Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

“Naši bratje su ubranili egiptovsko revolucijo…”

Sami Al-Daghistani

Avtor intervjuja: Sami Al-Daghistani

¦

Rashad Al Bayumi je tretji vodja Muslimanske bratovščine v Egiptu. Leta 2010 je bil izvoljen za člana vodstva bratovščine (arab. maktab al irshad). Rodil se je leta 1935 in s trinjastimi leti prestopil v bratovščino. Od leta 1954 vse do leta 1986 je bil zaradi članstva v bratovščini zaprt v vojaškem zaporu, kjer je spoznal ključne visoke predstavnike Muslimanske bratovščine. Konec 70-ih in začetek 80-ih let, ko so se v Egiptu dogajali pomembni družbeni premiki, se je Rashad Al Bayumi posvečal študiju v tujini. Danes je namestnik združenja učenjakov v Egiptu in profesor na Oddelku za geologijo na Fakulteti za znanost na kairski univerzi. Je zaslužen za vodenje egiptovske generacije iz 80-ih, tudi zato se ga drži naziv »voditelj«. Dr. Al Bayumi je medijem redko na voljo. V sedežu Muslimanske bratovščine v Kairu, v oddaljeni soseski Jabal Al Muqattam, je prvič spregovoril za slovenski medij.

Sami: Muslimanska bratovščina je del egiptovske družbe več kot tri četrtine stoletja,hkrati pa je bila trn v peti vsem režimom, tudi odstavljenemu predsedniku Mubaraku in vladajočim slojem. Kako blizu je danes Muslimanska bratovščina ideologiji, ki jo je zagovarjal njen ustanovitelj – Hasan Al Bana? V času Al Bane je pomenila predvsem socialno pomoč revnim slojem egiptovske družbe in obuditev islamskega znanja ter vrednot. Bi lahko trdili, da se tudi danes odločno bori proti vplivom Zahoda, kakor se je takrat proti kolonizatorju, kar je morda v teku revolucije oz. postrevolucionarega stanja izredno pomembno?

Rashad: Hasan Al Bana se je posvečal skoraj vsem segmentom človeškega delovanja in življenjskih področij. Poudaril je, da človek ne sme voditi ozkoglednega, zaprtega življenja, ki se giba med njim samim in mošejo, kajti islam ne pomeni le odnosa med Alahom in človekom. Navkljub dejstvu, da je tak način življenja obstajal, česar se je Al Bana dobro zavedal, je zapisal, da je pomemben predvsem odnos človeka do sočloveka oz. do družbe v celem, kar pomeni tudi in predvsem odnos na socialnih in gospodarskih ravneh, zato je pričel s socialnim, ekonomskim in izobraževalnim angažmajem ter prakticiral idejo bratovščine kot obuditev teh vrednot. Te odnose je Al Bana povzel v določenih točkah in jih uredil v statut bratovščine. V takih okoliščinah je razvil svojo misel skozi pomen sunne (prerokove predaje, op. prev.) brez direktnih ugovorov (proti njej). Dejstvo, da je islamska misel ponovno začela pritekati v socialno in politično ozadje, priča o spremembah v egiptovski družbi. Potreba po ustanovitvi strank takrat ni obstajala, ker so politične stranke v času Al Bane predstavljale zlasti politični boj za oblast. In ti boji so slonili na določenih idejah, kjer so cilji upravičevali metodo, zato se je delovanje političnih strank oddaljilo od morale, tradicije in kulturnih navad našega naroda. Zdaj se je situacija močno spremenila in tega se zavedamo. Tudi ljudstvo se je obrnilo k temeljem islama.

Sami: Kaj je botrovalo tem družbenim spremembam, o katerih govorite?

Rashad: Skupaj z Bano je rastel tudi krog njegovih privržencev. V tistem času so se soočali z dvema pomembnima točkama: propad oz. konec islamskega kalifata in prihod komunistične ideologije. Istočasno se je pričel proces vesternizacije, ki so ga izkoristili marsikateri komunisti in drugače misleči, saj jim je le-ta olajšal razširitev svoje ideologije v času booma zahodnega vpliva. Takratno islamsko družbo so navdušile izkušnje in pripovedi določene skupine ljudi, ki so iz Evrope prinašale idejo napredka z Zahoda. To je bila skupina literatov, ki je bila v Evropo poslana z namenom izobraziti se in ustvariti novo kulturno jedro Egipta, med drugimi so bili v skupini tudi znani pisatelj Taha Husein, Luis Awath, Salama Musa, Luis Ghanim idr., ki so bili nad evropsko kulturo in tehnologijo navdušeni. To gibanje je bilo navzoče vse do nastanka današnje družbeno-politične elite, ki je nasledila staro generacijo.

