Sociologija
Agregat
Jure Perpar

Jure Perpar

Študente in študentke vabimo k debati o prihodnosti multikulturalizma. Debata sledi predavanju Willa Kymlicke, Neoliberalni multikulturalizem. Prispeli razmisleki, refleksije, kritike, izzivi bodo objavljeni na spletni strani. Najboljši prispevki bodo prevedeni v angleški jezik; nanje bo po zaključku razprave odgovarjal Will Kymlicka. Prispevke zbiramo na naslovu uredništva (sociologija.si@gmail.com).

Več o avtorju

Politična in ekonomska instrumentalizacija multikulturalizma

Jure Perpar

Kaj je multikulturalizem? Oblika sobivanja, politična praksa, ideologija ali vse našteto hkrati? Ali je obstoj multikulturnih družb že dokaz, da je multikulturalizem v teh družbah sprejemljiv ali celo prevladujoč diskurz?  Odgovor na slednje vprašanje je nikalen; namreč multikulturalizem ni neizogibni pogoj možnosti multikulturnih družb. In obratno: multikulturne družbe niso nujni pogoj možnosti multikulturalizma. Ne nazadnje je multikulturnost praksa, ki ni povsem tuja niti na videz najbolj zaprtim, kulturno homogenim oz. identitetno zamejenim skupnostim. Multikulturnost je večdimenzionalen fenomen, pogojen z različnimi načini družbenih diferenciacij, kriteriji multikulturnosti so torej večdimenzionalni: obstajajo lahko (hkratne) delitve glede na pripadnost etnični, verski, generacijski, spolni, razredni, jezikovni entiteti (oz. identiteti). Posamezna entiteta (posameznik, skupnost) lahko pripada več (identitetnim, partikularnim) zgodbam, vse zaznamujejo njeno singularnost. Singularnost vznikne v preseku različnih pripadnosti. Vendar vse identitetne, partikularne zgodbe v posameznih družbah niso enako vrednotene. Oblastniške, dominantne prakse privilegirajo oz. izpostavljajo le določene, medtem ko so druge spregledane, morda celo preganjane. S takšnimi zatiralskimi praksami naj bi se spoprijel multikulturalizem. A dominantne prakse zaznamujejo tudi multikulturalizem in celo samo debato o tem fenomenu. Ker veljavni režim resnice, prevladujoč v zahodnjaških družbah (in ne le teh), zaznamuje nacionalizem, ideologija krvi; ker dominantni diskurzi oblasti omogočajo produkcijo diskurzivnih objektov, kot so narod, država, kri in zemlja ipd., ki pogosto tvorijo »bistvo« političnih praks; ker dominantni (rodingrudovski, nacionalistični) režim resnice še vedno vzpostavlja in vzdržuje razmerja tujosti med določenimi entitetami in posamezniki v in zunaj posamezne družbe oz. države, je oblastniška praksa v različnih obdobjih zaznamovana s permanentnim »odkrivanjem« tujcev. Rečeno drugače: v različnih obdobjih nacionalistični diskurz omogoča vrsto različnih subjektivacij, ki venomer proizvedejo različne vrste (etnokulturnih) »tujkov«.  Zato se tudi debata o multikulturnosti in multikulturalizmu pogosto zvede na debato o multietničnosti, občasno tudi na debato o  multiverski ali rasni podobi te ali one družbe oz. države. Vse ostale dimenzije multikulturnosti so največkrat spregledane. To se je zgodilo tudi na predavanju Willa Kymlicke na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Multikulturnost je torej oblika sobivanja, ki ni nujno pogojena z idejo multikulturalizma oz. z idejo, da se vsaki (kulturni) entiteti v družbi priznajo enake svoboščine in pravice kot večinski oz. dominantni entiteti. Po drugi strani pa multikulturalizem ni oblika družbenega sobivanja, prej ideološki diskurz, politična praksa oz. sredstvo političnega boja. Multikulturalizem kot diskurz lahko vstopa v diskurzivne formacije z drugimi diskurzi. Lahko je enakovredno včlenjen v diskurzivno verigo, neredko pa je le del mimikretičnih strategij, ki služijo interesom posameznih entitet; naj bojo ti interesi statusni, identitetni in/ali ekonomski. To je razvidno tudi iz Kymlickovega zapisa o multikulturalizmu v delu Sodobna politična filozofija.

