Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

Od kolonializma do (neo)liberalizma in preko

Sami Al-Daghistani

Osvetlitev preteklosti

Glede na dogajanja in trenja v arabskem svetu je povsem jasno, da Arabci in muslimani nečemu nasprotujejo. Predmet njihovega nasprotovanja je tradicija »zahodnjaškosti« kot materlialistični nihilizem, orientalizem, kapitalizem, kolonializem, politična hegemonija in izrabljanje resursov v geo-politične namene ter atomistični individualizem, ki iz skupnosti naredi goli skupek članov. Dokler bodo arabski svet in muslimani na zahodno civilizacijo gledali kot na silo, ki bi lahko regenerirala njihovo lastno družbo, bodo potrjevali (zahodno) trditev, da sta arabski svet in islam »izrabljeni sili«. Arabski svet in zgodovina sta prepletena z rojstvom in pomenom islama, zato ju ne moremo naslavljati povsem ločeno. Danes zgodovina islama in arabskega sveta ne predstavlja svoje lastne dinamike uspeha, temveč kaže bledi odraz vpliva Zahoda.

Prehod iz 18. v 19. stoletje se ponovno zasveti v obsojajoči luči – pride do imperializma, industrije, buržoazije, univerzalizacije dela, kolonializma. Ekspanzionistična sila začne ponovno izkrivljati podobo islama, muslimana in Arabca, civilizirana Evropa pa to misel upraviči, zaradi svoje prepričanosti o osvobajanju, liberalizaciji narodov in s svojim partikularizmom. »Zahodna inteligenca ponovno zapade v etnocentrizem celo takrat, ko ga postavlja pod vprašaj, ker se prikazuje kot edina, ki je sposobna definirati univerzalne vrednosti« (Hišam Džait: Evropa in islam). Evrocentrizem postaja univerzalen in »ideološko angažiran«; pojavlja se pri kristijanih, desnih in levih. Pogled vseh skupin je torej isti – kristijana privlači islamska duhovnost, a ga zanika kot civilizacijo; marksist se osredotoča na moderne dimenzije islama, a ignorira njegov kulturni fenomen. Evropa, ki se obrača k orientalizmu, je krščanska, srednjeveška Evropa, ki na islam gleda kot na statično religijo. Iz tega so nastali različni tipi segregacije: Arabec, musliman, Berber, Turek idr. z določenimi karakterisitikami.

Modernizacija in vesternizacija

Potrebno je razlikovati pojem modernizacije od pojma vesternizacije. Zahodni dosežki se pojmujejo skozi prizmo moderne tehnologije, ekonomskih reform, izobraževalnih ustanov in političnih organizacij, medtem ko se vesternizacija nanaša strogo na domeno zahodnega politično-ekonomskega sistema. Reformatorji (beri: kolonizatorji) niso želeli arabskega sveta modernizirati, temveč predvsem vesternizirat. In to jim je delno uspelo, delno pa spodletelo. Zahod je izvedel »kulturo modernosti« in jo kot tako tudi definiral, zato je zahodna civilizacija postala model univerzalne civilizacije sveta.

Nissim Rejwan pravi, da so pomembnejši mejniki t.i. univerzalne zahodne civilizacije: dediščina klasikov (grška filozofija, racionalizem, rimski zakon, latinščina in krščanstvo, tudi islam in ortodoksija sta dojeta kot del klasične dobe); zahodno krščanstvo (katolištvo in protestantizem) je ena izmed najpomembnejših značilnosti zahodne civilizacije. Dolga stoletja je zahodni svet bil imenovan »Christendom«); zahodni jeziki kot sekundaren faktor razločevanja med narodi in kulturami. Pomembnost zahodnih jezikov (angleščina, francoščina, nemščina idr.) se meri glede na preteklo izkušnjo ekspanzije in zavojevanj; razlikovanje duhovne in posvetne avtoritete (V Evropi je cerkev od države ločena od razsvetljenjstva dalje. Bog in cesar sta imela vsak svoje področje delovanja); vladavina zakona – koncept zakona kot centralistična domena civiliziranih narodov je bil podedovan od rimskega prava; socialni pluralizem in civilna družba (zahodna družba je bila zmeraj pluralna, pripadnost različnim avtonomnim skupinam od 18. stoletja dalje z vzpostavitvijo narodov ni temeljila na krvni ali plemenski pripadnosti; vladna telesa, ki pomenijo možnost vznika parlamenta in ostalih institucij potrebnih za zaščito interesov vladajočih (aristokratov, duhovščine in ostalih; te oblike so spodbujale in omogočale »modernizacijo« ter pot k moderni demokraciji); in individualizem – mnogi izmed zgoraj navedenih aspektov zahodne civilizacije so prispevali k pojavu individualizma in tradicije pravic posameznikov.

