Sociologija
Agregat
Gregor Inkret

Gregor Inkret

Študent sociologije kulture in primerjalne književnosti. Zadnje čase piše za študentsko Tribuno in za spletni portal AirBeletrina. Pri tem pod opis njegovih 'delovnih nalog' spada tako produciranje običajnih literarnih kritik kot tudi preučevanje revolucije na Islandiji.

Več o avtorju

Od ‘romantične’ ideje do neprepognjenih volilnih lističev

Gregor Inkret

Kaj dobite, če za skupno mizo posedete dva univerzitetna profesorja, dva matematika, dve študentki, zdravnico, zdravnika, odvetnika, pravnico, kmeta, politologinjo, župnika, sindikalista, podjetnika, gledališko režiserko, upokojenca, univerzitetno profesorico, filmarja, novinarja, kulturnega delavca, muzejsko kustosinjo, varuha pravic potrošnikov, direktorico Univerzitetnega inštituta za etiko in aktivistko za pravice hendikepiranih? Islandsko ustavno skupščino!

Na teh straneh smo že omenjali nekoliko nenavadne volitve na Islandiji, ki so odločale o tem, kdo bo zasedel mesta v posebnem odboru (t. i. ustavni skupščini) in sodeloval pri spremembah tamkajšnje ustave. 522 kandidatov se je potem 27. novembra lani postavilo na ogled, na koncu pa jih je bilo izbranih 25, od tega 10 žensk in 15 moških. Oba spola sta sicer imela v odboru zagotovljeno najmanj 40% zastopanost. Kandidaturo je lahko vložil vsakdo – razen trenutnih predstavnikov vseh treh vej oblasti –, ne glede na poklic, socialni status itd., moral pa je biti polnoleten.

Izvoljena ustavna skupščina naj bi z delom (njeni člani bi bili zanj tudi plačani) začela že februarja, a doslej še ni zasedala, ker je islandsko Vrhovno sodišče zaradi pritožb o kršenju volilnih postopkov, izide volitev razveljavilo. Pri tem se zdaj vlada Jóhanne Sigurðardóttir, ki je bila ena glavnih pobudnic omenjenega projekta, nagiba k možnosti, da bi izvoljene kandidate namesto v načrtovano skupščino imenovala v drugo reprezentativno telo s podobno funkcijo. Tako bi sicer zaobšla odločitev sodišča, a prihranila stroške ponovnih volitev. Se pa Islandija trenutno bolj ukvarja z drugimi, zanje pomembnejšimi volitvami: z referendumom, na katerem bodo aprila volivci odločali o tem, ali naj država poravna dolg upnikov potopljene banke Icesave.

V nadaljevanju sledi kratka zgodba o tej ‘romantični’ ideji, da se tako občutljiva stvar, kot je spreminjanje ustave, bolj neposredno prepusti ljudstvu in ne samo parlamentarnim večinam ali paranoičnim avtokratom.

Islandija je prvo ustavo dobila kot danska kolonija leta 1874; tako še danes v prestolnici pred sedežem vlade stoji kip danskega monarha Kristjana IX. z listino v rokah. Leta 1944 pa je država v celoti pretrgala vezi z Dansko in se uradno osamosvojila, pri tem pa implementirala ustavo, ki v precejšni meri temelji prav na tisti listini, ki so ji jo dali nekdanji kolonialni gospodarji. Ta ustava velja še danes, ima 7 poglavij in 80 členov: v vseh teh letih je sicer doživela nekaj dopolnitev, še vedno pa je mestoma izjemno toga, tako denimo še zmeraj navaja, da država in Cerkev nista uradno ločeni.

Projekt o preureditvi islandske ustave oziroma o možnosti, napisati jo na novo, je bolj ali manj ‘otrok’ vladajoče »leve« koalicije, ki je po že znanem bančnem zlomu in valu protestov, ki so sledili, prišla na oblast spomladi 2009. Ideja je (v teoriji) najprej pomenila simbolično priložnost za nov začetek, nekakšno katarzo, obračun z navlako iz preteklosti, na koncu pa sredstvo, s katerim bi vlada – tarča kritik, da se neustrezno spopada s posledicami krize –, če bi projekt uspel, javno mnenje pridobila na svojo stran. Šlo je namreč za poskus, da bi (visoko) politiko približali ljudem. Pri tem je treba omeniti, da bi bil v praksi postopek »updejtanja« ustave malo bolj zapleten; morebitne spremembe, ki bi jih definirala ustavna skupščina, bi morale najprej skozi parlamentarno sito in potem še na referendum.

Spreminjanju ustave so vseskozi nasprotovali konservativci, ki so bili v sedlu do aprila 2009, posamezni nasprotujoči glasovi pa so se dvignili tudi čez običajne strankarske delitve. Pri peripetijah o islandski finančni krizi po njihovem ni bil problem v delno zastareli ustavi, temveč v tem, da so zatajile druge, pomembnejše javne institucije in razni nadzorni mehanizmi. Pravijo, da država namesto nove ustavne listine potrebuje predvsem učinkovitejše socialne transferje.

