Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Premešane geopolitične karte

Rudi Rizman

Aktualna 20. obletnica rojstva slovenske države, konec leta in iztek desetletja so dovolj močni razlogi za razmišljanja, ki bi morala ciljati više: onkraj političnih zdrah, (samo)pripisovanja zaslug ter samozadovoljstva s sicer zgodovinsko izjemnim dosežkom. Pri tem bi bilo dobro upoštevati nasvet pronicljivega ekonomista, bolje družbenega misleca J. K. Galbraitha, da se lahko nekaj, kar je v nekem trenutku predstavljalo že konec, v krajšem zgodovinskem času pokaže kot začetek. V mislih imam spremenjeno globalno (geopolitično) okolje, v katerem slovenska država (slabo) uporablja izborjeni samostojnost in neodvisnost.

Državocentrični svet

V tem prispevku se bomo posvetili samo nekaterim spremenjenim in relevantnim zunanjim določevalcem, ki bi jih morala slovenska politika najprej prepoznati in potem na tej podlagi zasnovati ustrezne strateške politike, če misli s samostojnostjo in neodvisnostjo resno. Misliti resno pa pomeni, da deluješ kot subjekt, in ne največkrat kot objekt zunanjih moči in odvisnosti, čemur smo bili (pre)večkrat priča. Seveda pa se je treba zavedati, da moč držav ni bila nikoli absolutna, še manj pa velja to za povestfalski svet in še manj v času intenzivne globalizacije, ko so na nekaterih vitalnih področjih skoraj povsem zabrisane meje med notranjim in zunanjim.

Kljub globalizaciji, velikokrat pa zahvaljujoč ravno njej in naraščajoči vlogi (ne)državnih igralcev, bomo še dolgo živeli v državocentričnem svetu. Vsaj do takrat, dokler ne bomo imeli svetovne vlad(avin)e, kar pa si za zdaj sploh ni mogoče predstavljati. Ne le male, temveč predvsem velike in močne države bodo še naprej z vsemi razpoložljivimi sredstvi – seveda premišljeno in na podlagi prepričljivega izračuna koristi in prednosti – ščitile svoje nacionalne interese, ki ostajajo kot taki še vedno osrednji motivacijski faktor v mednarodnih odnosih. Če se jim bo katera od držav hoté (?) odrekla ali morala zaradi uporabe sile odreči, bo to naredila v lastno škodo.

Sodelovanje in tekmovanje

Toda velike in močne države si bodo pri tem gotovo odrezale večji kos kolača, kot bi jim pripadal v skladu z minimalnim razumevanjem načela pravičnosti v mednarodni ekonomiji in politiki. Skupna študija Nacionalnega raziskovalnega sveta, ki svetuje ameriški vladi, in Inštituta za varnostne študije pri Evropski uniji sta v svojih zaključkih o obetih za globalno vladavino ugotovila, da procesi naraščajoče medsebojne odvisnosti držav sicer narekujejo več skupne politike, vendar je očitno, da bodo še dolgo imeli prednost imperativi notranje politike. To je lahko sicer pogubno za globalno varnost, ker sodelovanje med državami krepko zaostaja za globalnimi izzivi, kar v praktičnem jeziku pomeni, da se pereči globalni problemi samo še nalagajo drug na drugega, namesto da bi se reševali.

Pri tem se ne bi smeli prepustiti od najmočnejše države vsiljeni sintagmi »globalne vojne proti terorizmu«, ki je ideološko skrajno banalizirana, tudi sicer problematična teza ameriškega politologa Samuela Huntingtona o »konfliktu civilizacij«. Prava alternativa, če se svet noče pogrezniti v brezno permanentnih vojn in doživeti apokaliptični konec, je po prepričanju profesorja za zgodovino z univerze v Oxfordu Timothyja Gartona Asha strateško sodelovanje in tako tekmovanje, ki ne bo pripeljalo do nerazrešljivih konfliktov v mednarodnih odnosih med starimi in novimi igralci v mednarodni skupnosti.

Konec »ameriškega stoletja«

Konfliktov seveda ni mogoče izključiti, vendar bodo nastajali prej med državami kot pa med ideologijami in kulturami (civilizacijami). Ključni geopolitični premik tega časa je, zahvaljujoč Kitajski, prenos globalne (pre)moči z Atlantika na Pacifik. V tem geopolitičnem prostoru, ki se mu je v zadnjem času pridružil še Indijski ocean, se krojijo in se bodo še naprej krojili nova pravila mednarodne igre, porazdelitev trgov, surovin, obdelovalne zemlje, vode in predvsem energije.

Najbolj nazoren dokaz za premešane geopolitične karte sveta so kitajski tankerji, ki tešijo lakoto svoje države po nafti in plujejo po zahodnem Pacifiku, indonezijskih vodah in po Indijskem oceanu vse do Perzijskega zaliva. Pri tem omenimo tudi dovolj povedna znamenja, da postavljajo ZDA Evropo v drugi plan, da torej staro strateško (atlantsko) partnerstvo te vedno pragmatično naravnane države z Evropo počasi zamenjuje svojevrstni »ameriško-indijsko-kitajski kondominij«.