Osebno mi je poznano službeno napredovanje skupine ljudi, ki danes vodi kulturno in izobraževalno življenje Egipta. Ko je predsednik Hruščev želel obiskati Egipt, je bil njegov obisk pogojen z zahtevo, da se iz zaporov izpusti vse komuniste in se jim dodeli vodilne položaje v kulturni in medijski sceni. Ti položaji so ostali v njihovih rokah vse do današnjih dni. Danes lahko trdimo, da je sporočilo (arab. dawa, op. prev.) Muslimanske bratovščine dvoplastno – pomeni maidan, tj. neposredno vzdrževanje odnosov z ljudmi samimi, jim prisluhniti, jih politično izobraziti in nuditi socialno pomoč, druga plast pa predstavlja at taa’mul, tj. upravljanje človeških odnosov. To pa je veliko bolj obsežno kot prakticiranje čaščenja (Alaha, op. prev.), saj zahteva družbeni angažma.

Sami: Kako si glede na zahodno dojemanje politike in ločitev države od religije lahko razlagamo Muslimansko bratovščino kot civilno stranko z islamsko avtoriteto? Je taka definicija primerna in ali to pomeni »religiozno stranko«?

Rashad: Nadvse nenevadno je, da skupina liberalcev zahteva »liberalno« rešitev za določeno vprašanje. Kaj pa v resnici pomeni »liberalno«? To pomeni, da mora biti zakonodaja »liberalna«, podobno kot ateisti verjamejo v t. i. »ateistično« zakonodajo. Mi pa trdimo, da morajo biti politično in družbeno delo ter človeški odnosi inkorporirani v občo človeško etiko, ki jo narekuje islam. Izvorna človeška morala kot neideološki pojem ni nikjer bolje zaščitena in bolje podana kakor v veri (islamu), zato mi pozivamo v imenu islama za politično in družbeno udejstvovanje, namesto da bi politiko le grajali in jo dojemali kot umetnost laži ter izdajo. Sama po sebi politka ni laž, zmeraj pa je del določenega miselnega sistema in dejanskega pristopa znotraj tega sistema. Muslimanska bratovščina uporablja pojem politike v odnosu z ljudmi v drugačnem pomenu, kot se jo je uporabljajo doslej, predvsem zato, ker je naš izvor islamski. Zelo dosledno upoštevamo idejo o človeškem odnosu, ki temelji na izvorni notranji človeški morali, za katero verjamemo, da je nerazdružljiva s človeškim delovanjem. Človek je po islamu zaupanja vredno in iskreno bitje in nič kaj drugače ne sme biti v politiki. Človek mora držati obljubo in (politično) pogodbo. Ta morda naivna misel je tu ključnega pomena. Celoten odnos sestoji iz medsebojnega zaupanja. Naši kritiki pa so prepričani, da islamski izvor pomeni sodbo v imenu Alaha – to je povsem zgrešeno, ker islamska misel ne vsebuje verske oblasti. Islamska oblast je v svojem jedru civilna oblast, ne religiozna, in ta oblika je ostala nespremenjena že 1.400 let. V teh letih se je zgodilo nešteto tako političnih kakor tudi ostalih islamsko pogojenih sprememb, a naš izvor ostaja isti, zato mi verjamemo, da politično oz. družbeno delovanje ureja in usmerja človeško vrednost, ki pa korenini v islamskem svetonazorju.

Sami: Lahko morda kaj več poveste o odnosu Muslimanske bratovščine med salafiji1 in univerzo Al Azhar2 na eni strani ter državo in drugimi strankami na drugi? Kakšni so ti odnosi danes?

Rashad: Muslimanska bratovščina ima dober islamski odnos z vsemi. Poskušamo rešiti nekaj pojmov, za katere smo opazili, da so ušli iz izvirnega islamskega konteksta.

Sami: O katerih pojmih govorite?

