Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Štrajk v treh slikah

Gorazd Kovačič

Razloček med blaginjo prebivalcev in med poslovanjem podjetij je ideološki konstrukt, ki sugerira, da se ta dva parametra gibljeta po medsebojno ločenih logikah – Tej ideološki delitvi sledi tudi redakcijska struktura medijskih hiš: gospodarske redakcije poročajo o poslovnih rezultatih podjetij, sindikati spadajo v sfero notranje politike, delavci kot ljudje pa nastopijo le v izjemnih primerih, in še takrat v kroniki

Septembrski delavski štrajk v Gorenju je šokiral najširšo javnost, poznavalci pa so v njem prepoznali pokazatelj razmer v slovenskem gospodarstvu. So bili med temi poznavalci tudi novinarji in uredniki? Kako so pomen stavke v Gorenju videli in interpretirali mediji? Kaj nam medijske recepcije tega dogodka povedo o analitični kondiciji medijev? Osredotočimo se na tri najbolj povedne pristope.

Delavci kot ekonomski problem
Prvi, zgledni pristop je izvedel Dnevnik. Poročila o dogodkih in odzivih vplivnih funkcionarjev je nadgradil z analitičnim komentarjem vodilnega gospodarskega novinarja Primoža Cirmana (»Vsi smo Gorenje«, 17. 9. 2009). Cirman je razpoloženje štrajkajočih ocenil kot splošni obup nad prihodnostjo in kot obup nad vsemi relevantnimi institucijami socialnega dialoga. Obupni položaj slovenskih industrijskih delavcev je povezal s preusmeritvijo menedžerskih ciljev od usklajevanja interesov vseh deležnikov podjetja (vključno ali zlasti z delavci) k učbeniškim tržnim strategijam, k ustvarjanju dobička za lastnike in k nepreglednemu lastninjenju. Vrhunec komentarja je avtorjeva ocena, da so elite izgubile stik z gospodarsko realnostjo, ki jo živi večina prebivalcev, in da je to nerazumevanje položaja ključno tveganje za poglabljanje krize.

Nadgradnjo Cirmanovega komentarja je prinesel intervju, ki ga je odgovorni urednik Ali Žerdin pripravil za Objektiv (»Če je počilo v Gorenju, je to znamenje, da je situacija v vsej državi dramatična«, 19. 9. 2009). Intervju je napravil s pravim človekom za razumevanje razmerij med delavci, sindikati in podjetji, z vodilnim industrijskim sociologom Miroslavom Stanojevićem. Stanojević je razložil, da je štrajk v Gorenju pokazatelj izčrpanosti dosedanjega razvojnega modela precejšnega dela slovenskega gospodarstva, v katerem so delavci za enake plače delali vse več. Model je postal eksistenčno nemogoč, ker so se delovne obremenitve zajedle v prosti čas, v katerem so si delavske družine doslej krpale proračun s samooskrbo in delom na črno, hkrati pa jih je udarila še inflacija po vstopu v EU. Menedžerji so se zatekli k represiji, a z grožnjami delavcem s selitvijo proizvodnje na vzhod so le še dodatno spodkopali pogoje za soglasje delavcev z omenjenim razvojnim modelom. Odrekli so jim stabilnost zaposlitve kot eno ključnih bonitet, zaradi katere so bili pripravljeni potrpeti. Isto velja za vladne napovedi višanja upokojitvene starosti in krčenja pravic iz dela ter za nezmožnost znižati pred nekaj leti podivjane cene osnovnih življenjskih dobrin. Delavci so oropani vseh sistemskih kompenzacij za garanje: stabilnih služb, varne starosti, prostega časa in nizke inflacije, ideološke kompenzacije (nacionalna samostojnost, EU) pa so se izpele. Slovensko gospodarstvo redi lastnike kapitala, dostojno blaginjo pa zmore nuditi vse manjšemu delu prebivalstva. Kot celota drsi v periferni položaj v globalni delitvi dela. Socialna stiska industrijskih delavcev je zato le pokazatelj temeljnih razvojnih problemov in razmerij sil v gospodarstvu in državi.