Kakor ugotavljajo mednarodni analitiki, se dobri dve stoletji zahodne hegemonije nad preostalim svetom izteka prej, kot so napovedovali. Čeprav ne kaže podceniti ekonomske in politične teže ZDA, pa je danes mnogim, predvsem pa v samih ZDA, jasno, da pripada »ameriško stoletje« zgodovini. To navsezadnje potrjuje gola ekonomska statistika: gospodarska rast Kitajske, Indije, Brazilije, Turčije, Indonezije in še nekaterih drugih se vrti okoli osmih odstotkov, medtem ko stare razvite države premorejo komaj kaj več od dveh odstotkov.

Novo geopolitično ravnovesje

Prevedeno v politični jezik to pomeni dvoje. Prvič, nastajanje multipolarnega sveta oziroma oblikovanje novega geopolitičnega ravnovesja: z utrjevanjem vpliva Kitajske v vzhodni Aziji in Afriki, Indija se s svojim ladjevjem razvija v pomorsko velesilo, s širjenjem (pre)moči Turčije in Brazilije čez regionalne okvire, medtem ko Indonezija išče svoj življenjski prostor med Washingtonom in Pekingom.

Drugič, spremenjeno geopolitično okolje je ob zahodnih liberalnih demokracijah le še utrdilo avtokratične države, ki se sicer opirajo na tržno gospodarstvo. Pri Kitajski je očitno, da se njena gospodarska in politična filozofija razhajata, pravzaprav neposredno nasprotujeta zahodnemu pojmovanju demokracije in človekovih pravic, ki so po letu 1989 napovedovale, da bodo te uveljavile bodisi na mehak način ali tudi trše, s silo, kakor se je pozneje pokazalo v Iraku in Afganistanu.

Vendar je treba resnici na ljubo povedati, da sta ti dve veliki vrednoti v obdobju vladavine neoliberalizma in še posebej po 11. septembru 2001 državi, ki sta se imeli v tem pogledu za »avantgardo« (na primer Velika Britanija in ZDA) postavili v ozadje. Obe državi danes neverodostojno poučujeta druge o človekovih pravicah, sami pa jih bodisi hudo kršita ali pa dajeta prednost svojim državnim oziroma geopolitičnim interesom, medtem ko se je demokracije prilastila premožna elita, ki v najboljšem primeru ne preseže enega odstotka državljanov.

Globalno politično prebujanje

Poleg te horizontalne razpršitve globalne moči pa je treba upoštevati še vpliv vertikalnih dejavnikov, kot so: multinacionalne korporacije, nevladne organizacije, globalna civilna družba, mednarodne bančne ustanove, množični mediji, etnične skupnosti (narodi in narodnosti), ki še nimajo svoje države, in drugih. V tej zvezi je zanimivo, da je vplivni član ameriškega (intelektualnega) establišmenta Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec predsednika Jimmyja Carterja za nacionalno varnost, posebej poudaril naraščajočo vlogo globalnega političnega prebujanja v tretjem svetu, pri čemer igra vlogo katalizatorja predvsem eksponencialno razvijajoča se komunikacijska tehnologija.

Od evforije in velikih pričakovanj, ki so prevladovala v Evropi in svetu po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne, je ostalo malo, več pa je razočaranj. Po ocenah nekaterih analitikov so se bolj transparentne posledice tistega prelomnega zgodovinskega časa v resnici pokazale šele v tem desetletju. Zanosni napovedi o »koncu zgodovine« se je moral odpovedati tudi njen avtor (Fukuyama), in to še preden je globalna ekonomska kriza pred dvema letoma do konca razgalila obljubljeni demokracijo in tržno ekonomijo kot projekta, s katerima se je pred tem do skrajnosti okoristila (in še se okorišča) »globalna plutokracija« (Chrystie Freeland v Financial Timesu).

Zaton Evropske unije?

To ne pomeni, da bi si kritično število ljudi želelo, na primer, vrnitev nekdanjih nedemokratičnih režimov. Vsekakor pa pred dvajsetimi leti razen častnih izjem večina ljudi ni predvidevala, da bo v postsocialističnem svetu en fundamentalizem ideologije zamenjal fundamentalizem trga, v razvitem kapitalističnem svetu pa da bo, z izjemo skandinavskih držav, tržno gospodarstvo mutiralo v tržne družbe. Žal Evropska unija ni znala, mogla ali hotela zavarovati svojih državljanov pred negativnimi globalnimi šoki, kar je bila sicer prioriteta v njeni arhitekturi izbir. Še več, ne le da ji ni uspelo ubraniti evropskega socialnega modela kot distinktivnega v svetovnem okviru, temveč je neoliberalizmu, ki je odgovoren za sedanjo globalno finančno krizo, na široko odprla svoja vrata.
V času, ko Evropska unija rešuje evro in žrtvuje socialno državo na oltarju konkurenčne usposobljenosti s Kitajsko, kaže politična elita v Bruslju zanemarljiv smisel ali talent za njeno politično reinvencijo. Če je evro pogoj za obstoj Unije (Merkel), potem se tej slabo piše. Medtem ko večina ekonomskih zgodovinarjev zatrjuje, da čaka vsako monetarno unijo, ki ni hkrati tudi fiskalna unija, hiter konec, pa pravni strokovnjaki s področja Evropske unije zagotavljajo, da je fiskalna unija v tem primeru čista utopija.

Ali lahko potemtakem Unija še računa na svojo prihodnost? Dokončni odgovor bo lahko dala le zgodovina, mi pa se tokrat zadovoljimo z odgovorom, da je Evropska unija najbrž že dosegla svojo najvišjo točko; vse kaže, da bo njena moč v prihodnje pojemala.

Comments are closed.