Rashad: Poskušamo sodelovati z vsemi političnimi in verskimi gibanji, v kolikor se držijo zgoraj naštetih točk politike. Pomembno je, da se v času trenj in težav egiptovska družba poenoti, kajti zgodovina nas je prisilila v medsebojno ločitev in marginalno delovanje. Varnostni službi Mubarakovega režima je uspelo poloviti vsakega izoliranega privrženca Muslimanske bratovščine, zato smo bili močno omejeni. Danes pa ponovno na naših plečih sloni breme združitve. Če se strinjamo med seboj, pomeni, da se strinjamo glede na cilj in ne nujno na pot, ki vodi do njega. Kar se tiče univerze in džamije Al Azhar, želimo, da si pridobi nazaj svoj stari položaj in zakonodajo, ki jo je nekoč imela, da bi bila razsodnik islamskega sveta. Ker verjamemo v delovanje tega centra, smo vzdrževali odnos in jim obrazložili svoje poglede in delovanja. Srečali smo se tudi s salafiji in drugimi silami, a na žalost liberalci in ateisti niso pripravljeni sodelovati z nami, ker je pri njih sovraštvo do islama globoko zakoreninjeno. Žal ne želijo slišati nič v zvezi z islamom in nam niso pripravljeni prisluhniti.

Sami: Kako so voditelji Muslimanske bratovščine, glede na okoliščine in medsebojne boje, v katerih je rastel odnos med bratovščino in vladajočim režimom v Egiptu, sprejeli revolucijo 25. januarja in kaj je zanje pomenila?

Rashad: Zaradi nerazumevanja, ki vlada v Kairu in Egiptu, morajo vsi vedeti, da smo bili od prvega dne za revolucijo in smo našim ljudem dovolili sodelovati pri njej. Beseda »dovoliti« v našem besednjaku pomeni, da so vsi bratje na vodilnih in manj vodilnih položajih prisostvovali pri revoluciji. To se je zgodilo prvi dan. Drugi dan, ko smo začutili, da vlada demonstrantom odgovarja zelo ostro, smo dali ukaz o udeležbi protestov. Tega ne trdim sam, temveč govorim v imenu prič, ki so muslimanske brate videle sodelovati pri revoluciji, kakor zatrjujejo Mustafa Al Feijli, Nagib Sawili idr. Naši bratje so tisti, ki so revolucijo uspeli ubraniti. Dana nam je bila možnost, da se osredotočimo na delo – dan po revoluciji smo se posvetili nemotenemu delu Muslimanske bratovščine. Egitovskemu ljudstvu je bilo poznano, da smo se začeli ponovno samoorganizirati tudi v političnem smislu. Naša skupnost se ima namen odpreti celi družbi, da bi islam predstavila v vsestranskem, tj. tudi političnem pogledu. Naši odnosi z ljudmi, delo in usluge, bodisi delo v šolah in bolnicah bodisi opravljanje splošnih opravil na kateremkoli drugem področju, so končno postali nemoteni. In kot del egiptovske družbe moramo svoje usluge svojemu narodu tudi ponuditi, zato se ponovno organiziramo v tej smeri, pa naj bo to v imenu Muslimanske bratovšline ali pa njene nove stranke (Stranka za svobodo in pravičnost, arab. Hizb al hurija wa al adel, op. prev.), ki pa se je od nas odcepila.

Sami: Glede na dejstvo, da je bila Muslimanska bratovščina v času prejšnjega režima prepovedana in je potem ponovno dosegla višjo raven priljubljenosti med mladimi, kaj lahko potemtakem od bratovščine pričakujemo v t. i. postmubarakovem obdobju?

Rashad: Volitve pričajo same po sebi. Želimo, da Egipčanom in svetu pokažemo pravo sliko, ostali pa naj sodijo bratovščino glede na njeno delo in pripravljenost.

Sami: Omenili ste novo stranko (Stranka za svobodo in pravičnost), ki se je rodila v času revolucije. Kakšno vlogo igrata ta nova stranka in njen predsednik Mohamed Mursi? Kako globoko je povezana z Muslimansko bratovščino? Kako naj si razlagamo spore med obema stranema? Ali stranka in bratovščina ne zagovarjata iste politike do Mubarakovega režima in še širše, do islamsko oreintirane tematike?