Na Zahodu so se ideologije multikulturalizma najprej oprijeli komunitaristi. Bilo je videti, piše Kymlicka (2005), da multikulturalizem ljudi mobilizira kot člane kulturnih skupnosti, ki si prizadevajo za takšno ali drugačno obliko skupinskih pravic – vse to je zvenelo komunitaristično. Liberalni individualisti dokazujejo, da je posameznik moralno pred skupnostjo. Če posamezniki nekega dne ugotovijo, da obstoječih kulturnih praks ni več vredno ohranjati, skupnost nima nobene pravice, da posameznikom prepreči njihovo spreminjanje ali zavračanje. Komunitaristi vidijo ljudi vpete v posebne družbene vloge in razmerja; takšna vpeta sebstva svojih zamisli o dobrem življenju ne oblikujejo ali spreminjajo, način življenja, ki zanje opredeljuje njihovo dobro, nasledijo. Komunitaristi v skupnostnih praksah torej ne vidijo posledice individualnih izbir, pač pa v posameznikih vidijo posledico družbenih, kulturnih praks. Zato so komunitaristi v multikulturalizmu videli primeren način, s katerim je moč obvarovati skupnost pred škodljivimi vplivi individualne avtonomije in uveljaviti vrednote skupnosti. Multikulturalizem komunitaristi dojemajo kot strategijo, ki jim lahko nudi zaščito (še zlasti etnokulturnim manjšinam). V obdobju pred letom 1989, piše Kymlicka (2005), je obramba multikulturalizma pomenila privzemanje komunitaristične kritike liberalizma in razmišljanje o manjšinskih pravicah kot braniku notranje trdno povezanih in skupnostno naravnanih manjšinskih skupin pred prodorom liberalističnega individualizma.

Vendar komunitaristom multikulturalizem ni služil le kot sredstvo boja za posebne (manjšinske) pravice in emancipacijo te ali one manjšinske entitete, pač pa tudi kot izgovor, s pomočjo katerega so poskušali upravičevati nekatere manjšinske prakse, ki zanikajo, omejujejo, suspendirajo individualno avtonomijo, kot jo razume liberalizem. Nekatere (manjšinske) skupnosti so terjale oz. izpostavile dve vrsti (posebnih) pravic: i) prva zadeva pravico skupine do pripadnikov in je namenjena zaščiti skupine pred notranjo destabilizacijo (preprečevanje »herezije« in preprečevanje liberalnih praks v sami skupnosti; npr. etnokulturna skupina si prizadeva uporabiti državno oblast, da v imenu skupinske solidarnosti omeji nekatere pravice lastnih članov); ii) druga zadeva pravico skupine do širše skupnosti in je namenjena zaščiti skupine pred zunanjimi vplivi (zahteva po etnokulturni izolaciji). Kymlicka (2005) zato razlikuje med slabimi in dobrimi manjšinskimi pravicami, kot kriterij razločevanja med »dobrimi« in »slabimi« pa vzame (liberalistični) kriterij individualnih pravic. Po njegovem mnenju slabe skupnostne pravice omejujejo individualne pravice, dobre pa so dodatek k individualnim pravicam. Liberalci so skeptični glede zahtev po omejitvah individualnih pravic članov neke skupnosti. V imenu kulture in tradicije skupine je nelegitimno omejevati osnovne državljanske ali politične pravice ter človekove pravice. Manjšinske pravice so združljive z liberalnim kulturalizmom le, če i) ščitijo svobodo posameznikov znotraj skupnosti in če ii) promovirajo enakost (ne-dominantnost) v odnosih med družbenimi skupinami (Kymlicka 2005). Diskurz (političnega) liberalizma in diskurz multikulturalizma pod temi pogoji lahko tvorita diskurzivno verigo ekvivalenc. Rečeno drugače: če se etnokulturne (manjšinske) skupnosti odrečejo nekaterim »slabim« pravicam, so njihove zahteve sprejemljive tudi za (politične) liberalce. Seveda, postavi se vprašanje, kaj pa če se jim ne odrečejo? In še: kaj, če pripadnik/-ca neke skupnosti prostovoljno pristaja na omejevanje njegovih/njenih (individualnih) pravic? Kymlicka (2005) ponudi odgovor tudi na to vprašanje, in sicer s pomočjo Hardinga: objektivna nepravičnost je nemoralna, tudi če je ne spremlja subjektivna prizadetost, kakor je na primer, ko so ljudje socializirani tako, da se sprijaznijo s svojo zatiranostjo. Očiten primer liberalističnega pokroviteljstva, ki ga, naj bo mimogrede navrženo, liberalni apologeti »etike pravičnosti« (t. i. rawlsovci) tako radi očitajo feminističnim apologetkam »etike skrbi«.

