjen, zato potencialno neskončen, neizgovorljiv užitek, pa vendar izpovedan, kolikor in kakor je to mogoče v zapeti in zaigrani pesmi.

***

Nadaljevanje je – kot sem že opozoril – bolj prozaično. Če imate dovolj časa in ste dovolj iznajdljivi, boste lahko (na primer) z Googlom našli veliko več, kakor sem sam.

Na začetku mojega iskanja je vendarle bilo vprašanje, od kod beseda sugaree. Dovolj je, da na You Tube klikneš na skladbo Sugaree, pa se ti pokaže niz, na katerem je tudi Shake Sugaree v izvedbi Elizabeth ‘Libbe’ Cotten. Ne zvočno, ne vsebinsko skladba ni podobna Garcievi skladbi, ki jo je ubesedil Robert Hunter. Zveza je povsem jasna, a tudi popolnoma površinska: Hunter je naredil refren Garcieve skladbe po asociaciji z besedno zvezo iz refrena pesmi Elizabeth Cotten (Didn’t I) Shake Sugaree. To je vse. Nobene skrivnosti ni.

Zgodba Elizabeth Cotten je sama na sebi popolnoma fascinantna: črna deklica, rojena 1895, se je naučila igrati kitaro z lastno tehniko (z levo roko je igrala na narobe obrnjeno kitaro) in je med svojim 12. in 15. letom napisala nekaj klasičnih skladb ameriške ljudske tradicije (npr. Freight Train), preden se je pri 15 letih poročila. Namesto glasbene je imela tipično »kariero« revne črne gospodinje, dokler ni po naključju postala varuška družine Seeger, verjetno najbolj znane družine folk revival-a v ZDA. Na starost so jo tako »odkrili« in ji poleg ponovnega igranja in skladanja omogočili snemanje, šele v pokoju pa se je ponovno lotila nastopanja in bila aktivna skoraj do smrti 1987. leta. A kaj je sugaree? Poglejmo si besedilo pesmi[7]:

Have a little song
Won’t take long
Sing it right
Once or twice

refren:
Oh, lordy me
Didn’t I shake sugaree?
Everything I got is done and pawned
Everything I got is done and pawned

Pawn my watch
Pawn my chain
Pawn everything that was in my name

(refren)

Pawn by buggy
Horse and cart
Pawn everything that was on my lot

(refren)

Pawn my chair
Pawn my bed
Ain’t got nowhere to lay my head

(refren)

Pawn my tobacco
Pawn my pipe
Pawned everything that was in my sight

(refren)

Have a little secret
I ain’t gonna tell
I’m going to heaven in a brown pea shell

(refren)

Pawn my farm
Pawn my plough
Pawned everything, even pawned my old cow

(refren)

Pawn my hat
Pawn my shoes
Pawned everything that I could use

(refren)

have a little secret,
I ain’t gonna tell
I’m goin’ to heaven and I ain’t goin’ no…

(refren)

Chew my tobacco
Spit my juice
We raise cain but it ain’t a bit ‘a use

(refren)

Everything I got is done and pawned (ponovljen verz).

Legenda pravi, da so besedilo pesmi Elizabeth Cotten pomagali zložiti njeni vnuki in drugi otroci, da je več navzočih prispevalo po kakšen verz in da ona na posnetku, ki ga najdete na You Tube, samo igra kitaro, poje pa njena vnukinja (?) Brenda Evans. Toda – ali razumete besedilo? Ko sem ga sam poskušal razvozlati le s poslušanjem, brez pomoči zapisa besedila, sem dobil dokaj napačen vtis, da gre za tožbo revice, ki je morala zastaviti vse premoženje. »Razložil« sem si brez večjih težav, a s kaj malo zaupanja v lastno modrost, tudi ključno vrstico, didn’t I shake sugaree?: ali ni prav verjetno, da je sugaree prazna sladkornica, v kateri je Libba skrivala prigarani drobiž za rezervo; ali ni torej prav verjetno, da ta verz pomeni: »Saj sem vendar potresla še sladkornico in ni v njej nič zacingljalo, torej sem res popolnoma brez cvenka, vse sem porabila«?