Rashad: Nova stranka se imenuje Stranka za svobodo in pravičnost. Stranka in bratovščina sta finančno in komercialno povsem ločeni. Stranka ima lastne finančne in politične poglede, poti in načrte ter lastna nestrinjanja z ostalimi političnimi strankami. Muslimanska bratovščina vseeno pomeni bazo, podporo oz. miselno svetovanje (arab. mardžaija) novi stranki, kar se tiče globljih vprašanj v odnosu do oblasti, vlade idr. Drugače je stranka organizacijsko in finančno svobodna in tako prakticira svojo vlogo v politični areni. Predsednik, sekretar in podpredsednik stranke so pustili svoje položaje znotraj Muslimanske bratovščine na upravnem sektorju in sprejeli nove položaje v stranki.

Sami: Zadnje vprašanje se zdi morda bolj akademsko kakor politično, vseeno pa sta ti dve polji medsebojno povezani, sploh kar se tiče islamske reformatorske misli. Moderno reformatorsko gibanje sta v islamskem svetu vodila zlasti Jamal ad Din Al Afghani in Mohamed Abduhu. Koliko sta ta dva miselca doprinesla egiptovski družbi in obči ideji bratovščine?

Rashad: Njuna ideja se ne razlikuje veliko od našega mišljenja. Afghani in Abduhu predstavljata isti člen islamske šole, ki želi vodenje in odgovornost za socialno delo in od tod naprej tudi umski napor oz. akdemsko udejstvovanje na ostalih področjih vzeti v svoje roke. To sta navsezadnje zagovarjala Afghani in Abduhu. Sta ena izmed glavnih reformatorjev (arab. muslihin, op. prev.) napredne islamske misli. Močno sta se osredotočala na osnovanje te ideje, s katero sta želela pridobiti ljudi, ki vanjo tudi verjamejo. Že zato sta izredno pomembna člena v islamski politično-filozofski misli. Muslimanska bratovščina nosi podobno idejo, le da jo je tudi v praksi poskušala realizirati, in sicer v več kot 80 državah sveta. Ideja se med nami in njima ne razlikuje, saj sta onadva njena pionirja in nosilca. Skupina, ki je v preteklosti vstopila v Muslimansko bratovščino, je to idejo nosila in tako se je njuna misel znotraj bratovščine tudi realizirala. V njunem času je bila ideja o islamski misli rezervirana le za določeno elito, medtem ko v Muslimanski bratovščini postane del samega delovanja.

OPOMBE

1. Beseda salaf dobesedno pomeni prednik. Salafiji so sledili islamski ortodoksiji, danes pa so  poznani kot puritanci, op. prev.

2. Univerza Al Az har je bila zgrajena leta 920 v Kairu in še danes velja za največjo referneco sunitskega pravnega in teološkega islamskega sveta. Al Azhar je ena izmed najstarejših univerz na svetu, ki nepretrgano izvaja univerzitetne programe od njenega nastanka vse do danes. Leta 1961 ji je bil dodan nereligiozni visokošolski kurikulum. Al Azhar je obiskoval tudi Hasan Al Bana, ustanovitelj Muslimanske bratovščine, op. prev.

3. Jamal ad Din Al Afgani (rojen leta 1838 v Iranu/Afganistanu, umrl leta 1987 v Istanbulu) je bil politični aktivist in islamski ideolog muslimanskega sveta, ki je podal moderno kritiko zahodnega imperializma. Nasprotoval je britanski vladi v Indiji in drugim kolonizatorskim režimom. Osnoval je panislamizem kot obliko boja proti kolonizatorjem. Zaradi svoje radikalni misli je bil izgnan.

4. Muhamed Abduhu (1849–1905, Egipt) je bil egiptovski pravnik, islamski miselc in modernizator. Prepričan je bil, da ideja biti musliman ne more temeljiti le na srednjeveških predpostavkah in učenju islama, temveč mora biti utemeljena v uporabi človeškega razuma in znanja za prilagoditev na moderne čase, o katerih govori tudi Koran. Za Abduha je bila moč islama v tem, da je temeljil na osvoboditvi človeške volje in misli ter osebnega mnenja. Prepričan je bil, da je tudi Evropa zrasla iz teh dveh principov. Islam je bil zanj edina religija, katere dogme je možno razumsko preveriti in preudariti .

Comments are closed.