Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Od dogme o trgu do najedanja demokracije

Rudi Rizman

Kriza, ki ji za zdaj ni videti konca in s katero se je jeseni leta 2008 soočilo človeštvo, predstavlja po svoji kompleksnosti zagotovo precedens v dosedanji zgodovini človeštva. Če merimo na najbolj »kompetentne« na tem področju, jo je napovedalo man

buy cialis online

j ekonomistov, kot imamo prstov na obeh rokah. Po nekaterih izračunih je na svetu približno milijon poklicnih ekonomistov, od katerih bi lahko pričakovali, da se bodo dokopali do tega spoznanja in javnost tudi pravočasno opozorili pred njenim prihodom. Vendar ti ne le, da tega niso storili ali iz različnih razlogov niso mogli narediti, temveč so številni izmed njih, nasprotno, celo prispevali k njenemu vzniku.

Za resnični izhod iz krize se bo treba opreti na novo ekonomsko paradigmo. Vendar pot do nje zagotovo ne bo lahka. Brez nje se ekonomska veda ne bo mogla še naprej oglaševati kot znanost, na kar se je prej neupravičeno kot pa upravičeno sklicevala. Vendar pri tem ne gre zgolj za zavarovanje kredibilnosti ekonomistov in njihove vede: brez nove ekonomske paradigme sta namreč ogroženi tako stabilnost nacionalnih gospodarstev kot tudi svetovnega gospodarstva. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz izpostavlja odgovornost ekonomistov in ekonomske vede v povezavi z njihovim bolj ideološko zainteresiranim kot pa znanstvenim prepričanjem o učinkovitem in samoregulirajočem se trgu.

Nastajanje nove ekonomske paradigme ne bo moglo mimo raziskave vzrokov in igralcev, ki so pripeljali do krize. Ekonomiste, pa ne le njih, tudi politologe, sociologe in ne nazadnje zgodovinarje čaka pri tem veliko samospraševanja in samorefleksije. Ko bodo zgodovinarji raziskovali obdobje med letoma 2008 in 2010, bodo, če lahko verjamemo prav tako nobelovcu Paulu Krugmanu, naleteli na neko za njih nenavadno in težko razložljivo dejstvo: kako je bilo mogoče, da so zagovorniki propadlih idej – tu se misli na fundamentalistične zagovornike svobodnega trga, ki so se (z)motili praktično o vsem – še vedno uživali v svetu politike privilegirano vlogo svetovalcev?

Francis Fukuyama in Seth Colby, oba ekonomista, sta natančneje analizirala vlogo (akademskih) ekonomistov, ki so s svojimi zmotnimi in nevarnimi idejami prispevali k aktualnemu globalnemu finančnemu zlomu (krizi). Ekonomisti se radi ponašajo s tem, da so, kar se tiče teorije in empirične usposobljenosti, najbolj razvita družboslovna veda, in pri tem jim je uspelo prepričati tudi ustanovo, ki jim kot edini družbeni vedi vsako leto podeljuje Nobelove nagrade. Avtorja zavračata takšno pretirano samopoveličevanje in prepričljivo argumentirata stališče, da so ekonomisti oziroma ekonomska veda v zadnjih treh desetletjih zatajili tako v teoretičnem kot tudi empiričnem (aplikativnem) pogledu.

Poenostavljeni oz. ideološki modeli

Nobelov nagrajenec, nekdanji predsednik Ameriškega ekonomskega združenja in odličen matematik, Wassily Leontief je kmalu po prejetju nagrade leta 1974 zapustil Harvard in zaradi razočaranja nad ekonomsko vedo po letu 1984 prenehal pisati ekonomske članke. Zatrjeval je, da so tisti, ki se resno ukvarjajo in razumejo delovanje ekonomije, marginalizirani, in se zavzel za ponovni premislek in preusmeritev prevladujoče raziskovalne metodologije v ekonomski vedi. Ko so ga v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno vprašali, ali se je v tem času v njej kaj spremenilo, je bil njegov odgovor nikalen.

