Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Novinarji in referendum

Jože Vogrinc

V poročanju novinarjev pred referendumom o novem zakonu o RTV Slovenija sem najbolj pogrešal … poročanje. Namreč jasna, jedrnata pojasnila, kaj piše v novem zakonu drugače kakor v starem, Grimsovem, in kaj o tem pravijo udeleženci v kampanji, pa naj so politiki, zaposleni v medijih ali njihovi raziskovalci. Da so se nekateri novinarji več ukvarjali z zagovarjanjem ali sesuvanjem zakona, ni novo. Bolj presenetljivo je, da so se poročevalci postavili kar v kožo volivcev in skoraj več časa namenili pritožbam, kako je referendum drag in nepotreben, in spraševanju o političnem ozadju (poskus ponižanja vlade, če verjameš koaliciji, oziroma poskus vpeljave diktature, če verjameš bolj zagretim iz opozicije).

Za vzpostavljanje javnosti, za politično kulturo in za demokracijo v Sloveniji je slabo, če se poročevalci poistovetijo z neposrednim čustvenim odzivanjem državljanov. Seveda je res, da je najbrž skoraj vsakdo, ko je slišal, da bo spet referendum o RTV Slovenija, pomislil: »Ali politika nima pametnejšega dela? Koliko ljudi bi se lahko čez zimo pogrelo z denarjem za referendum?« Ampak, ali je smisel odgovornega novinarstva to, da v kampanji gladi ljudi proti dlaki in v njih obuja neposredne, nepremišljene odzive?

Takoj ko je opozicija dosegla, da referendum o RTV Slovenija bo, imamo namreč opraviti z novim položajem v politični in medijski realnosti: ali bo naš edini preostali javni medij deloval po novem zakonu (če bo temu izglasovana podpora) ali ne (če bo večina proti)? Ta dilema je vsebinska in jasna. Volivke in volivci bomo odločali o prihodnjem razvoju RTV Slovenija, o večji ali manjši neodvisnosti programskih delavcev od kapitala in politike, o večji ali manjši odprtosti do mavrice gledalk in gledalcev. Od tega trenutka bi bila naloga novinarjev jasno predstaviti javnosti novi zakon, pojasnila sestavljavcev in nasprotna strokovna mnenja ter poglede političnih nasprotnikov in zagovornikov NA ZAKON, ne na njihove politične nasprotnike. Kaj si misli opozicija o koaliciji in narobe, vemo. Ko gre za to, ali bo novi zakon veljal ali ne, splošno mnenje o namenih političnega nasprotnika za javnost ni nova informacija. Če se poročevalci ukvarjajo s tem, namesto da bi pisali in govorili o načinu oblikovanja novega zakona in o njegovi vsebini, potem so propagandisti, ne novinarji. Ali bralci res moramo še tisočič »izvedeti«, da je »zadaj« Kučan ali Zemljarič? Prepričanje o tem sodi k svobodi veroizpovedi, za obveščanje o vsebini novega zakona pa bi mi morali dokazati, da se »Kučan« lahko bolje »infiltrira« npr. skozi novi način imenovanja in sestavo organov RTV Slovenija, kakor se je prej. S tem pa se kritiki niso ukvarjali. Rajši izkoriščajo nepriljubljenost vlade in strašijo vernike z rdečimi peklenščki.

Moja izkušnja s sporočanjem strokovnega mnenja novinarjem je porazna. Edino javno predstavitev, na katero sem bil doslej povabljen, je v četrtek, 2. septembra, organizirala Liberalna akademija. Društvo je povabilo strokovnjake z različnih področij, ki smo navedli vsak svoje argumente v prid novega zakona. STA, ki je informator vseh medijev, ki jih ni bilo tam, je v naslov in v ospredje poročila postavila repliko iz občinstva, ki je izzvenela kot napoved poraza novega zakona, popolnoma v nasprotju s prizadevanji govorcev. Javne TV ni bilo tam, radijka pa je odšla, še preden se je dogodek začel. Najobširnejše poročilo, ki ga najdete na medmrežju (Siolovo), objavlja edino Milosavljevičev povzetek razlogov za zakon in mu postavlja nasproti komentarje Petra Laha (ki ga na dogodku ni bilo), druge udeležence (katerih prispevki sploh niso omenjeni) pa počasti s fotkami. Blagor deželi, ki ima take medije, bi rekel Goebbels, saj ne potrebuje ne Agitpropa ne Pisarne za propagando vere.

Ponedeljkovo predreferendumsko soočenje na prvem programu RTV Slovenija, voditeljica je bila Tanja Gobec, je bilo pozitivno presenečenje že zato, ker so bili navzoči vljudni drug do drugega in so pretežno res govorili o besedilu novega zakona. Prireditelji soočenja sicer še vedno ne znajo dobro ločiti med politično avtoriteto in strokovno vednostjo o stvari, kaj šele, da bi znotraj slednje ločevali med analitično znanstveno vednostjo in praktičnim empiričnim poznavanjem. Vojko Stopar je vladni funkcionar, Stane Granda »Grimsov« predsednik programskega sveta. TV je brez vsebinskih razlogov postavila nasproti poleg Grande še jezuita Laha in Mariborčanko Žilič Fišerjevo kot univerzitetnika, naklonjena opoziciji, k Stoparju pa dolgoletnega televizijca Evgena Berganta in eno izmed glavnih sestavljavk novega zakona, Sandro Bašić Hrvatin s koprske univerze. Televizijska javnost je končno lahko slišala vsaj nekaj pojasnil o vsebini zakona, predvsem pa argumentirano zavrnitev strahov, da bo po novem zakonu javna TV sprivatizirana ali da bo imela politika nanjo še večji vpliv. Nismo slišali argumentiranih zavrnitev novega zakona (saj so pri sestavljanju izmed navzočih sodelovali kar štirje, poleg Stoparja in Bašić Hrvatinove še Bergant in Žilič Fišerjeva), ampak le razumljive pomisleke. Če smemo soditi po tem soočenju, opozicija dejansko nima argumentov za zavrnitev novega zakona, ki bi zdržali strokovno presojo in primerjavo med Grimsovim in zdaj sprejetim zakonom. K temu nas navaja tudi pozitivno mnenje o novem zakonu evropskih strokovnjakov, ki so negativno ocenili Grimsov zakon.

Soočenje na TV Slovenija je vsaj nekaj prispevalo k temu, da bi pred referendumom nekoliko spoznali snov, o kateri bomo glasovali. Potrebujemo streznjenje, da gre za zagotovitev možnosti za obstoj in izboljšanje programov radia in televizije, namenjenih javnosti, ne strankam. Glasujemo o tem, ne o Pahorjevi vladi. Kdor ne bo šel volit, ne bo dal le nezaupnice »politiki«, ampak se bo tudi odpovedal javni RTV. Opozicija se je z vztrajanjem pri referendumu in strašenjem ljudi, ne glede na izid, ustrelila v nogo. Ne razume, da svet ni na eni strani rdeč (»oranžen«), na drugi črn. Pisan je.

Comments are closed.