Za etnične nacije (kot je npr. slovenska) je reprodukcija neke specifične etno-nacionalne kulture in identitete en njihovih najpomembnejših ciljev; po drugi strani naj bi bile državljanske nacije bolj ali manj ravnodušne do etnokulturne identitete svojih državljanov in naj bi opredeljevale nacionalno pripadnost le kot pripadnost nekaterim načelom demokracije in pravičnosti. Praksa ZDA, kot državljanske nacije, kaže neko drugo sliko: anglikanizacija države je bila načrtna. Namen izvajanja takšne politike je bil spodbujanje integracije v societalno kulturo. Societalna kultura, piše Kymlicka (2005), je ozemeljsko zamejena kultura, katere središče je skupni jezik, ki se uporablja v široki pahljači societalnih institucij, bodisi v javnem bodisi v zasebnem življenju. V središču te kulture so torej jezik in societalne institucije, ne pa tudi verska prepričanja, družinski običaji, osebni življenjski slogi ipd. Pomen koncepta skupne kulture v državljanskih nacijah je zelo »tanek«; tanek v tem smislu, da državljanov moderne liberalne države ne druži skupna kultura v etnografskem pomenu, pač pa odsotnost široke etnografske kulture. Za državo pa je vendarle pomembno, da obstaja tanka nit povezovanja v skupnem jeziku in skupnih societalnih institucijah. Vendar je lahko tudi tanka societalna kultura, vzdrževana s strani države oz. osrednje oblasti, ki skuša na svojem ozemlju razširiti eno samo societalno kulturo, razlog, motiv in/ali opravičilo za protestno reakcijo nekaterih manjšinskih skupnosti (npr. domorodnih ljudstev, izolacionističnih etno-religioznih skupin, priseljenskih skupin), ki tudi v tanki societalni kulturi prepoznajo asimilacijsko grožnjo ali manifestacijo izključevalne, diskriminatorske politike. Te skupine diskurz multikulturalizma prepletejo s svojimi (političnimi) zahtevami po priznanju njihovih lastnih societalnih kultur (njihovih kulturnih institucij, jezika itd.). V tem primeru je zavzemanje manjšin za multikulturnost del njihovega etnobrambovskega odgovora na državotvornost večinske, dominantne etnične skupnosti (ibid.).

Skratka, diskurz multikulturalizma je lahko včlenjen v različne diskurzivne verige, ki so nastale zaradi različnih razlogov in služijo različnim političnim ciljem ter interesom. Kymlicka v omenjenem delu multikulturalizem povezuje s komunitarizmom, liberalizmom in (manjšinskim) nacionalizmom. Na predavanju v Ljubljani pa je dodal nov uvid v zadevo. In sicer: že v 1960ih je (na Zahodu) obstajal socialnodemokratski multikulturalizem, od 1980ih pa obstaja preplet multikulturalističnih praks in praks (ekonomskega) neoliberalizma. Neoliberalistični multikulturalizem temelji na tržni logiki oz. na predpostavki, da je možno tudi nekatere kulturne prakse uspešno tržiti. Socialnodemokratski multikulturalizem v 1960ih je temeljil na predpostavki civilnosti. Ta je povezana z zahtevo po nediskriminaciji. Manifestirala naj bi se kot pozitivna diskriminacija manjšin, medetnična toleranca, politike prepoznavanja ipd. Zakonska prepoved diskriminacije, beleži Kymlicka (2005), se je spočetka nanašala le na delovanje oblasti. Ali ima posameznik (npr. pripadnik manjšinske etnične skupnosti) v resnici enake možnosti, pa ni odvisno le od delovanja oblasti, pač pa tudi od delovanja institucij civilne družbe (šol, trgovin, podjetij, lastnikov zemljišč ipd.), zato so se zakonske zahteve po nediskriminaciji vse bolj nanašale tudi na nedržavno sfero. Civilnost naj bi tako pomenila, da imajo vsi državljani enake možnosti za udeležbo v civilni družbi in da so ne glede na osebne okoliščine obravnavani enako. Emancipacijski boj zapostavljenih etnokulturnih entitet ter politike prepoznanja niso le sklopi praks in zahtev, ki bi terjali zgolj enakopravno obravnavo državljanov, terjajo tudi enakovredno obravnavo. Tako s strani države kot s strani raznih (vplivnih) dejavnikov v sferi civilne družbe.

