Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

Obstoj »arabske revolucije«

Sami Al-Daghistani

Arabski narodi so stoletja dolgo trpeli kolonizatorsko politiko, okupacijo in ekonomsko opustošenje. Domače elite so imperialistične mehanizme prevzele in iz njih naredile nacionalne politične okvirje. Prebivalci večine držav Bližnjega vzhoda in severa Afrike, pa tudi zalivskih držav, so v tem času nemočno spremljali dogajanje, borili (političen in militanten) Sizifov boj proti Goljatu in kratko malo obubožali.

Pomembna točka preobrata v sodobni arabski zgodovini je tudi invazija Iraka leta 2003. Samo-podoba arabskih narodov se je (ponovno) začela dvigovati z okupacijo Iraka in Afganistana. To se je kazalo v nasprotovanju okupaciji in kasneje v podpori iraškega odporniškega gibanja, ki je vase povleklo večino populacije (vojaško in civilno). Grozote, ki so se zgodile v Iraku in »finančni in moralni samomor ZDA«, kakor poroča Hana Al Bayati, so omogočile arabskemu narodu spoznati represivno politiko tujih in domačih akterjev, ki so podpirali imperializem in sionizem. Narod je začenjal biti neustrašen.

Arabci nikdar pred t.i. »arabsko revolucijo« (ki se je začela v Tuniziji decembra 2010, nadaljevala v Egiptu) niso bili politično tako zavzeti, kakor so zdaj, čeprav so bili temelji za upore položeni že v poznih 80-ih. Dolgoletno trpljenje in nezadovoljstvo, zaradi kolonializma in imperializma, ki se je prevesilo v kapitalistično-izkoriščevalsko politično, je rezultiralo v masoven odpor proti voditeljem, sistemu, korupciji, svetovnemu redu.

Arabske države imajo različno demografsko strukturo, politične vladavine in zgodovinske izkušnje. Vseeno si delijo kolektivni spomin, skupni jezik, religijo in izkoriščevalsko politiko svojih lastnih in tujih (zahodnih) režimov. Motor spremembe ne predstavlja le inspiracija »svobodnih mladeničev«, temveč predvsem tistih (tudi mladih), ki s konfrontacijo dosedanje vladavine, koruptivnega političnega sistema in ekonomske eksploatacije, ustvarjajo epistemološki rez.

Neuresničitev revolucije?

V Libiji so zahodne sile podprle upornike proti Gadafijevemu režimu, z namenom dominirati nad revolucijo in preprečiti združitev le-te z uporniškimi gibanji v Tuniziji in Egiptu. Zahod okupira ne le vojaško, temveč predvsem ekonomsko – preko ustvarjanja odvisnostne politike, prodaje blaga, preprečevanja razvoja industrije v okupiranih območjih in ohranjevanja koncesij starih režimov. Združena arabska revolucija se torej ne sme zgoditi; če se že dogaja, mora biti particirana in usmerjena »navznoter«. Globalna finančna kriza ne dovoljuje Zahodu, da bi vojaško posredoval na vseh »kriznih žariščih«, vojna v Iraku pa je dokazala, da je finančna in vojaška izguba ZDA presegla vsa pričakovanja. Očrnitev arabskih upornikov kot »s strani Zahoda postavljenih sil«, je dober način, kako ustvariti notranja nestrinjanja, dvom in zmedo.

Kar se dogaja v arabskem svetu je edinstveno – dogajanje ima moč doseči menjavo politične in ekonomske paradigme, vkolikor bi se lahko arabske sile ponovno organizirale in povezale v ekonomski blok (ekonomsko neodvisnost oz. samozadostnost).

Revolucija v Tuniziji, Egiptu, Jemenu in Libiji ne pomeni revolucijo političnih strank in revolucionarnih gibanj, temveč socialno revolucijo, ki se bori za socialne pravice in proti koruptivnemu sistemu. Politične stranke pa bodo razumljivo poskušale zmagati na volitvah. Kakor trdijo Abdullah Al Bayati, Hana Al Bayati in Ian Douglas so arabske revolucije dokazale, da revolucionarno vodstvo očitno ni potrebno za uspešen premik režimov. Revolucijo je ustvarilo kolektivno gibanje, ki pa za uspeh potrebuje prodoren socialni in ekonomski program.