Narobe! Fraza to shake sugaree se nanaša na zabave z godbo in plesom, ki so jih imeli Afroameričani na ameriškem podeželju najpogosteje na skednjih. Nanaša se torej na zabavo takšne vrste in zdaj dobi didn’t I shake sugaree drugačen pomen: ali se nismo dobro zabavali, ali nisem (s tistim, kar sem zapravila v ta namen) »rasturala«? – Mimogrede to pokaže, da sem s svojo »razlago iz glave« zagrešil stereotipen liberalni predsodek, da reveži vzdihujejo nad nemilo usodo. Spodobilo bi se bilo, da se nekdo, ki se ima za historičnega materialista, vedno zaveda, da jadikujejo nad svojo usodo tisti sloji, ki se bojijo, da izgubljajo stik s srednjim razredom in da si morda kmalu ne bodo mogli več privoščiti, kar so si nekoč lahko, zdaj pa s težavo; tisti še nižje, ki se nikoli niso slepili, da so srednji razred, z užitkom zapravljajo, kadar se jim ponudi redka priložnost za to. Struktura občutenja Shake Sugaree je natančno taka: »Zagonila sem vse, kar sem imela, ampak, ali ni bilo enkratno?«

No, ampak pojasnili smo le pragmatični pomen fraze shake sugaree – pomen, ki ga ima v ustreznih kontekstih, med njimi v kontekstu pesmi Elizabeth Cotten. Jasno je, da ima »tresenje« prenesen pomen, še vedno pa ne vemo, od kod se je vzelo ime sugaree za črne zabave na deželi, kašen je torej semantični pomen besede in kakšen je njen etimološki izvor.

Razlaga, ki jo najdete na medmrežju, da so lesena tla skednja posuli s sladkorjem, da bi bila bolj gladka, je bosa. Že mogoče, da je kakšen »domorodski« informator z njo razveselil folkloristko, vendar pa je to tipična »ljudska etimologija«, ki je vredna natančno toliko kot moj domislek s sladkornico, namreč nič.

Sugaree etimološko namreč izvira iz starejšega ameriškega izraza shivaree. Prva dva zloga so si prireditelji in uporabniki afroameriških »šivaríjev« prilagodili tako, da jim je šla beseda lažje v uho. In zakaj smo s pristankom pri tej čudni neangleški besedi v resnici na pragu njenega etimološkega izvora in vsaj grobega zgodovinskega pojasnila (čeprav ne vem ničesar o okoliščinah, v katerih so Afroameričani prevzeli to besedo)?

Ker lahko – tudi po zaslugi pokojnega angleškega zgodovinarja ljudske kulture v 18. in 19. stoletju Edwarda P. Thompsona in njegove raziskave »Mačja godba«[8] – pojasnimo, od kod izraz shivaree in njegov stari ameriški pomen hrupne, za meščansko uho necivilizirane, podeželske glasbeno-plesne prireditve.

Izhaja iz francoske besede charivari, ki se je nekoč nanašala na podobne ljudske navade, kakor jih zajame angleški izraz rough music ali slovenska mačja godba[9]: na grobo kakofonijo, ki so jo pripadniki neke skupnosti (npr. vasi ali soseske v mestu) imeli navado prirediti v posmeh kakšnemu ravnanju njihovega člana, ki se jim je zdelo etično sporno in žaljivo za skupnost, čeprav najbrž ni bilo kaznivo. Na kakšno ravnanje so se tako odzivali in koliko je bil ta ljudski obred formaliziran, je od kraja do kraja in iz dobe v dobo različno. Zelo pogosto so vsaj s hrupnim ropotanjem pospremili nespodobnosti kot npr. poroko med bogatim starcem in mladenko ali prehitro poroko vdovca ali vdove. Na Srednjem Zahodu ZDA so se podobne navade do okrog 1900 omehčale v hrupen obred, s katerim so »pozdravili« mladoporočene pare in so mu rekli shivaree.

