Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Sredina ne obstaja

Jože Vogrinc

Jasno je, zakaj je Gregorju Virantu močno upadla popularnost takoj, ko je „vrnil denar državi“. V „postpolitični“ kampanji so kandidati blagovne znamke, ki morajo s svojim stasom in glasom utelešati ideološke stereotipe. Virant je naredil grobo napako, atentat na podobo, ki jo ponuja. Ko je vrnil denar, čeprav mu ga baje ne bi bilo treba, je pri tistih, ki so v njem gledali Poštenost osebno, izgubil zaupanje: če mora vrniti, že ni moglo biti prav, da je sploh vzel … Sam si je nakopal na glavo ukvarjanje medijev in javnosti z njegovimi zaslužki. Za podpornike, ki se jim je dobrikal z dokazovanjem, da je sposoben veliko zaslužiti, je vrniti zasluženi denar državi hud greh in velika neumnost. Tistim pa, ki se jim zdi njegov zaslužek v vsakem primeru prevelik in nezaslužen, se z vračanjem denarja ni prikupil. Njegovo dejanje so zavistno razumeli vsaj kot dokaz, da si vračilo lahko privošči, če že ne kot priznanje, da si zaslužka ni zaslužil.

Virant se je zmotil, ker verjame, da zastopa sredino volilnega telesa. To pa ne drži. Sredina ne obstaja. Slovenija se je socialno razslojila. Mediji so ljudi prepričali, naj prepoznavajo v kandidatih „neideološke“ vrednote: sámo neideološkost pa učinkovitost pa uspešnost pa poštenost … Žal splošno prepričanje, da je treba voliti nekoga, ki to izžareva, pozablja dvoje bistvenih reči. Različni deli družbe si predstavljajo za splošno sprejemljivimi vrednotami različne vsebine, te pa se med seboj izključujejo. Med seboj se tudi vse bolj razhajajo glede tega, katera vrednota je zanje najpomembnejša.

Zato kandidat, ki se danes ponuja kot uspešen poslovnež, varčen upravljavec in brezmadežen poštenjak obenem, ne more biti prepričljiv v vseh treh vlogah. Skače si v zobe. Virantu se je „posrečilo“, da je z eno potezo zbudil dvom o sebi pri različnih publikah, ki so v njem videle vsaka svoje zaželeno lice.

Virant lahko meni, da zastopa sredino, samo iz perspektive, kjer je desnica Janša, levica pa Kučan. Za „novim obrazom“ ni novega razumevanja politike. Virantova kandidatura je odgovor na Jankovićevo. Predstavlja „prijazni obraz“ desnice – tisto, kar je desnici manjkalo, da bi zajela volivce, ki so se levici odpovedali kot neučinkoviti (kar nikakor ni isto, kakor če se ji odpoveš, ker zanemarja socialno pravičnost!). Mediji so javnost učinkovito prepričali, da je Pahor padel zaradi neučinkovitosti, in so tako izdelali ideološka gesla za te volitve: učinkovitost, uspešnost, „neideološkost“ (rdečim mucam bo dovoljeno loviti bele miške in obratno). Zato je bil Janković edina izbira na levi: nasproti predhodnikom je dolžan nastopati kot „učinkovita roka“ levice. Kučanova in Stanovnikova podpora sta skupaj z Virantovo kandidaturo omejili Jankovićev doseg na volivce „stare levice“. Volili ga bodo, da ne bi bil izvoljen Janša.

Izza „novih obrazov“ kuka stara delitev politične moči. Zares bo za razpustitev prejšnje scene in politiko deziluzije nagrajen z izgonom na politično obrobje, TRS pa bo kaznovan za program, ki sega čez obzorje enodnevnih fraz. Boj „na sredini“ med Jankovićem in Virantom pa pelje proti povsem drugačnemu rezultatu, kakor če bi bil šel na volitve le eden izmed njiju: zmaga se kot zrela hruška nasmiha Janši. Po volitvah se nam obeta desna koalicija.

Nova vlada bo imela neko bistveno prednost pri vladanju. Pričakovanja ljudi so se bistveno skrčila. Krizo so začeli doživljati kot permanentno stanje, kjer si je mogoče prizadevati le še, da se stvari ne bi preveč poslabšale. Predvsem pa, če se že slabšajo, da se ne bi meni. Nova vlada si bo zato lahko privoščila posege v družbeno zgradbo, kakršnih si prejšnja ni mogla. Stranke, ki pravkar sestopajo z oblasti, se treznijo tako, da se spreminjajo v realistke. Vnaprej se zavezujejo k lepemu obnašanju, ki se ga desnica v opoziciji ni držala: zavzemajo se za omejitev referendumov, za podporo strukturnim reformam itn. Težko bodo obrnile ta kurz v splošno nasprotovanje vladi, kakor je to počela doslejšnja opozicija v položaju, ko so ljudje od vlade pričakovali več kakor zdaj.

Ko bo nova oblast sprejemala ukrepe, ki bodo za žrtve njene politike restriktivni, se bo volivcem vera v neideološkost, učinkovitost in vitko državo vrnila kot bumerang zategovanja pasu. Zaradi skrčenega ideološkega obzorja bodo ljudje razmeroma pasivno sprejemali politične ukrepe. „Vsi vemo“, da „je treba šparati“. Obenem pa bodo posamezne skupine žrtev ukrepov to doživljale kot nepravičnost. Dejansko zaostreni družbeni boji se bodo kazali navznoter, v patoloških „nepolitičnih“ oblikah, od naraščanja medsebojne nestrpnosti (ne le nasproti manjšinam, ampak tudi med generacijami in med poklicnimi skupinami) prek divjih stavk ali mladostniških nemirov do prekrškov zoper osebe in lastnino.

Kriza EU obtežuje politične razmere v Sloveniji s skrajno negotovostjo glede smeri in teže političnih odločitev, ki se jim bo morala država podrediti, ne da bi mogla nanje zares vplivati. Njeno ravnanje v glavnem ne bo odvisno od predvolilnih obljub in od prepričanj. To pa bo odličen alibi za slovenski politični razred: karkoli bo ukrenil, bo zagotavljal državljanom, da ni mogel ravnati drugače. Pričakujemo lahko „neideološko“ strnitev političnega razreda in nemara celo „vlado narodne rešitve“. Alternativne družbene in politične sile bodo morale šele nastati iz črepinj vsega, kar bo „vitka država“ vrgla v smeti.

Comments are closed.