Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Socialist, liberalec in konservativec v enem

Rudi Rizman

Daniel Bell, 1919–2011

Proti koncu prejšnjega meseca je na svojem domu v Cambridgeu v Massachusettsu v 91. letu starosti umrl Daniel Bell, ki se tako v ZDA kot v svetu uvršča med najuglednejše sociološke mislece druge polovice prejšnjega stoletja. Čeprav se je pri svojem delu uveljavil tudi kot eden prvih in najbolj prepoznavnih ameriških javnih intelektualcev, pa ga je bistveno bolj kot aktualistično komentiranje zanimalo kritično analitično razmišljanje o sodobnem kapitalizmu oziroma o postindustrijski družbi.

Medtem ko se je ameriška sociologija, z njo pa tudi pomemben del svetovne, čedalje bolj delila (specializirala), se je sam v nasprotju s takim prevladujočim tokom ironično opredelil za »specialista za generaliziranje«. Veščemu sociološke analize mu je uspevalo obvladovati in ravnati z velikansko količino (družbenih, statističnih, ekonomskih, zgodovinskih, kulturnih, demografskih, itd.) podatkov, pri čemer ni skrival naklonjenosti in zgledovanja po velikanih družbene znanosti iz viktorijanske dobe. Dve njegovi temeljni deli, Konec ideologije in Kulturna protislovja kapitalizma je londonski The Times Literary Supplement uvrstil med sto najbolj vplivnih del po drugi svetovni vojni. Leta 1999 pa ga je Economist razglasil za najodličnejšega ameriškega družbenega teoretika v istem obdobju.

Bellovi starši, Benjamin in Anna Bolotski, judovskega rodu, so se v Ameriko odselili iz Poljske in so pozneje priimek spremenili v Bell. Starša sta delala v New Yorku v tovarni, kjer so izdelovali obleke, vendar je oče umrl zelo zgodaj, ko je bil njun sin star komaj osem mesecev. Mladost je preživljal v skromnih materialnih razmerah, zaradi česar je že pri 13 letih razvil socialistično prepričanje, ki so ga navdihovale protistalinistične ideje Leva Trockega. Še kot srednješolec je agitiral za Normana Thomasa, ki je kot socialist kandidiral na ameriških predsedniških volitvah. Gospodarska kriza v prvi tretjini prejšnjega stoletja je Daniela Bella usmerila k študiju idej Karla Marxa in drugih socialističnih mislecev ter nenazadnje v sociologijo; pričakoval je, da mu bo to pomagalo razumeti pojav kriz, revščine in vojn v kapitalizmu.

Razhod z neokonservativci

Med študijem na Univerzi v New Yorku (CCNY) v drugi polovici tridesetih let so se v času španske državljanske vojne in Hitlerjevega sporazuma s Stalinom odvijali hudi ideološki spopadi med komunisti in socialisti oziroma med stalinisti in trockisti. Tam je Bella močno zaznamovalo druženje z ljudmi, ki se jih naslavlja z »newyorškimi intelektualci«, v glavnem judovskega rodu, kamor se uvrščajo njegovi poznejši akademski kolegi na Harvardu Martin Seymour Lipset, Nathan Glazer in Patrick Moynihan, nadalje urednik socialdemokratske revije Dissent Irving Howe, ugledni literarni kritik Alfred Kazin (z njegovo sestro se je Bell tudi poročil), umetnostni kritik Harold Rosenberg in še posebej nad Trockim navdušeni in pozneje vodilni utemeljitelj – »boter« – neokonservativizma Irving Kristol. Z zadnjim sta leta 1965 ustanovila revijo Javni interes (The Public Interest), vendar je Bell ostro zavračal občasne očitke, da je tudi njega mogoče uvrstiti med neokonservativce, pri čemer se je lahko opiral na to, da se je s Kristolom zaradi njegovih čedalje bolj skrajnih (konservativnih) prepričanj, ki so ideološko podprla predsedovanje Busha mlajšega, čez pet let tudi dokončno razšel, ko se je odrekel nadaljnjemu sodelovanju z njim oziroma z revijo.

Po končanem študiju se je Bell nekaj let preživljal kot novinar pri The New Leader, ne ravno vplivni socialdemokratski publikaciji, zatem pa je bil urednik pri reviji Fortune, kjer so ga zanimali pereči družbeni problemi. Legendarni lastnik te revije Henry Luce ga je sicer poskušal zadržati s tem, da mu je ponudil privlačno plačo, vendar se ni mogel načuditi, zakaj se je Bell kljub temu raje namenil akademskemu poklicu, kjer dohodki niso bili prava motivacija. Bell mu je to zelo enostavno razložil s štirimi besedami: junij, julij, avgust in september. Bell je seveda ta čas, ki ga univerzitetni poklic tako v Ameriki kot pri nas že dolgo ne pozna več, dobro izkoristil za raziskovanje in pisanje del, brez katerih bi bila sociološka vednost bistveno bolj siromašna. Naslednje akademske postaje v njegovem življenju so bile univerze Chicago, Columbia in od leta 1970 naprej Harvard.

