Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Raba simbolov v prelomnih trenutkih zgodovine

Jože Vogrinc

Ljudje, ki so mi blizu, se včasih razburijo: »Če bi bila pred leti, ko smo na Roški dan za dnem demonstrirali v podporo Borštnerju, Janši, Tasiću in Zavrlu, vedela, kaj bo kasneje iz Janše, bi ga bila pustila v zaporu. Kako smo bili naivni!« Temu se kot eden izmed ustanoviteljev Odbora (v imenu kolektiva Založbe ŠKUC) vedno uprem: »Če bi bil postavljen nazaj v leto 1988, bi, čeprav bi videl v prihodnost, v kaj se bodo razvili ljudje, zaradi katerih smo bili na Roški, še enkrat brez omahovanja vztrajal pri prvotni odločitvi.«

Razumeti to, je bistvenega pomena, če hočemo razumeti, kako delujejo združevalni simboli, kadar se ljudje uprejo krivici v imenu najtemeljnejših pravic, kakršni sta obstoj in svoboda človeških skupnosti, v katerih živimo. Odbor za varstvo človekovih pravic smo ustanovili in na Roški smo bili, ker nam je JLA jemala to temeljno pravico. Štirje fantje, zaradi katerih smo ustanovili Odbor, so bili tam po zgodovinskem naključju. Prav lahko bi bil tam kdo drug izmed nas. Vredno se je spomniti, da smo Janez, kranjski Janez peli skupaj z Bandiero rosso in da JBTZ niso postali simbol zaradi svojih naključnih človeških lastnosti in celo ne zaradi svojih prepričanj. Simbol so postali, ker so Odbor podprli desettisoči ljudi. JBTZ so bili v času Roške simbol, ker so poosebljali usodo Slovenije in Slovencev, če popustijo in si pustijo vzeti svobodo.

Sklep: osebe, ki so sestavljale četverico, so postale simbol, ker so se znašle v položaju, ko so jih vzele za simbol množice ljudi, ki so se spontano odločile, da jih podprejo, in so tako spremenile mrtvi tek zgodovine. Simbolna vrednost JBTZ ne pripada kasnejšim osebnim pripetljajem oseb s priimki Janša, Borštner, Tasić, Zavrl. Kar je bilo kasneje in kar je zdaj, so njihove osebne zgodbe; pa celo tisto, kar se jim je dogajalo takrat ali prej, je za njihovo simbolno vrednost nepomembno. Njihova vrednost simbola ni njihova last. Simboli se ne lastninijo! Pripadajo spontani odločitvi množic. Kdor ne razume tega, ne razume najpomembnejših trenutkov v skupnih odločitvah in ima zmeden odnos do temeljnih človeških vrednot. Kdor pa je to dojel, mora dojeti tudi, kaj pomenijo simboli Tito, NOB in celo Stalin.

Stvar moram ponazoriti s Stalinom, ker je to najtežje. Danes vemo, da je bil Stalin glavni krivec boljševiškega genocida nad kmeti in Ukrajinci, čistk v partiji in še marsičesa. A ko v imenu te boljše vednosti na varnem in toplem lekarniško tehtamo prelomne čase, kjer nas ni bilo zraven, se moramo zavedati, da Stalina kot simbola niti za en sam hip ne smemo pomešati z brkatim možakom s srepim pogledom, ki se je delal jeklenega in ga dolžimo za smrt milijonov ljudi.

Slovenski in drugi partizani so umirali v boju za svobodo in za pravičnejšo družbo s Stalinovim imenom na ustnicah. Prav tako ruski mužiki v boju z nacisti, čeprav so izkusili njegovo zatiranje. Stalin je bil zanje leta 1941 simbol upora zatiranju in upanja v boljšo prihodnost. Kot simbol ne pripada osebi Josifa Visarionoviča Džugašvilija. Pripada zgodovini, ki so jo tisti, ki so se uprli, napisali s svojo krvjo. Je simbol tega upora, simbol boja za boljši svet. Tega ne more spremeniti dejstvo, da so bili preživeli kasneje razočarani nad Stalinom. Zgodovinska resnica upora proti nacizmu je na strani iluzij upornikov o Stalinu, ne na strani resnice o Stalinu kot generalnem sekretarju VKP(b). Ta iluzija je osmislila upor in mu dala moč, da se je razplamtel.

Iz istega razloga ne razume slovenske zgodovine, kdor ne zna sprejeti narodnoosvobodilnega boja za skupno vrednoto Slovencev. Sam mislim, da lahko NOB sprejme kot vrednoto tudi žrtev ali potomec žrtev revolucije, če se le dovolj poglobi v odločilne trenutke leta 1941. O tem navsezadnje pričajo življenjske zgodbe tisočih slovenskih partizanov, ilegalcev, izgnancev, taboriščnikov. V trenutku, ki je bil odločilen za preživetje Slovencev, so se morali odločiti in odločili so se za upor. Pridružili so se tistim, ki so upor organizirali. Po vojni so hoteli živeti v pravičnejši družbi. Za svobodo, vredno človeka, so bili pripravljeni umreti in mnogi tudi so.

NOB kot zgodovinski simbol pomeni natančno to: uresničitev odločitve naroda, ki se ni pustil pokončati, in sta jo v pesmih ubesedila Kajuh in Bor. Kar so počeli v ozadju KP in likvidatorji in kar so po vojni storili na skrivaj po ukazu najvišjega vodstva, ne more omajati etične jasnosti odločitve za upor, ki so jo sprejeli Slovenci in Slovenke, pa naj so bili prej rdeči, beli ali rožnati; kmetice, delavci ali intelektualci. Z NOB so se Slovenci prvič v zgodovini množično odločili, da ubranijo svoj obstoj. Šele s tem so svoj obstoj upravičili pred zgodovino. Kaj se je dogajalo prej, vmes in potem posameznikom in skupinam ljudi, zbledi v primeri s tem. Zato je NOB za Slovence simbol, ki se mu ne smemo odpovedati. Če se mu odpovemo, smo zastavili pravico do obstoja. V tem primeru pozabimo, da lahko danes svobodno uničujemo Slovenijo in slovenščino samo zato, ker ju sploh imamo. Brez NOB Slovenci svoje države ne bi imeli.

Tak simbol je tudi Tito. Tudi z njegovim imenom na ustnicah so ljudje umirali zaradi svoje odločitve, da si priborijo svobodo, boljše življenje in boljši svet. Z imenom Tito so v oprijemljivi obliki ubesedili svojo odločitev, da si priborijo prihodnost, pripadniki jugoslovanskih narodov, ki so se uprli grožnji z uničenjem. Tega ne more razveljaviti nobeno dejanje osebe z imenom Josip Broz. Simbol Tito se ne nanaša na brezmadežno opicanjenega šarmerja s havanko med prsti, ki na stara leta pripoveduje zgodbe nekoliko naveličani publiki. Nanaša se na podobo, ki so jo ustvarili partizani, da bi lažje dojeli svojo enotnost in odločenost. Zmaga nad nacisti in fašisti in osvoboditev Primorske bosta vedno nosili ime Tito.

Kdor sešteva moralne pluse in minuse na minljivih osebah, ob tem pa si umišlja, da upravlja simbole, pohablja zgodovino. Simbole ustvarjajo zgodovinske odločitve množic.

Comments are closed.