Projekt ustavnih sprememb torej ni uspel; volilna udeležba je bila 36-odstotna, najnižja v islandski zgodovini, z volitvami naj bi se bolj ukvarjali tuji kot domači mediji, posledično pa se vsi kandidati niso mogli enakovredno predstaviti volivcem. Tri osebe so vložile pritožbo na Vrhovno sodišče, ker naj bi na samem glasovanju zaznale več nepravilnosti, zato so sodniki razveljavili izide. Obenem pa je bil izražen sum, da bi lahko bila odločitev Vrhovnega sodišča politično motivirana, saj naj bi bili njegovi člani blizu opozicijskim konservativcem. Sodniki so sicer ugotovili več kršitev islandske volilne zakonodaje. Na volitvah po njihovem ni bi bila zagotovljena ustrezna stopnja tajnosti; na voliščih na primer ni bilo volilnih kabin, volilne skrinjice niso bile ustrezno zavarovane, ljudje pa pri oddaji glasov niso smeli prepogniti volilnih lističev, ki so bili za povrh še oštevilčeni, kar seveda ni običajna praksa.

Če že organizacijski del ni bil dovolj premišljen, pa bi veljalo črpati navdih iz vsebinske priprave na volitve. Islandski parlament je tako pred samim glasovanjem ustanovil poseben »nacionalni forum«, sestavljen iz različnih teles. Vanj je bilo imenovanih tisoč iz registra prebivalstva naključno izbranih državljank in državljanov (starih od 18 do 89 let). Ti so potem na glavnem srečanju definirali več sklopov prioritet, s katerimi naj bi se ukvarjala ustavna skupščina, in jih potem vključila v ustavo. Nabor tem je bil pester; od vprašanja lastništva nad naravnimi viri, uvedbe pouka etike v šolske predmetnike, s katerim bi spodbujali čut za družbeno odgovornost, pa vse do zmanjšanja števila poslanskih mest, omejenega števila poslanskih mandatov (tako ne bi bilo več mogoče vedno znova kandidirati za mesto v parlamentu), do prerazdelitve družbene moči in sprememb samega volilnega sistema.

Prav problem proporcionalnega volilnega sistema, kakršen je na Islandiji v veljavi zdaj (volitve v ustavno skupščino so sicer potekale po principu preferenčnega glasu), je predvsem v tem, pravi islandska novinarka Íris Erlingsdóttir, da volivci izbirajo med političnimi strankami, ne pa med posamezniki. Tak sistem po njenem naplavlja na pomembne položaje politične karieriste, ki jim gre bolj za lastno eksistenco kot za dobrobit drugih ljudi. Tako, ilustrira Erlingsdóttirjeva, v času bančnega zloma med islandsko politično elito, ki je bila takrat na oblasti, ni bilo junaka, ki bi si upal prevzeti odgovornost za to, kar se je zgodilo, in odstopiti s funkcije. Sicer pa se je sama že večkrat zavzela, da bi v novo ustavo vpeljali tudi koncept zgoraj orisanega ljudskega foruma oziroma princip t.i. nacionalne skupščine, ki bi postala pomembna oblika politične participacije na Islandiji – sestajala bi se najmanj enkrat na leto z obvezno udeležbo izbranih državljanov, se opredelila do političnih, socialnih itn. razmer v državi in podala svoje pripombe ter predloge. Tako sodelovanje bi se odvijalo izven uradnih institucij in v čim večjem obsegu, težo pa bi mu morala priznati tudi oblast in sklepe vselej, ne glede na svojo politično barvo, kritično pretresti.

Ali bo opisana ideja v državi z enim najstarejših parlamentov na svetu – v Þingvellirju, danes priljubljeni turistični točki na jugozahodu otoka, so prvič zasedali že v 10. stoletju – ostala zgolj ena od želja po novi, boljši družbi, bo pokazala prihodnost. Íris Erlingsdóttir bo o tem prav gotovo še pisala.

Do takrat pa ostane čas za premislek. Za spoznanja, da izvajanje neposredne demokracije lahko pomeni zajeten logistični zalogaj. Da je politična emancipacija stvar vaje in kontinuitete. Da se ozaveščene pobude in premišljene argumente težje preglasuje. Da pri resnih problemih odpade vprašanje strankarske pripadnosti. Da se dobre ideje v določeni meri vedno spridijo. Če pogledate še enkrat na začetek zapisa; ali ni v izvoljeni ustavni skupščini nekoliko preveč uglednežev z relativno visokih pozicij in nekoliko premalo glasov z margine? Preveč elite in premalo ljudstva?

Comments are closed.