Očitno civilnosti niso (bili) deležni staroselci v Kanadi, Kymlickovi domovini. Glede na dokumentacijo in pričanja, ki jih je zbral bivši duhoven protestantske Združene cerkve Kevin Annett, so bili kanadski Indijanci izpostavljeni brutalnemu nasilju, tako s strani države kot s strani civilnodružbenih organizacij, kot so Združena cerkev, RKC ali anglikanska cerkev. Annett, ki je gostoval v Ljubljani približno dva tedna pred Kymlicko, govori celo o genocidu, saj naj bi v razdobju več desetletji zaradi nasilja in zanemarjanja umrlo najmanj 50.000 indijanskih otrok.

Celo takratni vladni dokumenti navajajo, da se je domorodna populacija v tistem obdobju zmanjšala za skoraj četrtino. Tako obsežno je bilo iztrebljanje v tistih najintenzivnejših časih prve polovice 20. stoletja. /…/ Šlo je za simbiozo cerkve in države, ta večidel obstaja še danes. Vlada je leta 1925 sodelovala pri ustanavljanju Združene cerkve in ji je nato tudi podelila pravico upravljanja šol za indijanske otroke. Takšna dovoljenja so imele tudi anglikanske in katoliške šole, država jih je imenovala za zakonite skrbnike domorodnih otrok. To je omogočal zakon o Indijancih, ki teh ni štel za enakovredne državljane, temveč jih je dal na razpolago državi oziroma cerkvam. Zakon je navajal, da morajo otroci domorodcev hoditi v šole, se civilizirati in postati dobri kristjani. A dejansko je tu šlo za uničenje njihovega načina življenja, kulture, pa tudi za iztrebljanje in prilastitev njihove zemlje. Staršem, ki niso hoteli izročiti svojih otrok, je grozil zapor. Stvari so potekale tako, da so predstavniki cerkva skupaj z oboroženimi policisti odhajali v indijanske vasi, iz njih jemali otroke /…/ Družine so bile uničene. Kazni so bile izjemno hude. Posilstvo je denimo bilo ena izmed metod ustrahovanja. Otroci so bili nastanjeni v neogrevanih, slabo opremljenih spalnicah, jedli so pomanjkljivo hrano in pogosto sploh niso bili deležni izobrazbe, saj so morali večino časa delati, predvsem na poljih. Bili so sužnji. S pomočniki sem dokumentiral številna pričevanja o mučenjih /…/ V glavnem je šlo za 46 različnih vrst mučenj, od trpinčenja z elektrošoki do zabijanja žebljev skozi jezik, če si govoril v materinščini, razširjena so bila tudi množična posilstva, izstradanje v samicah, otroci so morali čez noč stati na mrazu, morali so pretepati drug drugega in podobno. /…/ Bili pa so tudi primeri sterilizacije. V provincah, kot sta Britanska Kolumbija in Alberta, je veljal zakon, ki je dovoljeval sterilizacijo katerekoli domorodne ženske. Tudi tako so jih želeli odstraniti z njihove zemlje. Duhovniki so denimo grozili, da bodo dali sterilizirati vsako žensko, ki ne bo prišla v cerkev. Potem sta bili tu še namerna izpostavljenost kozam in tuberkulozi. To je trajalo desetletja. Omenjeni primeri s tuberkulozo so segali v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat in pa v osemdesetih letih se je zaprla večina teh šol; zadnja je zaklenila svoja vrata leta 1996. A zločini se nadaljujejo. Številne domorodne otroke še naprej ločujejo od staršev in morajo biti nastanjeni v gojenskih domovih, kjer izgubljajo stik s svojo kulturo. Tudi revščina in smrtnost sta med Indijanci še vedno zelo visoki (Annett 2011).

