Sociologija
Agregat
Rastko Močnik

Rastko Močnik

Red. prof. dr. Rastko Močnik (1944), sociolog kulture in komparativist, predava predmete s področja sociologije kulture; uvedel je študij sociologije književnosti in teorije ideoloških mehanizmov. Z znanstvenoraziskovalnim delom posega na področja teorije ideologije, teorije diskurzov, teoretske sociologije, teoretske psihoanalize, semiotike, epistemologije humanističnih in družbenih ved ter prevaja strokovna besedila iz angleščine in francoščine.

Več o avtorju

Nevarna za znanost, škodljiva za družbo

Rastko Močnik

V razpravi o prihodnji državni politiki za znanost moramo, kakor kaže, najprej pojasniti nekaj osnovnih pojmov. Svet za znanost in tehnologijo je nedavno priobčil Izhodišča za nacionalni raziskovalni in inovacijski program, ki predlagajo, da naj znanost in visoko šolstvo postaneta »podporna sistema« za gospodarstvo. A kakšno je gospodarstvo, ki naj mu znanost in univerza služita? Tukajšnje gospodarstvo je kapitalistično gospodarstvo polperiferne vrste. Ti podrobnejši določitvi sta pomembni iz več razlogov.

Najprej zato, ker je samo v kapitalizmu gospodarstvo razmeroma samostojno družbeno področje. Samo v kapitalizmu so lahko razne dejavnosti »podporni sistemi«, ki naj služijo gospodarstvu. V vsej zgodovini človeštva so ljudje proizvajali, zato da bi živeli: samo v kapitalizmu živijo zato, da bi proizvajali. Namen kapitalistične produkcije namreč ni proizvodnja koristnih dobrin, temveč neskončna akumulacija kapitala. V kapitalizmu je gospodarstvo namenjeno temu, da ustvarja novo vrednost, ki jo bo mogoče ponovno vložiti v proces ustvarjanja nove vrednosti. Zato kapitalizem izkorišča ljudi in uničuje okolje. Svet za znanost in tehnologijo ne razmišlja, kako bi odpravili ali vsaj obrzdali logiko kapitala, temveč predlaga, naj se ji tako rekoč programsko podredimo.

Kapitalizem in znanost

Prav iz izkoriščevalske narave kapitalistične produkcije izhaja druga značilnost gospodarstva, ki naj bi ga, kakor meni Svet, znanost in visoko šolstvo podpirala. Kapitalizem se lahko ohranja in obnavlja samo z nenehno tehnološko revolucijo; a hkrati mora prav tako nenehno onemogočati družbeno revolucijo. Zato je odnos med znanostjo in kapitalizmom skoz in skoz dvoumen: na eni strani kapitalizem ne zmore brez tehnoloških iznajdb in izumov, ki mu jih lahko priskrbi samo znanost; na drugi strani mora ves čas odpravljati osvobodilne in protikapitalistične učinke, ki jih znanost sproža. Zgled za te dvoumnosti je, denimo, »znanstvena organizacija dela«, eden izmed vzvodov za industrijsko revolucijo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Znanstvena organizacija dela je tudi do 60-odstotno povečala produktivnost dela: a hkrati je hudo znižala zahteve po usposobljenosti delavk in delavcev, vpeljala železno disciplino, delavke in delavce naredila za »priveske« k tekočemu traku. Pohod kapitalizma v ameriškem stoletju se je začel z znanstveno organizacijo dela, izgonom sindikatov iz tovarn in z zaposlovanjem neorganiziranih in neizobraženih množic, ki so pribežale v ZDA pred lakoto na evropskih podeželjih. Kapitalizem lahko tehnološke novote uporablja samo tako, da iz njih naredi tudi družbene novosti: hkrati ko povečuje produktivnost, zaostruje tudi podrejanje in izkoriščanje producentov.

Tehnologije in družbe

Program, ki ga predlaga Svet, v resnici govori o razvijanju »nacionalnega inovacijskega sistema«. Govori torej o državni podpori razvoju tehnologij in ni program za znanstveno politiko. Tehnologije seveda niso nevtralne glede na družbene odnose, a družbenih odnosov tudi ne določajo enosmiselno. Najpogosteje je tako, da družbeni spopadi izsilijo nove tehnološke izume. Tehnologije prinesejo rešitve, potem pa družbeni boji odločijo, katere probleme bodo tehnološke rešitve reševale.

Ko so, denimo, začeli v proizvodnjo vpeljevati elektriko, se je za kratek čas zazdelo, da je konec vladavine velikega kapitala in da je spet prišel čas za male podjetnike in poštene obrtnike. Nekdanji parni stroj je bil velika investicija, stal je sredi tovarne in vse se je vrtelo okoli njega. Elektrika pa je bila poceni, napeljati jo je bilo mogoče tudi v najskromnejšo delavnico – videti je bila decentralizirana in demokratična, nalašč za malo blagovno proizvodnjo. A iz tega ni bilo nič: veliki kapital je okrepil vladavino in zakuhal svetovno vojno.