V zadnjih treh desetletjih smo bili tako priča specifični formi akademskega konformizma (tudi oportunizma), ki se je priklonil neokonservativizmu oziroma neoliberalizmu, s katerima se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začela vladavina Reagana in Thatcherjeve in za katero je značilen obrat proč od države in njene regulacije (nadzora) nad ekonomskim življenjem v korist praktično neomejenega delovanja svobodnega trga. Posledica tega je tudi prevlada mikroekonomskih teorij nad makroekonomskimi, pri čemer sta se izgubila transparentnost in nadzor nad makroekonomskimi procesi, v prvi vrsti nad kompleksnostjo nacionalnih ekonomij in posledično tudi nad globalno ekonomijo.

Mikroekonomski pristop namreč ne zmore uvida v nelinearne procese, predvsem pa zataji pri pravočasnem zaznavanju povratnih učinkov z makroekonomskimi razsežnostmi. Nadalje, z uporabo abstraktnih ekonomskih modelov so bili močno podcenjeni, če že ne popolnoma izločeni iz ekonomske analize, politične determinante, zgodovina in lokalni kontekst, brez katerih trpi relevantni uvid v tekoče in dolgoročne procese (trende) ekonomskega življenja. Vse to je dovolj, da si oba avtorja na koncu zastavita vprašanje, ali bodo ekonomisti sploh kdaj odgovarjali za zmote in ideološko (in)formirana stališča, s katerimi so vplivali na ekonomsko politiko in na koncu prispevali k njenemu zlomu.

Ustanove brez demokratične legitimnosti

Ha-Joon Chang, eden vodilnih heterodoksnih ekonomistov, ki predava na Cambridgeu, je sistematično in natančno razgalil ideologijo in ideologe »svobodnega trga«, predvsem pa konvencionalno mnenje, da je treba odločanje prepustiti oziroma zaupati izključno finančnim menedžerjem in ekonomistom. Države, ki so šle po tej poti, sploh niso dosegale ali ne dosegajo napovedanih ciljev: višjo gospodarsko rast, večjo enakost, zaposlovanje in praktično preprečitev ali vsaj milejše krize.

Nasprotno pa so bile države, ki se niso rigidno oklepale take doktrine, uspešnejše. Najvišji življenjski standard dosegajo namreč Norveška, Luksemburg, Švica, Danska, Islandija, Irska in Švedska, medtem ko ZDA (in Velika Britanija) za njimi zaostajajo. Podobno slabo se zadnji omenjeni državi odrežeta pri vrsti drugih relevantnih ekonomskih parametrov. Obe prav tako praktično preprečujeta državam v razvoju, da bi uveljavljale protekcionizem, pri čemer pa jih je Chang spomnil, da sta bili sami, in sicer ZDA v letih od 1830 do 1940 in Velika Britanija med letoma 1720 in 1850, najbolj protekcionistični državi na svetu.

Namesto da bi oponašali fiziko(e) ter uporabljali abstraktne modele in enačbe, se bodo morali ekonomisti, kot jim svetuje Gideon Rachman, učiti od zgodovinarjev, katerih pričakovanja so skromnejša in bolj skeptična od njihovih: zgodovinarji se namreč že dolgo in dobro zavedajo, da ni nobeno veliko vprašanje za vedno (raz)rešeno in da se jih je mogoče vedno znova lotevati, revidirati ali odkrivati iz novih zornih kotov.

Ekonomisti brez odgovornosti

Ne le v Združenih državah Amerike, ki že dolgo (»ameriško stoletje«) v skladu z njihovimi nacionalnimi interesi določajo ali bolje dirigirajo ekonomska pravila in red svetovne ekonomije, predvsem na njeni periferiji, kamor lahko uvrstimo tudi Slovenijo, smo bili priča nastopu vplivnih ekonomistov, ki so praviloma izmenjavali svoje vloge na univerzah, vladah (bodisi kot svetovalci bodisi na ministrskih foteljih) in v bankah. Za njihove napačne odločitve ali svetovanja prav tako praviloma niso prevzemali nikakršne odgovornosti.