Civilnost naj bi torej bila temelj socialnodemokratskega multikulturalizma, z neoliberalizmom je ta temelj (skupaj s socialno državo, ki ga je omogočala) porušen. Neoliberalistični multikulturalizem zaznamuje predpostavka o dobičkonosnosti kulturnih partikularnosti in sposobnosti posameznih kulturnih entitet preživeti na trgu. Ker je obstoj entitet odvisen od njihove zmožnosti preživeti na (globalnem) trgu, so nekatere entitete podvržene diskriminaciji: ali zato ker njihova kulturna produkcija ni tržno zanimiva, ali pa zato, ker same entitete nočejo (ali ne znajo) podvreči komercializaciji svojega kulturnega »skupnega«. Neoliberalistični multikulturalizem torej »nima ničesar skupnega z izvornimi cilji in prizadevanji za multikulturalizem v družbi, ki temelji na odpravljanju diskriminacije etničnih skupin, rasizma in na oblikovanju načinov prepoznavanja raznolikosti etničnih skupnosti v družbi in v javnih institucijah« (Kymlicka v Mladina 2011). Neoliberalistični multikulturalizem s pomočjo tržnih mehanizmov vrši svojevrstno selekcijo. Pa ne le s pomočjo tržnih mehanizmov, tudi s pomočjo »izbirčnih« političnih praks. V Kanadi, denimo, velja zelo selektivna politika priseljevanja, jedro kanadske politike priseljevanja so visoko izobraženi ljudje (ibid.). Torej ljudje, ki ne bodo v breme državi ter njenemu gospodarstvu, nasprotno, »uvaža« se jih, ker naj bi prispevali k ekonomski rasti, saj predstavljajo visoko kvalificirano delovno silo.

Antonio Negri (2008) opiše prehod od hegemonije fizičnega (materialnega) dela k hegemoniji nematerialnega (kognitivnega, afektivnega) dela v postfordistični družbeni tovarni kot tisti fenomen, ki omogoča prisvajanje kulturnega »skupnega«. Postfordistični kapitalizem ni več le »formalen«, tj. eksploatacija ni več omejena le na »formalna« mezdna razmerja in na prostor tovarne, pač pa kapital izkorišča tudi družbeno, kulturno »skupno«. V postfordizmu je vsa družba »tovarna«, kulturna produkcija pa zlati rudnik, ki nekaterim prinaša lepe dobičke. Kultura (kot produkcija simbolnega, identitet, življenjskih stilov, kognitivnega, afektivnega ipd., ki tvorijo »skupno«) se v družbeni tovarni postfordizma trži. Kapital v postfordistični multikulturni družbeni tovarni trži in izkorišča kulturno »skupno« ter hkrati omogoča tvorbo novega (ekonomističnega) vedenja, ki omogoča omenjeno trženje in izkoriščanje. To novo vedenje oblikuje diskurzivna formacija, ki jo tvorita (ekonomski) liberalizem in diskurz multikulturalizma. Nekatere kulturne, etnične entitete sprejmejo neoliberalistično igro, druge pač ne. Zdi se, da to igro bolje oz. lažje sprejemajo priseljenske etnokulturne entitete, manj oz. težje pa staroselska ljudstva. Pomemben vidik sprejemanja neoliberalizma pri posameznih etničnih, kulturnih (manjšinskih) entitetah je tudi velikost oz. vplivnost neke kulture, pa tudi dejavnik (ekonomske, kulturne) moči (primer kitajske diaspore). Entitete, ki zavračajo neoliberalizem (in ideologijo prostega trga ter kapitalistični način proizvodnje), pa svoj etnični (nacionalistični) diskurz oz. boj za ohranjanje identitete (v nekaterih primerih) prepletejo s subalternimi, subverzivnimi (antikapitalističnimi) diskurzivnimi in nediskurzivnimi praksami (primer zapatističnega upora staroselcev v Chiapasu).

