Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

RTV refren: dum dum!

Jože Vogrinc

Odgovornost za referendum v Sloveniji vedno nosi pobudnik. On je presodil, da je stvar za slovenske državljane usodna. On meni, da imamo dovolj energije, politične volje in denarja, da se sredi krize gremo še 1, 2, … n referendumov. Kadar je pobudnik opozicija, je jasno, da je referendum poleg drugega še nadomestna nezaupnica vladi.

Zdajšnja opozicija bi rada referendum v razmerah, ko smo javnost in mediji referendumov že siti. Za predlagatelje je super, če vlada z vladanjem, mediji pa s poročanjem večino volivcev že vnaprej preženejo. Če ostane pri tem, bodo volili samo zagrizeni nasprotniki vlade.

Neodgovorno je, če se ustaviš pri nerganju in kazanju s prstom na nečedne motive. Zakon je bil sprejet in gre za to, ali bo javna TV delovala po novem zakonu ali po starem. Javnosti so kritiki dolžni povedati vsaj utemeljeno mnenje o vsebini zakona, o načinu priprave in o razlikah med prejšnjim in zdajšnjim zakonom.

Po vsebini je zakon dokaj »tehničen« in to pojasnjevanja ne olajšuje. Bralce prepušča njihovim mnenjskim voditeljem. Poštenost slednjih merimo po tem, ali se njihovo mnenje sploh nanaša na besedilo zakona ali je le vladna oziroma opozicijska propaganda, ki grozi s koncem sveta, če bo zmagal nasprotnik, in straši volivce z neznanskimi posledicami, če je ne bodo ubogali. Prav to počnejo opozicijski mediji. Ne poskušajo, denimo, primerjati prejšnje opredelitve položaja RTV Slovenija kot javnega zavoda in zdajšnje in tako preveriti zagotovil sestavljavcev zakona, da nova rešitev omogoča preglednejše in zato javnosti bolj odgovorno poslovanje. To, da je formalni status ustanove zdaj manj javen, jim zadošča za strašenje, da bo to »privatizacija«. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Po novem zakonu noben zasebnik ne dobi v last ničesar, kar pripada RTV Slovenija. Torej izraz ni mišljen pravniško, ampak je po vsebini političen očitek, da bo novi zakon neznanim osebam omogočal izkoriščati ustanovo v zasebne interese. A če razumemo »privatizacijo« tako, lahko le ugotavljamo, da je bila in je RTV Slovenija obilno sprivatizirana že po Grimsovem zakonu, z grimsovskim svetom, z grimsovskim vodstvom, z grimsovskim programom.

Slavko Splichal, brez dvoma mednarodno najbolj priznan medijski teoretik v Sloveniji – in ni sodeloval pri pripravi zakona -, je jasno povedal, da določila novega zakona o sestavi in načinu imenovanja obeh svetov bolje varujejo interes javnosti od določil v starem zakonu. To je natančno in razumljivo ekspertno mnenje, ki se nanaša na besedilo zakona in ni motivirano s služenjem vladi ali opoziciji. Motivirano je z interesom državljanov Slovenije, ki potrebujejo neodvisno in kakovostno javno radiotelevizijo.

Pri presoji volivcev, ali naj pridejo na volišče in kako naj glasujejo, je bistveno, da poiščejo lakmusov papir svoje pameti in se vprašajo nekaj očitnih vprašanj v zvezi z RTV Slovenija, pa se bodo lažje odločili.

Ali ste zadovoljni z informativnim in zabavnim programom RTV Slovenija v zadnjih štirih letih? Ali je ta po Grimsu bolj ali manj kakovosten kot prej? Ali se zdaj bolje ali slabše znajdete v slovenskem in v svetovnem dogajanju? Ali gledate več TVS in bolj z veseljem? Ali, če že to ne, vsaj večkrat prisluhnete radijskim programom? Ali se vam zdi, da je program zdaj tak, da zadovoljuje več različnih kulturnih okusov kakor prej? Ali vam ponuja dostop do seznanjenosti z več žgočimi družbenimi vprašanji kakor prej in počne to bolj strokovno, se pravi, z manj uslužnosti do vladajočih idej, s širšim intelektualnim posluhom in z več socialnega čuta? Če da, tecite na volišče, takoj ko bo odprto, in odločno zavrnite novi zakon!

Ali zaupate veljavnemu zakonu, ki ga je sestavil z nekaj prijateljske pomoči sam gospod Branko Grims, ki mu zares ne moremo očitati, da bi bil kdaj koli prej ali potem medijsko javnost zamoril s kakšnim znanstvenim člankom o medijih? Ali ne dokazuje to, da dve leti ni sporočil Slovencem svojih zaslug za njihovo zdajšnjo javnotelevizijsko blaginjo, čudovite osebne skromnosti? Ali ni vredna hvale in slave tudi ekonomičnost, da zakon spiše en sam človek, drugi pa medtem opravljajo svoje naloge? In idejna enotnost, ki jo je besedilo s tem pridobilo? In klena zakoreninjenost v narodu, ki se kaže v preziru do oholosti tako imenovanih strokovnjakov? Kako zavrženo v primeri s tem je ravnanje izvršnega organa, da trati čas in denar davkoplačevalcev in za pripravo zakona imenuje strokovno komisijo iz dveh ducatov raznih doktorjev in profesorjev, privržencev vlade, opozicije ali pa sploh nikogar, z javne RTV in s komercialk, iz vseh mogočih strokovnih institucij (da sindikatov niti ne omenim!), da meljejo leto in dan, potem pa osnutek besedila vlačijo sem ter tja po javnosti, da po njem grabijo umazane tace in nazadnje sploh ne veš, čigav je in koga obtožiti, da je pankrtov oče! Naš človek ve, kako bo glasoval!

Se vam je zdel tale odstavek preveč ironičen? Nakazati sem hotel dvoje. Najprej, da pomeni to, da gremo glasovat, dejanje zaupanja. Potem pa sem z ironijo hotel nakazati, da se mora vsak volivec najprej vprašati, kakšen temelj ima njegovo zaupanje. Verjamete vnaprej ali mislite s svojo glavo? Zaupate na slepo ali zaupate delu, znanju, temeljiti pripravi in izčrpni razpravi?

Sam po tej rundi propagandnih dumdumk pričakujem od novega zakona manj, kakor sem pričakoval pred štirimi leti, in bistveno manj kakor v 90. letih, ko smo se prvič lotili spreminjati medijske zakone. Noben zakon ne more ljudem vcepiti politične kulture, s katero bi zakon spoštovali, se ga držali in potem poskušali preudarno popravljati tisto, kar se ne bo izkazalo za dobro. Ni pa vseeno, kakšen zakon bomo imeli. In vsakdo je zmožen presoditi zakon po tem, kdo in kako ga je naredil.

Comments are closed.