Charles Ferguson je zapisano trditev ponazoril na primeru harvardskega ekonomista Larryja Summersa, ki je igral ključne vloge v Svetovni banki, Clintonovi administraciji in do nedavnega tudi v sedanji administraciji Baracka Obame. Gre za ekonomista in politika, ki se je zavzemal za skrajno deregulacijo gospodarskega življenja kakor tudi za radikalno privatizacijo, ki bi morala po njegovem obsegati tudi kompleks financ. Finančne korporacije mu niso ostale dolžne: med letom 2001 do zaposlitve v Obamovi administraciji je za njihovo svetovanje in z govori zaslužil več kot 20 milijonov dolarjev.

V času, ko so nekateri ekonomisti opozarjali na prva znamenja bližajoče se finančne krize, se je Summers posmehoval in zavračal njihova utemeljena opozorila. Pri tem so ga podpirali drugi vplivni ekonomisti, ki so kreirali ameriško ekonomsko politiko. Charles Ferguson omenja konkretni primer Raghurama Rajana, glavnega ekonomista pri Mednarodnem denarnem skladu, ki je na konferenci ob obilni udeležbi vodilnih predstavnikov centralnih bank v svetu v svojem referatu napovedal finančno krizo. Takoj po njegovem nastopu se je k besedi priglasil Summers in Rajana označil za ludita ter posvaril, da bi večja regulacija imela za posledico manjšo produktivnost finančnega sektorja.

Tudi tako globoka kriza, kakršna je zadnja, ni načela dolgo časa trajajočega konkubinata med akademskimi ekonomisti, Wall Streetom in politično močjo. Po Fergusonu gre za »donosen biznis«, ki navrže na leto tudi do ene milijarde dolarjev, ki jih ugledni in od finančnih institucij, interesnih skupin in politike priznani akademski ekonomisti zaslužijo s pričevanji pred kongresnimi organi, pisanjem referatov, z govori, sodelovanjem na konferencah, sedenjem v nadzornih ali direktorskih odborih, branjenjem korporacij pred različnimi tožbami in ne nazadnje tudi z aktivnim lobiranjem.

»Instinktivni marksisti« in doktrina vere v trg

Noam Chomsky je bogatenje elit, med katere se uvršča tudi akademska (ekonomisti), uporabil kot dokazni argument, da so te »instinktivno marksistične«, se pravi, da ne le, da verjamejo v razredno razdeljeno družbo, temveč velik del svojega časa (u)porabijo tudi za vodenje razrednega boja. Dodajmo pa še očitek ne samo radikalnih ekonomistov zaradi neodgovornih ravnanj akademskih ekonomistov, da na njih ni mogoče gledati drugače kot na kriminalno dejavnost zaradi njihove aktivne vloge pri nastanku finančne in ekonomske krize, ki seveda ne predstavlja naravnega pojava in je osiromašila življenja milijonov ljudi, ne le v ZDA, ampak tudi po svetu.

Njihov »izvirni greh« je bil v tem, da so dali prednost doktrini vere v trg (njegovi mistifikaciji) pred dejstvi v ekonomskem življenju, ki so doktrini nasprotovala. Namesto da bi služili javnemu dobremu – družbi, so imeli pred očmi predvsem in izključno dobesedno plenilske interese finančnih ustanov. Ugledni ekonomist Nassim Taleb, ki je med prvimi, če že ne prvi napovedal finančno krizo, je investitorjem predlagal, naj tožijo Švedsko centralno banko, ker je odigrala ključno vlogo pri podelitvi Nobelovih nagrad ekonomistom, ki so odgovorni za zlom globalne ekonomije.

Ne vladajoča politična in ne ekonomska elita, ki sta odgovorni za krizo svetovnih razsežnosti, do danes nista materialno odgovarjali zanjo. Še več, v času krize smo priča perverzni, se pravi obrnjeni sliki razrednega boja s tem, ko se bogati opirajo na »socializem« (socializacija njihovih izgub in dolgov), medtem pa ostaja revnim na voljo surovi kapitalizem (znajti se, kakor se znajo, in trpeti pomanjkanje zaradi »varčevanja«).