Neoliberalistične (ekonomske) prakse s procesi, ki jih omogočajo v posamezni družbi, pripomorejo k družbenim neenakostim, napetostim med posameznimi sloji oziroma razredi, konfliktom v (družbeni, ekonomski) »bazi« ipd., zato mora politični razred poskrbeti za kohezijo politične, skupnostne zavesti. Lokalne oblasti in vplivne skupine etničnih nacij (kot je npr. slovenska) v ta namen gojijo posamezne diskurze. Seveda, najbolj priročen je (etnični) nacionalizem, v nekaterih družbah (tudi) vera in/ali različne oblike komunitarizma. Če oblastniki v družbenem prostoru ne morejo povsem nadzorovati relativno kompleksnih in diferenciranih organizacijsko-funkcionalističnih interakcij, procesov, ki jih terjajo neoliberalistični (globalni) procesi, pa lahko krojijo vsaj identitetne politike; in sicer na način, da se utrjuje identitetna, kulturna homogenost dominantne etnokulturne skupine, utrjuje njena hegemonija, hkrati pa se omejuje identitetni pluralizem (tj. vzpostavi ter ohranja se identitetna hierarhičnost). Takšna praksa privilegira nekatere identitetne projekte in zanemarja ali celo preganja druge. Družbeni prostor se tako zameji, njegova odprtost je nezaželena, diskurz oblasti, pa raje kot (odprto, multikulturno) družbo, nagovarja dominantno (etnokulturno) skupnost. V etničnih nacijah, torej nacijah, katerih geneza in državotvorni projekt sta pogojena z ideologijo krvi in zemlje, specifično tradicijo in kulturnimi atributi (npr. jezikom), smo tako priča paradoksu, in sicer: ekonomska odprtost in neoliberalistične prakse ne botrujejo tvorjenju diskurzivnih verig, katerih člen bi bil tudi multikulturalizem, prej nasprotno – (ekonomski) neoliberalizem botruje krepitvi etnobrambovskih (identitetnih, političnih) praks dominantne etnije.

Sklepi:

  • multikulturalizem najpogosteje nastopa kot člen raznorodnih diskurzivnih formacij: včasih kot člen diskurzivnih verig ekvivalence, drugič kot mimikretični privesek;
  • multikulturalizem služi partikularnim interesom, ki jih določajo ekonomski, politični, identitetni idr. projekti;
  • tudi liberalni (multi)kulturalizem je selektiven in diskriminatorski, saj tolerira le tiste (manjšinske) entitete, ki hočejo oz. zmorejo sprejeti določene prakse liberalnodemokratskih družb; in prizna le tiste (posebne) pravice ter svoboščine manjšin, ki se skladajo z normami liberalnodemokratskih družb;
  • liberalnodemokratski multikulturalizem ne odpravlja (oblastniškega) pokroviteljskega odnosa do (etnokulturnih) manjšin;
  • liberalnodemokratski multikulturalizem ne omogoča enakovredne in enakopravne obravnave vseh (manjšinskih, etničnih) entitet, tudi če te ne ogrožajo dominantnih družbenih praks (v Kanadi, denimo, so še vedno različno (neenakovredno in neenakopravno) obravnavani staroselci, priseljenci in Quebečani);
  • multikulturalizem, ne glede na to, člen katere diskurzivne formacije je, ne podpira vsakršne multikulturnosti;
  • (ekonomske) neoliberalistične prakse v etničnih nacijah, kot je slovenska, botrujejo onemogočanju multikulturalizma, omejevanju multikulturnosti in krepitvi nacionalističnih praks oz. raznih oblik nestrpnosti, usmerjenih zoper entitete in posameznike, ki so prepoznani kot »neavtohtoni« tujci oz. tujki v »narodovem telesu« (slovenski etnični nacionalizem kot tujke najpogosteje obravnava Rome, pripadnike manjšin, ki prihajajo z območja Balkana, priseljence iz vzhodne Evrope, Azije, Afrike).

Viri:

  • Annett, Kevin. 2001. »To je bil genocid nad kanadskimi Indijanci«. Mladina 8. Dostopno prek: http://www.mladina.si/tednik/201108/to_je_bil_genocid_nad_kanadskimi_indijanci (18. marec 2011).
  • Kymlicka, Will. 2005. Sodobna politična filozofija: uvod. Ljubljana: Krtina.
  • Mladina. 2011. Intervju s Kymlicko. Ljubljana, 18. marec.
  • Negri, Antonio. 2008. The Porcelain Workshop. MIT Press.

Comments are closed.