V resnici pa niti zgodovinski modernizem niti vesternizacija nista potrebna za doseg modernizacije. Zgodovinski modernizem za Nissim Rejwan pomeni določene lastnosti, ki izhajajo iz obdobja industrijske revolucije in njenih socialnih in ekonomskih podstati. Modernizem je postal prva resnična globalna kulturna praksa in tudi najmočnejša, Evropa pa je s procesom modernizacije pričela mnogo pred 18. stoletjem. Po drugi strani pa se je dekadenca islama pričela takrat, ko je islam kot vera izgubil svoj družbeni domet. Islam in arabski svet sta se tekom stoletij opirala na politične vplive Zahoda in se s tem oddaljevala od islamskega jedra. Za nekaj časa je arabsko-islamski svet izgubil svojo absolutno vrednost. Zahodu se je to pripetilo že veliko prej, ko se je rodila potreba po rasti. Rast pa pomeni proizvodnjo. Nekje vmes pa je življenje izgubilo (duhovni) smisel. Do dekadence islama je prišlo zaradi samodržnega delovanja muslimanov in kvazi-muslimanskih vlad, ki so sledile regulacijam in zapovedim kolonizatorjev; pojava enopartijskega vodstva v mnogih arabskih državah, ki je islamsko misel potiskalo v ozadje; boja za resurse in moč ter zaradi daljnosežnega vpliva kolonizatorjev na arabsko prebivalstvo, islamsko učenje in na same muslimane.

Svoboda od Zahoda

V čem torej arabski svet ni sodoben? Medtem ko je Zahod tekom stoletij eksperimentiral z nešteto idejami in institucijami, od Francoske revolucije do Napoleona, od boljševiške revolucije do fašizma in nacizma, »svobodnega« kapitalizma, je poganjajoča sila zmeraj prihajala znotraj zahodne civilizacije in Zahod je tako imel možnost, da se razvije po svojih lastnih predpostavkah, povsem brez zunanje prisile. Islamski svet pa je skozi večino svojega zgodovinskega razvoja bil podvržen močni civilizaciji, ki je kreirala nove institucije in politične sisteme ter norme v imenu »svobode«, ta pa je postala »nujno zlo« v muslimanskem svetu. Islamski svet je torej rastel brez privilegija (politične, normativne) odločitve. Vseeno je zahteval svobodo po svojih zakonih in glede na svoje vrednote; svobodo za človeški napredek. Arabsko-islamski svet danes potrebuje zadostno mero svobode prav od Zahodnega sveta – svobodo od Zahoda in ne svobodo s strani Zahoda.

Liberalizem predpostavlja hegemonijo, ki odraža ogromno asimetrijo v moči med ljudmi in državami. S politološkega stališča William B. Quandt trdi, da je nazadovanje v arabsko-islamskem svetu prisotno zaradi:

1. vztrajne prisotnosti monarhije na tem delu sveta, ki ima zelo veliko moč (ko je politično vodstvo v naprej določeno, demokracija trpi; Egipt, Libija, Iran…);

2. mnoge države Bližnjega vzhoda so dobile samostojnost šele po osvoboditvi izpod kolonialnih oblasti, s koncem 2. svetovne vojne in so hitro prevzele model konsolidacije moči – enopartijsko vodstvo. Ta model je sicer omogočal zaščito pred kolonialnimi silami, podal garancijo za preprečevanje državnega udara ali vojne, a hkrati tudi možnost nadzora nacionalnega bogastva (Egipt, Sirija, Alžir, Irak).

3. razvoja naftne industrije.