Kapitalizem in demokracija

Yves Smith očita ekonomistom, ki so v zadnjih treh desetletjih imeli ključni vpliv na politično odločanje v ekonomiji v ZDA, vendar tudi v drugih državah, ki so se znašle v akademski in politični orbiti »washingtonskega konsenza«, najmanj tri ključne napake. Prvič, pretirano samozavest in prepričanje o skoraj absolutni veljavnosti njihovih teorij in analiz. Drugič, sindrom »opitega pod ulično svetilko«, ki povzema šalo o tem, kako ta išče izgubljene ključe tam, kjer lahko bolje vidi, in ne tam, kjer jih je v resnici izgubil. Gre seveda za to, da se ekonomisti raje opirajo na uveljavljene in njim všečne metodološke in teoretične izbire ter se s tem izogibajo področjem in informacijam, ki bi jim delali težave. Tretjič, nesorazmerno velika (pretirana) politična moč ekonomistov, ki glede na to, da ni vezana na nobeno odgovornost, praktično ogroža demokracijo. Njihova na »znanost« oprta avtoriteta oziroma sklicevanje na uporabljene metodološke postopke jim ne daje pravice do tega, da bi jim lahko družba in politika avtomatično podelili popolno imuniteto pred odgovornostjo.

Iz zgodovine lahko razberemo, da ni nobene naravne ovire ali meje, ki bi lahko potešila apetite kapitalizma oziroma kapitalistov po (politični) moči in dobičku. Če pri tem država (vlada) ne uporabi zavor, ostaja družba brez kakršnekoli obrambe. Isti avtor je prepričan, da je v ameriškem primeru kapitalizem premagal demokracijo in da je, ko gre za izbiro med družbo in kapitalizmom, praviloma tako, da prva potegne krajši konec. To seveda ne more presenečati, ko pa smo v realnem političnem življenju priča temu, kako korporacije in finančni sektor v ZDA obvladujejo obe politični stranki z njunim financiranjem, nadalje s financiranjem političnih karier strankarskih politikov, njihovih političnih agend in ne nazadnje s financiranjem najbolj vplivnih raziskovalnih (think-tank) ustanov ter nadzorom glavnih množičnih medijev.

Zagovorniki hiperglobalizacije

Enega od nevarnih poskusov, kako obiti demokracijo, predstavljajo zagovorniki hiperglobalizacije, ki imajo pred očmi maksimalno zadovoljevanje komercialnih in finančnih interesov, se pravi, da bi nacionalne države povsem neovirano in z najmanjšimi stroški osvojile globalne trge. V takšnem zamišljenem in nemalokrat realno obstoječem in delujočem okviru seveda ni prostora ne za ekonomsko in še manj za politično demokracijo. Če namreč na eni strani izključimo nacionalno državo skupaj z njenimi kolikor toliko delujočimi ter zgodovinsko uveljavljenimi demokratičnimi standardi oziroma ustanovami in na drugi damo prednost izključno globalnemu okviru, ki v tem pogledu ne pozna demokratične deliberacije, potem preostane le še slab spomin na demokracijo.

Ne dovolj premišljena in odgovorna zamisel o »svetovni ekonomiji brez slehernih meja«, v kateri ni prostora za (nacionalno) demokracijo, nacionalne države pa sploh obsoja na zgodovinski anahronizem, bi ali bo prej ali slej priklicala na dan močna nasprotovanja (»obrambni nacionalizem«), ki bi lahko ogrozila zdravje in stanovitnost svetovnega gospodarstva. Demokratična regulacija ekonomskega življenja, za katero so predvsem odgovorne nacionalne države, je potemtakem še vedno na mestu, pri čemer pa še zdaleč ne kaže odmisliti tistega tankega sloja mednarodnopravne oziroma mednarodnodemokratične regulacije, za katerega so na podlagi njihove izražene volje oziroma podpisanih mednarodnih pogodb lahko edino odgovorne nacionalne države.