Tekoči trak, na primer, so vpeljali, da bi zlomili moč organiziranega delavstva. Pripeljal pa je do množične proizvodnje standardiziranih in cenenih proizvodov. Nobene nujnosti ni bilo, da bo množična proizvodnja pripeljala do socialne države. Najprej, dokler je služila samo kapitalu, je pripeljala do krize, svetovne vojne, do protikolonialnih in socialističnih revolucij. Šele z organiziranim delavskim gibanjem, s prevlado socialne demokracije v središču in socialističnimi revolucijami na obrobju, je bilo mogoče s pomočjo tehnologij velike množične industrije razviti tudi socialne države.

Elektronske komunikacijske in informacijske tehnologije so na začetku zbudile velika pričakovanja, da bodo prinesle osvoboditev za množice, demokracijo in enakost: a za zdaj so samo pospešile proizvodnjo fiktivnega kapitala, okrepile nadzor nad ljudmi, vpeljale nove oblike prisvajanja in privatizacije (pravice intelektualne lastnine in podobni načini »ograjevanja« novih »gmajn«).

Tehnologije resda nastajajo iz znanstvenih odkritij, a o njihovi vpeljavi in rabi se odloča v družbenih bojih.

Razvoj v nerazvitost

Videti je, da se je Svet v bojih okoli tehnologij že odločil: podrediti jih hoče polperifernemu kapitalističnemu gospodarstvu. S to izrecno odločitvijo Svet le nadaljuje poprejšnjo tiho odločitev, s katero je iz državne politike izključil znanost. V državnih politikah je nasploh zaznati nekakšno nemo, neartikulirano, a nepopustljivo prizadevanje, da bi tukajšnjo znanost omejili na uporabnost, jo podvrgli praktičnim in ideološkim zahtevam kapitala, ji onemogočili, da bi razvila svojo znanstveno problematiko in osvobodilne moči. Javna agencija za raziskovalno dejavnost, denimo, na razne načine (z merili, tematikami) potiska tukajšnje znanstvene prakse v neokolonialno odvisnost od evro-atlantskega kapitala in njegovih ideoloških aparatov. ARRS onemogoča tukajšnjim znanstvenim praksam, da bi se razvijale po svojih logikah in na podlagi svojih številnih imenitnih tradicij. Učinek sistematičnega pritiska državnih aparatov je, da tukajšnje znanstvene prakse postajajo vse bolj dezartikulirane, če uporabimo izraz, ki ga je za odvisna periferna gospodarstva vpeljal Samir Amin. To pomeni, da se znanstvene prakse ne povezujejo ne druga z drugo ne s svojim okoljem in se ne navezujejo na svojo tradicijo, temveč jim razvoj diktira njihova odvisnost od dominantnih praks v središčih institucionalne in politične moči. Na primer: družboslovci in humanisti nabirajo podatke o tukajšnjih gospodarskih, kulturnih in političnih procesih, dominantni (»evro-atlantski«) ideološki aparati pa iz teh podatkov naredijo sintezo in nam povedo, da se moramo še bolj potruditi, če se hočemo pridružiti omikanemu svetu. Tako so nam politiki prikazali pridružitev Slovenije OECD: zdaj bomo lahko uporabljali njihove »analize« – njihove »analize« pa zahtevajo uničenje socialne države, liberalno revščino in podreditev transnacionalnemu kapitalu. Temu v oporo se je ARRS odločil, da bo od dela tukajšnjih družboslovk in družboslovcev upošteval samo hlapčevsko nabiranje podatkov za imperialne analize in tranzicijske sinteze.

Izhodišča, ki jih ponuja Svet, uveljavljajo isti politični program z drugačnimi sredstvi. ARRS podreja znanstvene prakse ideološkim aparatom transnacionalnega kapitala, Svet pa jih hoče spremeniti v tehnološki servis gospodarstva, odvisnega od transnacionalnih monopolistov. Pri šivanju avtomobilskih prevlek za Volkswagen ali konfekcije za Boss ni veliko prostora za kakšne tehnološke podvige. Organizacijo dela, delovne postopke ipd. je seveda mogoče izboljševati – a te izboljšave lahko pridejo neposredno od delavk in delavcev, če jih k temu ustrezno spodbudijo. Tamkajšnji lastniki so se bolj posvečali osebnemu pridobitništvu, kakor da bi pospeševali donosnost kapitala. Domnevati je mogoče, da tukajšnji lastniki kapitala in njihovi menedžerji v velikem deležu niso pravi agentje kapitalskega procesa, temveč le provincialni roparji: prežijo ob toku presežne vrednosti, ki se preliva v središča, in si grabijo svoj delež. Takim ne gre zaupati usode znanosti.

Služnostna znanost za odvisno gospodarstvo

Te vrste produkcijski procesi povzročajo vrsto težav, ki pestijo odvisna področja v svetovnem kapitalizmu.