Delavci kot nevšečnost za voditelje
Drugi pristop in drugačne novinarske kapacitete najdemo v Delu. Dva od treh ključnih komentatorskih prispevkov je Delo poverilo svojemu lokalnemu dopisniku iz Celja Branetu Pianu, enega pa Marku Pečauerju. Piano se je v komentarju, objavljenem 17. 9. 2009 (»Gorenje ali tlenje?«), zbegano spraševal predvsem to, ali je štrajk v Gorenju lahko sprožilec širših nemirov in kaosa in ali za njim morda stojijo zlonamerne sile, ki hočejo destabilizirati državo oz. demokracijo. Bralci berejo komentarje zato, da bi bolje razumeli vzroke dogodkov – komentar, ki sam ne razume vzrokov in ozadij, pa lahko spodbuja strahove in paniko. Namigovanje v smeri možnega »požiga slovenskega političnega pašnika« ni problematično le zato, ker ni temeljilo na kakršnihkoli resnih podatkih, ampak le na govoricah in ugibanjih, temveč zlasti zato, ker je komentator zavzel stališče, da nas mora skrbeti predvsem za apriorno legitimnost in ugled državnih in poslovnih institucij. Iz tega zornega kota je obup delavcev, upokojencev, študentov idr. obroben, pa tudi razumeti ga ni treba. Kar je po Pianu pomembno, je to, da vse ostane v najlepšem redu. Tega, da so ignorantske elite že bile razdejale ta red in spodkopale razvojno perspektivo, pa sploh ni opazil.

Piano je v svojem komentarju tudi namigoval, da naj bi do štrajka v Gorenju prišlo zato, ker so delavci lahko izkoristili domnevno preteklo prijaznost uprave in domnevno lahkomiselnost vlade, ki je več mesecev subvencionirala polno plačano nedelo. Da ti namigi niso naključni, postane jasneje ob pregledu Sobotne priloge 19. 9. 2009. Vse, kar je ta edicija pripravila o dogodku Gorenje, sta bila Pečauerjev uvodnik in Pianov Portret tedna. Uvodnik (»Pahorjeva nočna mora«) je bil podobno kot predhodni komentar zapisan skrbi za politično preživetje Pahorjeve vlade in drugih institucij, na primer sindikatov. Pečauer je tudi glavno vlogo pri razreševanju kočljivega položaja pripisal institucijam in njihovim voditeljem: vladi, upravi in nadzornemu svetu. Spontani štrajki zanj niso pokazatelj strukturnih problemov, ki terjajo spremembo paradigme in nemara tudi prevetritev elit, temveč so začasne neprijetnosti, ki naj jih obstoječe elite prekrmarijo z modrim manevriranjem, kajpak po recepturah obstoječe paradigme. V to logiko se vpisuje tudi Pianov drugi prispevek (»Franjo Bobinac«): v njem je osrednja osebnost velenjskih dogodkov predsednik uprave Gorenja. Ob branju o njegovih izvrstnih referencah se zdi, da bo velenjska neprijetnost kmalu minila, saj bo voditelj kos še enemu izzivu.

Dnevnik vs. Delo
V čem je razlika med in pristopom Dnevnika in Dela? Razliki sta vsaj dve: razlika v medredakcijski delitvi dela in razlika v zornem kotu.

Oba časopisa sta dogodke kot take najprej pokrila z lokalnimi dopisniki in z novinarji za splošne zadeve, ki so dokumentirali odzive vplivnih akterjev v Ljubljani (ministra za gospodarstvo, direktorja gospodarske zbornice, sindikalne voditelje). Toda za analizo pomena dogodkov je Dnevnik angažiral novinarja gospodarske redakcije, Delo pa lokalnega dopisnika in notranjepolitičnega komentatorja. Dnevnik je torej dejanje delavcev Gorenja opredelil kot gospodarsko zadevo (in ne le kot socialni problem!), Delo pa ga je opredelilo kot lokalni dogodek, ki ima implikacije za vlado in politične stranke.