Primer Egipta

Govoriti o »islamski revoluciji« v teku trenutnega vrenja v arabskem svetu je nesmiselno, ker islam pomeni družbeno-praktično in duhovno moč, »politika« v islamu pa ne pomeni koncepta oblasti (oblast kot organizacija političnega telesa), temveč obliko obrambnega mehanizma in napredka. Pojem »teokracije« ne smemo razumeti v klasičnem zahodno-krščanskem pomenu. Na temelju lastnih zgodovinskih izkušenj zahodnjaki teokracijo definirajo kot določeno mero politične moči, s katero je razpolagala krščanska Cerkev in njena svečeniška hierarhija, medtem ko v islamu svečeništvo oz. hierarhizirana oblast ne obstaja. Ko muslimani govorijo o teokraciji, s tem ciljajo na družbeno-politično strukturo, (družbeno) Akcijo, ki je utemeljena v Koranu (v kateri se nahaja celotna zakonodaja) in pomeni družbeni angažma proti slabemu. Poleg tega versko oblast ne zahteva niti arabsko prebivalstvo niti islamske organizacije (npr. Muslimanska bratovščina), po drugi strani pa nekatere oblike verske oblasti že obstajajo, za katere se zdi, da bolj verske ne morejo biti (v vehabijski Saudski Arabiji ali v manj konzervativnih Emiratih, Jemnu, Kataru, Kuvajtu). Tudi ti režimi so z Zahodnimi kolegi vzpostavili poslovene dogovore, ki so izrabljali strah t.i. islamistov za vzdrževanje avtokratskih režimov.

Kakor pravi Primož Šterbenc, je arabski svet od kolonizatorjev podedoval ne le vzpostavitev državnih meja, temveč tudi vznik monokultur za večji nadzor nad državami in regijo. Vsaka država goji le določeno kulturno vrsto (Egipt bombaž) in se tako globoko vgreza v dolgove in odvisnost od zahodnih vlad in korporacij. Egipčani zahtevajo družbeno pravičnost, dostojanstvo – ne imeti dovolj kruha pomeni nezmožnost nahraniti svojo družino. V kolikor govorimo o družbeni pravičnosti, ne moremo zaobiti gospodarstva in politike.

Egipt dobiva približno 3 milijarde ameriških dolarjev letne pomoči, prav tako pa mora uvoziti za 3 milijarde dolarjev žita iz ZDA. Poleg tega je izraelski sporazum tu ključen: podpis sporazuma z Izraelom leta 1978 v Camp Davidu je pomenil prednost za razvoj izraelskega gospodarstva, saj Izraelu ni bilo potrebno mobilizirati vojske na mejnih območjih z Egiptom. Izrael zaradi sporazuma letno prihrani 30 milijard ameriških dolarjev, ta sredstva pa namenja vojaški industriji in tehnologiji.

Boj za novo paradigmo

Boj Egipčanov in arabskega ljudstva poteka proti njihovim predsednikom in vladnim elitam, ki so implementirali (neo)liberalno politiko (kot podaljšek nekdanjega kolonializma, ki pa ne zadeva le Bližnjega vzhoda temveč domala cel svet!). Indirektno boj poteka proti zahodnemu neoliberalizmu in odprtju trga, ki pa se je že zgodil. Hipokrizija zahodnih liberalcev je jasna: ko je leta 2003 30 miljonov ljudi protestiralo proti vojni v Iraku (med ostalimi tudi samo iraško ljudstvo), so se ZDA, Velika Britanija in ostali »zavezniki« požvižgali na proteste, mednarodno pravo in mednarodno skupnost (oz. bolje rečeno, je ta bila del »koalicijskih sil«!). V primeru Egipta (in ostalih arabskih držav) pa je jasno izražena pozicija nasprotovanja diktatorjevi politiki in celo prošnja zahodnim vladam za pomoč pri njegovi odstranitvi. Evropa in Zahod pa danes bolj ali manj molčita (ohromelost ali hipokrizija?) in sta le »globoko zaskrbljena« (ne zaradi dogajanja na Vzhodu zaradi samega Vzhoda), temveč zaradi možnega prenosa revolucionarnega obračuna z zahodnimi elitami in surovim neoliberalizmom.

Egipčani se torej borijo v našem imenu, njihov boj pa ne pomeni slavljenja demokracije, kot nečesa kar je Zahod doživel že desetletja nazaj, niti teokracije, temveč potrebo pa dostojnem načinu življenja (ki je skupen socializmu, demokraciji in islamu); nekaj kar zadeva vse nas – boj Egipčanov je boj zoper totalno ekspanzijo trga in primata dobrin nad človeškim življenjem.

Comments are closed.