Odvisni proizvajalci prodajajo le enemu odjemalcu ali le majhnemu številu podobnih kupcev, zato jih ti lahko izsiljujejo. Kupci nenehno pritiskajo na proizvajalce, naj nižajo mezde, pritiskajo pa tudi na državno politiko, naj znižuje davke in prispevke. Odvisno gospodarstvo se vključuje v svetovni sistem za ceno, da se znižuje splošna življenjska raven in uničuje socialna država. Vladajoči razredi v takih deželah postanejo biriči transnacionalnega kapitala, družbene napetosti in konflikti se vse bolj zaostrujejo.

Nadaljnja težava je, da so odvisni produkcijski procesi odrezani od zasnove produktov in od njihove socializacije na trgu. S tem so odrezani od tistih delov produkcijske verige, kjer se dosegajo največji dobički. Preostanejo jim izvedbene dejavnosti, kjer lahko ustvarjajo le majhne dobičke v odnosih, kjer sami ne morejo določati cene svojih izdelkov. Njihov obstoj je ves čas negotov: monopolni kupec lahko kadarkoli vpelje kakšno večjo tehnološko spremembo ali zamenja končni proizvod – in s tem naredi odvisni produkcijski proces za »zastarel« ter preneha kupovati njegov delni izdelek. Lahko pa razmere na trgu prisilijo monopolnega kupca, da zmanjša ali ukine ponudbo – in podizvajalec nima več komu prodajati. V odvisnih produkcijskih procesih so možnosti za tehnološke inovacije omejene. V takih okoliščinah tudi ni mogoče vzpostaviti kakšnega »inovacijskega sistema«, saj produkcijski procesi, ki naj jim služijo inovacije, drug z drugim niso povezani, so dezartikulirani.

Ta razdrobljenost razžira okolja, kjer potekajo odvisni produkcijski procesi. Ker so produkcije integrirane s središči, se ne morejo integrirati druga z drugo. Ne morejo se povezati v smiselno gospodarsko celoto. V perifernem ali polperifernem položaju zato ni mogoče govoriti o »gospodarstvu«, kakor piše v dokumentu Sveta za znanost in tehnologijo. To je le kopica produkcijskih procesov, ki svoj smisel dobivajo od zunaj, iz odvisnosti od središča, drug z drugim pa niso povezani. Če visoko šolstvo podredimo takemu »gospodarstvu«, bo en študijski program služil Mercedesu, drugi Renaultu in tretji Novartisu: a izobraževal bo delavke in delavce na izvedbenih ravneh, ne znanstvenic in znanstvenikov. Kaj dosti znanosti tu ni treba, preselila se je v središča. Nemara z eno izjemo. Svet za znanost in tehnologijo ne ve prav dobro, kaj bi s humanistiko in družboslovjem, saj meni, da »nista neposredno povezana s tehnološkimi invencijami in inovacijami«. Vseeno Svet pravilno ugotavlja, da sta humanistika in družboslovje »ključnega pomena za krepitev družbene kohezivnosti«. Družbo, ki jo njeni produkcijski procesi razkrajajo, namesto da bi jo povezovali, je treba držati skupaj z raznimi ideološkimi utvarami. Svet namenja družboslovju in humanistiki, da bosta proizvajala ideologije in za silo tiščala skupaj okolje, ki ga razbijajo kapitalski procesi.

Tržna dogma

A če bodo znanosti izdelovale ideologijo za povezovanje razkrojene družbe, kaj bo povezovalo znanstvene producente same? Svet odgovarja takole: »Nujna je sprememba v nadzoru, vodenju in organizaciji poslovanja ter izključitev razvojno-raziskovalno-inovacijskih dejavnosti iz sedaj veljavnega zakona o javnih uslužbencih.« Če prav razumem: v znanstvene ustanove je treba vpeljati korporativno upravljanje. Ne smemo jih več organizirati kot ustanove, ki delujejo v znanstveni skupnosti – temveč jih je menda »nujno« urediti po zgledu podjetij, ki delujejo na trgu. To se pravi: avtoritarna hierarhija, tekmovalnost, nezaupanje in sovraštvo med zaposlenimi, tajne pogodbe in čim več prekarnosti. V sedanjih znanstvenih in visokošolskih ustanovah se je vsega tega nabralo že obilo in preveč. Znanost in univerza potrebujeta natančno nasprotno: sodelovanje, tovarištvo, solidarnost, stalnost. Prenos organizacije tržnih dejavnikov na netržna področja je dogma neoliberalizma. Dogma pa je smrt za znanost.

Politični sklep

Če hočemo priti do smiselne državne politike za znanost, moramo obrniti načela, iz katerih izhajajo Svetova Izhodišča: ne izključiti znanosti v korist tehnologije, temveč razvijati znanost zaradi njenih splošnih učinkov in tudi za podlago tehnologijam; ne podrediti znanosti gospodarstvu, temveč z znanostjo usmerjati produkcijske procese; ne uvajati asocialnih upravnih metod v znanost, temveč gojiti solidarnost, sodelovanje, javen dialog. Svetova Izhodišča so nevarna za znanost in škodljiva za družbo. Edina korist, ki jo lahko imamo od njih, je v tem, da so zgled, kako se ne sme zasnovati znanstvene politike. ¾

Comments are closed.