Arabski revolt in post-islamizem

V 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, je t.i. revolucionarni islam bil učinkovit način za reševanje težav v tedanji islamski družbi. Sekularni nacionalisti in arabski levičarji družbi niso zagotovili potrebne svobode in prospiritete, ki jo je arabski narod dolgo pričakoval. Zlom komunizma je vodil v formiranje različnih ideologij – tudi revolucionarnega islamizma (ne islama). Na severu Afrike in na Bližnjem vzhodu se prepletajo kulturna, religiozna in pluralistična gibanja. Danes so zahteve upornikov jasne – so pragmatične in po besedah kolumnistke Laile Beghi tudi post-islamistične: današnji post-islamizem stremi k združitvi individualne izbire, modernosti in islamskega zgodovinskega ozadja; je sekularen, a ne pomeni umika religiozne komponente s politične scene, temveč predvideva (socialni, družbeni) aktivizem, ki je islamski ideji imanenten.

Tekom vladavine Ben Alija so bili islamisti v Tuniziji prepovedani, zdaj pa so se ponovno vrnili z drugačnim programom. Podobno je z Muslimansko bratovščino v Egiptu in Libiji. Danes pomenijo nov politični projekt.

Islam in revolucija

Ni odveč opozoriti, da igra v tem predelu sveta islam zelo pomembno vlogo tudi kar se tiče socialnega in ekonomskega življenja, ravno zaradi specifike zgodovinskega, kulturnega in verskega ozadja arabskega sveta. Nikakor ne smejo fundamentalistične sile poskušati prevzeti gibanje revolucije za realizacijo lastnih interesov v imenu islama, neobhodno pa je poudariti, da je sedaj morda priložnost za soočanje islamske socialne in pravno-politične misli z ostalimi akterji, z namenom ustvari skupni program za dobrobit vseh prebivalcev, slojev in veroizpovedi.

Proces re-politizacije arabskega sveta bi pomenil rojstvo programa socialnih pravic, svoboščin in države blaginje, ki bi moral potekati v duhu potreb naroda. Namesto komercialnih bank, ki sodelujejo pri kapitalistični eksploataciji, pa je morda priložnost za islamske banke. Islamska ekonomija s socialnim davkom, prepovedjo obrestne mere, zagotavljanjem čistih kupoprodajnih vzorcev in finančnimi oprijemi, prepovedjo investicij v t.i. prepovedane sektorje ter poslovanjem na bazi islamske poslovne etike, ponuja bazo za novo definiranje ekonomske moči, temelječe na etičnih vzorcih delovanja. Zamenjati pa se bo morala politika eksploatacije politična scena, ki ustvarja neenaka razmerja v svetovnem gospodarstvu.

Nazaj k Iraku

Četudi je Barack Obama v oktobru 2011 napovedal umik vojaških sil iz Iraka do konca leta, je Washingtonska prisotnost v tej državi (in regiji) dodobra zasidrana. Indikator ekonomskih relacij in pomembnosti revolucije v arabskem svetu predstavlja dogajanje v Iraku. Če bi mednarodna skupnost resnično ciljala na dobrobit prebivalcev Iraka, potem bi podprla iraške protestnike, ki že mesece demonstrirajo na ulicah večjih mest navkljub močni vladni opozicji in javnem zatiranju (zapiranju, mučenju) protestnikov. Mediji ne poročajo o »revolucionarnem« dogajanju v Iraku; iraški upor se mora zatreti, ker predstavlja tisto, kar si ZDA, mednarodna skupnost in iraška vlada nočejo priznati – da ni bila napaka samo invazija, temveč, da so celo danes, osem let po okupaciji, Iračani in Iračanke pripravljeni javno izraziti svoje mnenje in nasprotovanje do »marionetne iraške vlade«.

Irak se je »odprl« svetovnemu tržišču ravno zato, ker je v času Saddama Huseina bil relativno samozadosten. Tunizija (s svojo politike liberalizacije in zadolževanjem) in Egipt, nista bila prisiljena v vojno stanje, a sta ubrala podobno pot odpiranja svojega trzisca svetovnemu gospodarstvu, le da sta do tega rezultata prisla na svoj lasten nacin – Mubarak se ni odločil za posojila v času krize, kakor je to naredil Ben Ali, temveč za ekonomsko strategijo prodaje velikih egiptovskih bank mednarodnim ponudnikom. Koruptivne politične stranke, programi, mediji in represivni aparat so bili nekateri izmed elementov, ki so egiptovsko družbo obubožali. Arabske revolucije imajo torej dvo- če ne celo tro-plastno sporočilo: pomenijo boj proti avtokratskim režimom, proti liberalizaciji trga in kličejo k združenemu boju muslimanov, Koptov, levičarjev in ostalih proti ideološkim interpretacijam revolucije in neo-kolonialnizmu. Vendarle so vzroki za revolucijo ekonomski in ne ideološki.

Comments are closed.