Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Slovenija – pravna dežela?

Jože Vogrinc

Zadnje čase v Sloveniji verjetno ni besed, ki bi jih v medijih slišali ali prebrali pogosteje kakor besedno zvezo »pravna država«. Politiki in mediji, lopovi in žrtve, tožilci in branilci, sodniki in priče, ljudje vseh slojev in prepričanj imajo trdno in enako mnenje. Pravna država pri nas ne deluje, pravne države je premalo, hočemo več pravne države. Dajte nam pravno državo! Pravzaprav je to luksuzen predmet splošnega hrepenenja v svetu, kjer bi večina rada kos kruha in streho nad glavo. Le Črnogorci iz vica hočejo več: penzijo.

Ko poskušamo dognati, kaj si kdo predstavlja pod tem, da pravna država ne deluje, in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se mu zdela država, kjer živi, pravna, seveda nismo presenečeni. Pričakovanja se med seboj izključujejo. Gledalci resničnostnega šova, ki mu iz navade rečemo informativni program, odlično razumemo, da je zasliševanje bodočih obtožencev na TV menda prispevek k temu, da bodo obsojeni za korupcijo, in pravna država se bo zableščala na zaslonu, kakor da že gledamo oglas za pralni prašek. Obtoženec pa, nasprotno, turobno sklepa na pomanjkanje pravne države iz tega, da mu medij prireja javno vajo iz sojenja, še preden ga je tožilstvo česa obtožilo. Za mešetarje z zemljišči in kupce podjetij, ki so jih kot lastniki ali upravljavci sami izčrpali, je država pravna, dokler jim nihče ne more dokazati, da so s svojimi dejanji kršili zakon. Družina, katere člani so vse življenje podnajemniki, pa dvomi, da je pravna taka država, kjer lastnik stanovanjskega naselja z nekaj prenosi denarja v hipu legalno zasluži še za kakšno hišo, par, ki dela vse življenje, pa si ne more kupiti stanovanja. Kako naj imamo za pravno tako državo, kjer predpisi omogočajo izgon brez plačila delavcev imigrantov, ki so jim odrekli najtemeljnejše človeške pravice?

Z nekaj pazljivosti lahko pričakovanja in razočaranja glede pravne države v Sloveniji danes razdelimo na eni strani na zahteve, da je treba dosledno izvajati zakone, ki trenutno veljajo, in na drugi na zahteve po državi, ki bi uveljavljala družbeno pravičnost. Nasprotna pričakovanja so izraz družbenih bojev. Tisti, ki so si v tranziciji ali pa še prej pridobili last in oblast, so zadovoljni z zakoni, ki jim omogočajo, da ju obdržijo. Vsi iz te zgodbe se najbolj bojijo, da bi družba za nazaj spodbijala zakonitost načinov, na katere so prišli do premoženja. To bi bila kaos in anarhija, pravijo. In prav imajo, saj so za kaos in anarhijo pripravljeni poskrbeti sami, če je sila. Tisti del nove elite, ki ima kolikor toliko prepričljive papirje, da je njegovo premoženje zakonito, si prizadeva za utrditev veljavnega pravnega reda: za strožji pregon zdajšnje in prihodnje korupcije ter zdajšnjega in prihodnjega gospodarskega in finančnega kriminala. Za ta del elite je utrditev zdajšnjega pravnega reda utrditev njenega položaja in ga razume kot stabilizacijo družbe. Drugi del nove elite, namreč tisti povzpetniki, ki so v nevarnosti, da jim dokažejo nelegalnost vsaj nekaterih njihovih dejanj, kričijo kot Kalimero, da se jim godi krivica in da ni pravne države, kadar koli jih česa obtožijo in kadar koli ni razsojeno v njihov prid.

Niti začasna stabilizacija družbe v Sloveniji ne bo mogoča, če vsaj nekateri izmed povzpetnikov ne bodo kaznovani. Načeloma vlada glede tega soglasje med pravno bolje utrjenim delom nove elite, slovensko »politiko« in javnostjo. Vendar pa kazni ni mogoče izpeljati in Slovencev ni mogoče vsaj do naslednjih volitev prepričati, da imamo pravno državo. Nihče namreč noče igrati vloge žrtvenega jagnjeta. Tajkunizacija se je pač dogajala z zaslombo politike. Za vsakogar, ki bi mu lahko dokazali, da se je okoristil ob pomoči parlamentarne desnice, je mogoče s prstom pokazati na vsaj enega drugega, ki si je opomogel ob pomoči levice. Iskanje primerne žrtve, ob kateri bi ljudska vera v morebitni obstoj pravne države malce zrasla, je blokirano. Prijatelj iz stranke, ki smrdi levim in desnim, ni bil dovolj. Če levica na oblasti poišče žrtev na desni, to ni prepričljivo za vse, če pa jo poišče na levi, si je pred volitvami sama odsekala prst. Opoziciji zvezde kažejo malo bolje, a če ji še tako godi razkrinkavanje leve korupcije, ne bo prehudo razgrajala, dokler obstaja resna možnost, da dokažejo korupcijo njenim prvakom. »Sprava« bi bila dosežena le, če bi »uravnotežili« stvar in našli po eno ali dve ne premajhni in ne preveliki ribi s smrdečo glavo na vsaki strani. A to bo prišlo v poštev le, če bodo možnosti za zmago na naslednjih državnozborskih volitvah izenačene. Za zdaj se opoziciji ne mudi, saj gre splošno občutje, da v Sloveniji ni pravne države, vedno na račun garniture na oblasti.

Od gesla, da v Sloveniji ni pravne države ali da je je premalo, imajo trajno in dolgoročno korist edino advokati. Pravniki, tehnologi vzpostavljanja novega reda, so njegovi opolnomočeni razlagalci in varuhi. Sodstvu daje to veliko družbeno moč in odgovornost, a posameznike tudi izpostavlja hudim pritiskom in velikim skušnjavam. Ob kakršnem koli razpletu posamezne zadeve advokati zaslužijo. Sodstvo kot sistem uveljavljanja pravne države pa je razpeto med prevelika pričakovanja in prepičle rezultate.

Razslojevanje slovenske družbe se je začelo in se nadaljuje na podlagi pravne ureditve, kakršno imamo. Ideja »pravne države« napačno pripisuje pravu drugačno družbeno vlogo od tiste, ki jo v družbi dejansko ima. Držimo se zakonov, pa bo, pravijo prvi. Začnimo jih izvajati, pravijo drugi. Spremenimo zakone, pravijo tretji. Vsi pa verjamejo, da bo »potem« naenkrat začelo čudežno delovati, kar zdaj ne deluje.

Pričakujmo od zakonov manj! Pravni red je eden izmed okvirov velikega dela (ne pa vsega) družbenega življenja. Vendar je samo eden izmed njegovih izrazov. Kaj pa bi nas moralo zares skrbeti? To, da prepričanje, da v Sloveniji ni pravne države, izraža grenko in otipljivo izkušnjo družbenih skupin, ki brezpravnost doživljajo vsak dan. Dejanska vsebina želje po pravni državi je zahteva po pravični družbi. Te pa vam ne bodo izdelali po naročilu pravniki. Izbojevati si jo morate sami.

Comments are closed.