Kako je shivaree postal sugaree, si zdaj lahko zamislimo: v očeh meščanstva se je pomen shivaree prenesel z mačje godbe na hrupno veselico s kulturnim prezirom, ki je ljudsko rajanje izenačil z nepravo, lažno godbo – z nečim, kar zase morda misli, da je muzika, a je v resnici le hrup. In kaj drugega bi lahko bila zanje drugega ples in glasba bivših sužnjev? Ne pozabimo, da prizorišče zabave ni bilo pod družbenim in ideološkim nadzorom vladajoče rase, na »javnem« kraju po predstavah spoštovanja vrednega občestva, ampak na nadomestnem kraju, kjer so osvobojenci in njihovi potomci navadno delali, a je bil izjemoma lahko tudi kraj razvedrila. Takrat jim je ponudil tudi nekaj bežne sladkosti…

/fade-out v refren/


[1] Kot pri mnogih drugih njihovih  komadih je pisec glasbe Jerry Garcia, besedila pa Robert Hunter. Menda so jo prvič izvedli pred 40 leti, 31. julija 1971 na stadionu univerze Yale. Nahaja se na več njihovih albumih, npr. na studijskem Steal Your Face, v živo na Terrapin Station in na Jerryjevem albumu Garcia.

[2] V uradni verziji je Sugaree lastno ime in se piše z veliko. V večini verzij besedila, ki jih s klikom najdete, če malo poguglate, je beseda napisana z malo, sugaree. Čeprav je to »narobe«, pa nam o učinkovanju besedila pesmi v popularni godbi pove več kot »pravilni« zapis. Pove pač, da besedilo enako dobro, če ne še bolje, deluje, če si predstavljamo »sugaree« kot priložnosten ljubkovalni vzdevek – kot variacijo na »sugar«.

[3] To je odlično povedal režiser Wim Wenders v mladostnem eseju o tem, kako mu je rock’n’roll »rešil življenje«, kjer opozarja (navajam po spominu in potrjujem, da je bila moja izkušnja enaka), da bi bil npr. zgodnji hit the Beatles I Wanna Hold Your Hand s svojim banalnim pop besedilom manj prepričljiv, če bi bili nemški (ali slovenski) najstniki dobro razumeli besedilo. Zadoščalo je, ker se je hlastnost glasu ujemala z beatom.

[4] Pri rocku v živo dejansko že prej: s prištimavanjem ozvočenja, napovedjo, prihodom na oder, uglaševanjem, štetjem…

[5] Glede te povezave sem dolžnik izvrstni knjigi Sladkost in moč Sydneyja Mintza (/*cf., Ljubljana, 2010) ter prevodu in spremni besedi Iča Vidmarja.

[6] Nikoli ni v pesništvu, še manj pa pri petju, vseeno, kateri samoglasnik je v tej vlogi. Opazke o tem so razsejane v delu znamenitega ruskega jezikoslovca Romana Jakobsona. Gl. npr.: Lingvistični in drugi spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1989.

[7] Vir: Jess Rice na www.thelyricarchive.com/song/169058-21098/Shake-Sugaree. Obstaja več verzij; Dylanova je krajša za nekaj kitic.

[8] Edward Palmer Thompson, Navade, plebejska kultura in moralna avtonomija, Studia humanitatis, Ljubljana, 2010, str. 561-642. Knjigo je prevedla Zdenka Erbežnik, verze Milan Jesih, sam pa sem knjigo izbral za prevajanje, strokovno pregledal in ji napisal spremno besedo.

[9] V slovenščini je, podobno kot v nemščini, to »mačja godba«, ker je bilo sestavina »obreda« skoraj obvezno tudi to, da so mački na rep privezali kaj močno hrupnega (zvončke, ropotuljo ali pa vsaj ribežen ali ponev).

Comments are closed.