Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Polpresenečenje

Jože Vogrinc

Presenečeni smo, da je Janković premagal Janšo. Pa se ni zgodilo nič, na kar ne bi bili prej pomislili. Zares presenetilo nas je le, da se je res zgodilo.

Premagal se je Janša sam, z doslednostjo svojega strankarskega aparata in partijske propagande. Tri leta so metodično obstreljevali iste točke: levo vlado kot celoto in stranki (zlasti pa njuna voditelja, Golobiča in Kresalovo), ki sta vsaka po svoje poskušali ohranjati ostanke zapuščine Drnovškove LDS. Desna kritika Pahorja in Socialnih demokratov je bila božanje v primerjavi z vpitjem o „oranžnem cunamiju“, skrajno pretiranem glede na težo stranke Zares v koaliciji, ali s strašenjem, da levica vzpostavlja diktaturo.

Taktika razbijanja koalicije s tolčenjem po izpostavljenih se je obnesla. Koalicija se je razbila, Zares in LDS sta razen za sodelovanje v neuspešni vladi in za imaginarne smrtne grehe postala v očeh dela volivcev kriva še za razpad koalicije. V novem državnem zboru ni več skoraj nikogar izmed tistih, ki so konec osemdesetih let iz ZSMS naredili LDS.

S taktiko izsiljenih referendumov o nepopularnih ukrepih je desnica uspešno prepričala najprej medije, potem pa še publiko, da je vlada nesposobna in neučinkovita. Vsaj deloma jim je podtaknila tudi razlago, da je leva koalicija pristranska in postavlja ljudi na položaje po strankarski pripadnosti namesto po sposobnosti in poštenosti; da je „ideološka“. Volilni kampanji je dajalo ton tekmovanje, kateri kandidat uteleša učinkovitost, sposobnost, neideološkost. Od tod sledi, da so strokovnjaki za tehnike upravljanja, menedžerji in uradniki, dobili prednost pred poklicnimi politiki strank. To pa pelje naravnost v berluskonizacijo, namreč v iskanje oseb, ki bi kot blagovne znamke utelešale nepolitično, „neideološko“ učinkovitost in uspešnost. To sta Janković in Virant.

Napovedi javnomnenjskih anket so bistveno vplivale na ves potek kampanje in volitev. Najprej so pokazale, katerih strank se ne splača voliti, ker nimajo možnosti priti v parlament. Še pred kampanjo in potem vso kampanjo so napovedovale skupno zmago desnici. Prav to je nagnalo levico v snubljenje Jankovića kot edine osebe s potrebnimi lastnostmi, da v danih razmerah premaga Janšo. Prav to je zapeljalo majhen, a odločilen del desnih volivcev in volivk, da so si upali glasovati za NSi namesto za Janšo. Nasprotno so razočarani na levici v nevarnosti, da zmaga Janša, podprli Jankovića na račun strank, ki se jim je obetal izpad iz parlamenta. Veliko število neodločenih volivcev v mesecih pred kampanjo je pokazalo na odprt prostor za „neideološko“ ponudbo na sredini, Virantovo (in delno Jankovićevo) bazo, in tu se skriva nekaj glasov, ki bi jih bil namesto Viranta dobil Janša, če bi se bila direktno soočala levi blok kot vladni in desni blok kot opozicija.

Izid volitev je polovičarski. Volivke in volivci so še tokrat glasovali v skladu s svojo predstavo, katera blagovna znamka uteleša levico, kdo desnico in kdo sredino. Niso pa pripeljali na oblast levice. Ustoličili so nekaj, čemur neustrezno rečemo „lobiji“ ali „klike“. Neustrezno, ker ni pošteno na pamet pripisovati nepoštenosti ali služenja skritim zasebnim interesom niti voditeljema obeh novih list niti počez njunim novopečenim poslancem in podpornikom v ozadju. Pač pa sta Jankovićeva in Virantova „stranka“ brkljariji, na hitro sestavljeni iz znancev, ki poznajo druge znance. Obe se rekrutirata pretežno iz tehnikov upravljanja, ki so doslej izpolnjevali navodila drugih, zdaj pa bodo morali drugi izpolnjevati njihova. Nimajo programa in ne predstavljajo določljivih družbenih skupin, katerih trajne interese bi jasno izražali. Kolikor imajo ideje, so te na ravni Pezdirjevega domisleka, s katerim se je prikupil davkoplačevalcem. Verjamejo v drobne trike, tehnične detajle in bistre pogruntavščine za nižje stroške in večjo učinkovitost. Novi poslanci utegnejo biti učinkovit glasovalni stroj, a kariere, ki so odvisne od uspešnosti voditelja, dopuščajo le toliko zvestobe in svobodne volje, kolikor se napajata iz uspešnosti voditelja.

Tudi „stare“ stranke v novem državnem zboru so zbirke, ki so prepoznavne bolj po voditelju kot po programu, pa naj je njihovo zastopstvo v parlamentu „staro“ (SD, SLS, deloma SDS) ali „novo“ (DeSUS, NSi). Ker so ideološke okoliščine tokrat postavile v ospredje voditelje, so bila TV-soočenja odločilni kraj spopadanja. TV je odkrito zapostavila šibkejše in kaznovala Janšo za odsotnost v sklepni rundi.

Obljub nastajajoče koalicije in opozicije ne jemljite preresno. Ne zato, ker so se strastno zavzemali za ukrepe, ki se jih ne mislijo lotiti, in vneto obljubljali državo, ki bo vitka in socialna, ter zakone, ki bodo instantni in pravični. Pač pa najprej zato, ker bodo morale sestaviti vlado stranke z nasprotnimi idejami in bodo morale pojesti polovico obljub že za sklenitev dogovora. Drugič zato, ker jih bo proračun – alfa in omega realne „politike“ v EU danes – takoj prisilil k nepopularnim ukrepom. Tretjič, ker bodo morali poganjati nemško-francoski vlak ne glede na hitrost in smer vožnje. Usodne odločitve bo sprejemal državni zbor, v katerem se bo absolutna večina poslancev in poslank (vsaj poslank bo več!) šele učila prav pritisniti na gumb. Ne ostane nam drugega, kakor da stisnemo pest, se skrivaj pokrižamo, naredimo figo, pljunemo čez levo (in desno, za vsak primer) ramo in jih poskusimo ohrabriti: „Nič strahu, bo že slabše!“

One Response


  1. 9j2 

    Zdaj je Janša kriv že za polom LDSa in Zaresa? Bodimo realni, Zares so odnesle Golobičeve laži in napake, kar je žalostno, saj je vsekakor zelo sposoben politik, medtem ko je LDS tam kjer je zarad nekompetence Kresalove, škoda stranke, nje nikakor.