Hrbtna plat takšnih uredniških direktiv sta različna zorna kota. Dnevnikovi interpreti so poskušali prisluhniti in razumeti delavce – toda ne le na humanitarni ravni sočutja, temveč v kontekstu anomalij gospodarskega in političnega sistema. Dnevnikov intervjuvanec Stanojević je tudi pojasnil, da so delavci v podjetjih tipa Gorenje ključni gospodarski dejavnik (in ne le gospodarski problem), saj podjetje stoji na njihovih specializiranih znanjih in predanosti. Kombinacija resne obravnave delavskega štrajka kot praktične diagnoze razmer na eni strani in razumevanja strukturnih procesov v slovenskem kapitalizmu zadnjih 20 let na drugi je proizvedla globinsko razlago, ki daje misliti. Zorni kot Dela pa je zavzel obratno perspektivo: delavce Gorenja je obravnaval kot material, ki povzroča nevšečnosti bistvenim akterjem, to je poslovnim in političnim voditeljem. Ni mu šlo za položaj navadnih ljudi, ki jim sistem ne omogoča več preživetja in optimizma; šlo mu je za obrambo sistema, šlo mu je za prihodnost Pahorjeve, Bobinčeve in Semoličeve kariere. Iz tega zornega kota delavci še največ štejejo v vlogi neprijetnega »stroška dela«, če že niso povsem odpisani.

Omenimo lahko še to, da je Dnevnik angažiral dva novinarska težkokategornika – kakršnih Delo po Slivnikovem cunamiju žal nima več. Dnevnik je v zgodbi o Gorenju združil svojo tradicijo časopisa s posluhom za vsakdanje težave malega človeka z analitičnimi kapacitetami svoje gospodarske redakcije, ki je trenutno najkvalitetnejši novinarski koncentrat v Sloveniji. V primerjavi s tem se zdi Delo dokaj izgubljeno.

Delavci kot objekt sočutja
In tretja podoba štrajka v Gorenju? Sem lahko uvrstimo vso tisto množico poročil, zlasti televizijskih, ki so poudarjala dramatizacijo in sočutje, a so ravno v tem zagrešila naslednjo ideološko operacijo: položaj delavcev so intepretirala kot socialni in ne kot gospodarski problem. Najprimernejši tip novinarja za to nalogo je lokalni dopisnik ali leteči reporter. Vrhunec tovrstnih sentimentov je (gotovo iskreno) uprizoril dopisnik TV Slovenija iz Pomurja Bojan Peček z javljanjem s prizorišča reprize velenjskega štrajka v propadajoči Muri. Njegove solzne oči in pretresen glas so ponazarjali stisko, ki jo je čutil skupaj s svojim lokalnim okoljem. A tisto, kar je tu manjkalo, je kritična ekonomska analiza vzrokov za socialno stisko.

Razloček med blaginjo prebivalcev in med poslovanjem podjetij je ideološki konstrukt, ki sugerira, da se ta dva parametra gibljeta po medsebojno ločenih logikah. Ključni akter socialnega vprašanja naj bi bila socialna države, medtem ko je gospodarski razvoj menda v domeni lastnikov kapitala in njihovih menedžerskih nameščencev. V prvi sferi naj bi se izvajala redistribucija zavoljo nekakšne pravičnosti ali sočutja ali kupovanja socialnega miru; v drugi sferi pa da veljajo tržna konkurenca in nedotakljivost privatne lastnine. Trik je kakopak v tem, da lastnikom kapitala v imenu nedotakljivosti privatne lastnine ni legitimno postavljati vprašanj o njihovi odgovornosti za blaginjo delavcev. Če ti ne zaslužijo dovolj za spodobno preživetje, se jih napoti na državne centre za socialno delo in k humanitarnim organizacijam. Ista ideološka delitev dela je uveljavljena tudi v vladi, ki organizacijsko ločuje pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, ki je zadolženo za spodbujanje podjetništva, in ministrstva za socialo, ki skrbi za izvržke iz svobodnega gospodarstva. Tej ideološki delitvi dela sledi tudi redakcijska struktura medijskih hiš: gospodarske redakcije poročajo o poslovnih rezultatih podjetij in, če so dobre, o kadrovskih in lastniških manevrih; sindikati spadajo v sfero notranje politike; delavci kot ljudje pa nastopijo le v izjemnih primerih – in še takrat v rubriki kronika.

Comments are closed.