Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Šokantno! Vse je res!

Roman Kuhar

Ta teden je bila v Sloveniji razkrita še ena neverjetna resnica. Po slovenskih šolah v okviru delavnic o človekovih pravicah otroke spreminjajo v homoseksualce. Še več: radikalni homoseksualni aktivisti, ki koordinirajo in vodijo te delavnice, otrokom razlagajo, da si spol lahko izberejo, in jim namigujejo, naj svoj spol dejansko spremenijo.

To dejavnost, ki po slovenskih šolah poteka že vsaj deset let, je razkrila skupina zaskrbljenih državljank in državljanov. Verjetno ni slučaj, da so združeni pod streho rimskokatoliške cerkve in da svoja sporočila – večinoma povezana z nasprotovanjem družinskemu zakoniku – objavljajo na spletnih straneh, ki gostujejo na uradnem strežniku RKC. Ne gre za slučaj, saj je pri tovrstnem razkritju zagotovo imel prste vmes tudi bog – tisti, ki vse ve in vse vidi. Ne bi me presenetilo, če so ti zaskrbljeni državljani njegovi prijatelji na Facebooku ali pa bog komunicira z njimi kar prek Twitterja in jim – bržkone še vedno v nekoliko kodiranih sporočilih – oznanja šokantno resnico. Tega boja drugače verjetno ne bi bili v njegovem imenu in pod okriljem njegove hiše.

Če niste bili med izbranci, ki jim je omenjena skupina v okviru »tedna protesta za spoštovanje človekovih pravic v šoli« na vaš elektronski naslov pošiljala na desetine copy-paste sporočil s šokantnim razkritjem o spreobračanju otrok v homoseksualce, ste za novico bržkone izvedeli od tiste tete, ki je s svojo stranko obtičala pred parlamentarnimi vrati. Slab rezultat na volitvah ji namreč ni vzel volje do poštenega delovanja in se zato vedno oglasi, ko so ogrožene človekove pravice večine. Če vam je uspelo preslišati tudi to, potem vam je še vedno na voljo blog nadebudnega slovenskega Freuda, ki za razliko od prejšnjih dveh virov informacij sicer ne deluje pod okriljem RKC, je pa vsekakor poučen, saj že dolgo opozarja na apokaliptično razgradnjo pravega moškega in prave ženske in njunega mesta v družbi.

Dežurni zaščitniki človekovih pravic manjšin so se ob tem seveda zdramili iz svojega sladkega spanca. No, ne vsi. Leve politične stranke, ki jih radikalni homoseksualni aktivisti podpirajo in servisirajo že ves čas trajanja razprave o novem družinskem zakoniku, o novem šokantnem odkritju niso pisnili niti črke. Drugi so se, pričakovano, zmrdovali, zavijali z očmi, opozarjali na grozljivo stanje strpnosti v naši družbi in svarili pred tem, da se vračamo v šestnajsto stoletje.

Praviloma bi moral biti tudi sam med temi zadnjimi. Ampak dovolj mi je laži, pretvarjanja in sprenevedanja. Javno in glasno razglašam: res je! Vse, kar je odkrila Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, je resnica! Sam sem namreč v zadnjih desetih letih večkrat vodil delavnice o človekovih pravicah in homoseksualnosti, a njihov namen ni bilo nikakršno izobraževanje, pač pa izključno spreobračanje otrok in staršev v homoseksualce. Zdravniki so si desetletja razbijali glave, kako spremeniti homoseksualce v heteroseksualce, poskušali so z elektrošoki in lobotomijo, pa ni šlo. Nihče pa ni pomislil na očitno učinkovito stvar: delavnice o človekovih pravicah. Samo odpreš usta in človek spremeni spolno usmerjenost!

Pred dobrim tednom sem z radikalno homoseksualno ideologijo gostoval v enem od vrtcev v Ljubljani. Delavnica je sicer imela naslov »Različne družine – različnost bogati«, a v ozadju vsega tega ni bilo nič drugega kot rekrutiranje poslušalcev v homoseksualne vrste. Obisk sicer ni bil pretirano velik – prišlo je deset staršev in vzgojiteljic –, a pri svojem delu sem bil zelo uspešen: na koncu so se vsi vpisali med homoseksualce. Večina med njimi je že sprožila postopek za razvezo s svojim heteroseksualnim partnerjem. (In potem si sociologi razbijajo glavo, zakaj gre v Sloveniji vsak tretji poročen par narazen. No, zdaj veste!) Z njimi sem se prav tako dogovoril, da bodo prihodnje leto korakali v Paradi ponosa. (Prav zato je ta parada v Ljubljani vsako leto večja – zdaj sodelujoče štejemo že v desettisočih.) Dobra plat zgodbe iz ljubljanskega vrtca je tudi to, da smo na ta način v naše vrste dobili še dvanajst njihovih otrok, ki jih posebna otroška enota za homoseksualizem že prevzgaja v homoseksualce. Če bo šlo vse po načrtih, bodo do letošnjega božiča že čistokrvni pedri in lezbe.

Moje delo seveda ni bilo zastonj. Z desetimi novimi člani sem si priboril deset novih nalepk. V radikalnem homoseksualnem gibanju namreč po vzoru Mercatorjevih akcij zbiramo nalepke. Ko jih zbereš sto, za nagrado dobiš pozlačen palični mešalnik. Pravzaprav so vse nagrade, ki jih gibanje ponuja gejem, falične oblike. Kar seveda govori o naši sprevrženosti in že pregovorni obsedenosti s seksom. Kaj gibanje ponuja lezbijkam, ne vem natančno, vem le to, da jim v tem predbožičnem času namesto plišastih dedkov Mrazov ponujajo plišaste babice Mraz. Vidite, radikalna homoseksualna ideologija se ne ustavi niti pred komunističnimi ideali…

Meni je dovolj tega! Izstopam. Hočem na drugo stran – k poštenim, delovnim, nezlobnim, nepokvarjenim, iskrenim ljudem.

Ampak… hudič je v tem, da mi do paličnega mešalnika manjkata samo še dve nalepki. Vam lahko kar pošljem obrazec za včlanitev in pristopno izjavo?

Comments are closed.