Ogrožena evolucionarna prihodnost

Res pa je tudi, da predstavlja aktualna kriza dosti večji izziv, ko pa je to bila kriza iz prejšnjega stoletja, če lahko verjamemo, žal pa mu moramo, svetovno znanemu snovalcu mestnih parkov Fredericku Lawu Olmstedu, da »imajo pravice, ki jih narekuje prihodnost, prednost pred željami in potrebami sedanjosti«. Sočasno je pred kratkim odstavljeni vodja Komisije za trajnostni razvoj Tim Jackson predstavil izostreno in kritično sliko družbe, v kateri(h) živimo: »Trošimo denar, ki ga nimamo, prav tako stvari, ki jih ne potrebujemo, in si prizadevamo, da bi naredili vtis na ljudi, za katere nam v resnici ni dosti mar.« Seveda gre za nič manj ali več kot za to, da je v tem smislu hic et nunc ogrožena naša evolucionarna prihodnost.

In kje so rešitve? Nekateri jih pričakujejo ali polagajo svoje upe v raznorazne ideologije in drugi spet v (staro) politiko, torej v tiste, ki so nas pripeljali(e) v sedanjo krizo. Boljša alternativa je nova politika, ki je še v povojih in za katero nekateri menijo, da bi morala glede na to, da živimo v »eri pluralizma«, ta integrirati tako rdečo kot tudi zeleno in še kakšno »barvo«.

Družbena oziroma humana ekonomija

Ne le ekonomska (in ekonomiste), temveč tudi druge družbene znanosti – predvsem imam v mislih sociologijo in politično znanost – se danes soočajo z imperativom vračanja k družbi, kar v ekonomiji najbolje ustreza zavzemanju za »družbeno/humano ekonomijo« (human economy). Tako zamišljen predlog v bistvu predpostavlja, da je treba rešiti ekonomijo pred ekonomisti, zasvojenimi z neoliberalizmom. Predlog ne izhaja iz podmene Homo economicusa, se pravi na podlagi neke vnaprej ali nekoč obstoječe družbe, temveč iz razumevanja družbe, ki jo je treba vedno znova ustvarjati in zamišljati. Nobena družba namreč ni ekonomsko samozadostna in jo kot tako poleg ekonomskih sestavljajo tudi številni drugi (politični, civilni, kulturni in drugi) regulativni ter distributivni podsistemi.

Eden najmočnejših stebrov družbene kohezije predstavlja solidarnost, za katero pa ni dovolj, če se uveljavlja le znotraj ene generacije, temveč mora biti tudi medgeneracijska. Tržna ekonomija je seveda povsem legitimna zadeva, tržna družba oziroma trg, ki ne pozna nobenih mej, pa nasprotno predstavljata resno grožnjo demokraciji. Trgi se kot taki sami ne regulirajo, stabilizirajo ali regenerirajo. Vsa dosedanja zgodovina kapitalizma se je morala vedno znova (na)učiti to važno lekcijo.

Če nekoliko poenostavimo, si trgi in vlade (države) nasprotujejo, vendar na isti način kot medalja ali kovanec, ki ju sestavljata dve plati. Ne le v dobro vzpostavljanja robustnega življenja nacionalnih držav, temveč tudi z vidika zagotavljanja njihove učinkovitosti in legitimnosti je pomembno, da so trgi in ekonomsko življenje vpeti v sistem dobrega funkcioniranja demokratične vladavine.

Tako so lahko zagotovljeni tudi institucionalna različnost, individualnost in prostor za eksperimentiranje v nacionalnih državah kot pomemben pogoj za njihovo vključevanje v mednarodni (globalni) ekonomski prostor. V tem smislu, kot rad poudarja Rodrik, še vedno velja preverjeno pravilo, da sta ekonomski uspeh in dobra blaginja (nacionalnih) družb odvisna predvsem od strateških političnih in ekonomskih odločitev doma ter s tem povezanimi uspehi ali neuspehi, in ne zlasti ali samo od zunanjih vplivov. Kot pa je pokazala kriza, o kateri je govora, pa so nacionalne politične in ekonomske elite bodisi hote (interesi) bodisi zaradi neznanja pozabile na to pravilo in ta čas zaradi tega njihovi državljani plačujejo (pre)visoko ceno.

One Response


  1. Tomaž 

    Ko bi le bile ideje – o izhodu iz sužnjelastniške kapitalistično usmerjene svetovnedružbe v brezdenarno in samozadostno ter samupravno eksistencalistično usmerjeno družbo- iz dokumentarcev Zeitgeist uresničljive?!