Politično izoliran postmarksist

Na tej njegovi zadnji in najdlje trajajoči akademski postaji sem imel privilegij, da sem se z Bellom spoznal v vlogi doktorskega študenta na oddelku za sociologijo, kjer je takrat predaval. Najprej sem vpisal njegov podiplomski predmet iz zgodovine družbene misli, ki je vključeval antične grške mislece, Marxa, de Tocquevilla, Webra, Nietzscheja, Deweyja in Veblena. Z opravljeno seminarsko nalogo o razumevanju demokracije pri Marxu in de Tocquevillu sem ga, kot kaže, prepričal, da mi je ponudil mesto asistenta pri dodiplomskem predmetu, ki je predstavljal uvod v omenjeni podiplomski predmet. Bella njegova hudomušna narava ni zapustila niti takrat, ko me je predstavil svojim študentom: češ da bo, medtem ko bo on predaval teoretične vidike, na primer pri Marxu, njegov asistent predstavil, kako se Marx uresničuje v socialistični državi, iz katere prihaja. Na enak način se je pošalil, ko me je v času, ko moje nekdanje socialistične države že ni bilo več, povabil na neko predavanje na Ameriško akademijo umetnosti in znanosti, kjer me je poslušalcem predstavil v tem smislu, da sva si tokrat »enaka«, namreč, da nama je obema ostala samo še teorija.

Bell je svoje pedagoško delo zastavil zelo široko, in sicer tako v smislu nagovarjanja ali predstavljanja eklektičnih teoretskih pristopov pri obravnavanju posameznih socioloških tem kot tudi pri njegovi pluralno zastavljeni ideološki odprtosti. Na podiplomske seminarje, ki smo jih študenti poslušali, je namreč vabil takšna ugledna akademska imena, kot so bili K. Deutsch, S. M. Lipset, T. Parsons, D. Riesman, G. Homans in J. K. Galbraith. Glede ideoloških opcij pa je znano, da se je imel za socialista v ekonomiji, liberalca v politiki in konservativca v kulturi. Veliko svojih pričakovanj je gradil na tem, da bi se lahko intelektualci poenotili vsaj na enem minimalnem skupnem imenovalcu: socialna država, decentralizirana oblast (politična moč), sistem mešane ekonomije, politični pluralizem in marginalizacija dotedanje premoči utopičnih ideoloških projektov v družbi. Ker za »plemenske« ideološke pripadnosti sam ni pokazal smisla, je moral plačati ceno, ki pa zanj ni bila (pre)visoka: to, da je ostal politično izoliran.

Po drugi strani so ga v Sovjetski zvezi velikokrat napadali, da je antimarksist, medtem ko se je sam, čeprav je imel take oznake za neresne in se mu sploh ni zdelo vredno nanje odgovarjati, imel za postmarksista. Marx je bil za Bella kapitalna referenca za analizo zahodnih kapitalističnih družb v obdobju med letoma 1750 in 1970, pri čemer se je vedno zavedal tega, da so vse nove ideje v bistvu zakoreninjene v starih, klasičnih prispevkih. Brez poznavanja in razumevanja zgodovine, tradicije, konteksta in časa bi bila človek in družba obsojena na kratkotrajno življenje. Tisto, kar je Marxu očital, je njegova skrajna poenostavitev družbene strukture na razredno strukturo. Enako kritičen pa je bil do tistih sociologov, ki so obremenjevali družbeno analizo s takšnim abstraktnim konceptualnim pripomočkom, kot je »množična družba«.

Prerok postindustrijske družbe

V njegovih ključnih knjigah, Konec ideologije, Nastajanje postindustrijske družbe in Kulturna protislovja kapitalizma, je napovedal prihod interneta in računalnikov (informacijske družbe) še v času, ko so mnogi zamahnili z roko, češ da gre za avtorjevo fantazijo. Bell je nedvoumno zapisal in verjel v to, da bosta ta dva pojava zaznamovala konec 20. stoletja, enako kot so avtomobili njegovo prvo polovico.

Med uresničenimi prerokbami je tudi zaton socialističnih sistemov (prav tako revolucionarnih idej), kar je napovedal tri desetletja pred njihovim zlomom, nič manj kritičen pa ni bil do preobrazbe kapitalizma iz industrijskega v storitveno oziroma potrošniško družbo, s čimer se je ta dokončno poslovil od protestantske asketske etike (Max Weber) in se prepustil destruktivnemu hedonizmu. V vseh omenjenih delih se razkriva sociološka širina avtorja, ki je v to znanstveno disciplino integriral antično in sodobno družbeno misel, filozofska, psihološka, ekonomska in tehnološka znanja, zgodovino in pravo ter nenazadnje tudi literarno teorijo in računalniško znanost.

Comments are closed.