Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Naravna družina

Jože Vogrinc

Tisti, ki bi radi preprečili sprejetje novega družinskega zakonika, se najbolj oklepajo dveh predstav. Prva je, da branijo družino pred drugimi, ki bi jo radi uničili. Druga je, da je poseben tip, ki ga sami branijo, kakor da je edini pravi, naravna oblika družine (druge pa naj bi bile manj naravne ali nenaravne, če so sploh družine). Obe predstavi sta napačni. Druga je v nasprotju z dobro znanimi družbenimi in naravnimi dejstvi. Prva pa je težko razumljiva oblika ozkosrčnosti.

Pod »naravno« obliko si predstavljajo družino, kakršne so najbolj priljubljene v cerkvi in v volilnih kampanjah velmož: ata, mama (po možnosti cerkveno poročena) in dva ali trije otroci. Vsi se držijo zadovoljno in so prav čedni. Takih družin je v Sloveniji krepko manj od polovice in niso prav nič naravne. To pa naj vas ne zmoti in ne zavede: tudi druge oblike družine niso nič bolj (pa tudi nič manj!) naravne od idealizirane podobe zdrave katoliške družine.

Vsaka oblika družine, nekoč in danes, drugod v svetu enako kakor med Slovenci in Slovenkami, je družbena institucija. Nenaravna je v tem smislu, da ne obstaja in nikoli ni obstajala – v nobeni družbi – oblika, ki bi se je ljudje oklepali z nezmotljivostjo nagona, kaj šele, da bi jo bili odkrili bodisi z razsvetljenjem bodisi z nezmotljivim razumom. V različnih okoljih so se obnesle družine z enim možem in več ženami z otroki, pa tudi (resda redkeje) družine, kjer je bila ena ženska poročena na primer z več brati. V ne tako redkih družbah, kjer je veljala za večvredno obliko spolnosti homoseksualna (npr. v stari Grčiji), to ni motilo obstoja družine. Tako ali tako se iz vrste razlogov (ločitev, smrti, selitev, sporov, bolezni, zatiranja, ločenega življenja iz ekonomskih ali političnih razlogov itn.) v večini družin v vseh družbah izkaže, da je starševstvo družbena vloga, kjer enega ali drugega ali oba roditelja zastopa kdo drug, pa naj bo sorodnik (dedek, babica, stric, teta, brat ali sestra itn. ali več izmed njih skupaj v razširjeni družini), sosed, rejnik, posvojitelji itn. Brez tega družbe kratko malo ne bi preživele. Ne moremo si niti predstavljati gorja, kakršno bi izhajalo iz zahteve, da mora otrok obvezno živeti v »naravni« družini fizičnega očeta in matere. Iz izkušenj tudi vemo, da so naravni starši pogosto zelo daleč od idealnih, še več, da so lahko celo bistveno slabši od socialnih staršev.

»Naravna« družina je za koga lahko ideal, ki si ga je zavestno izbral, nerazumno pa je, če jo vsiljujemo kot zakonsko normo, ki bi bila zgled in merilo, obvezno za vse. Od družinskega zakonika je smiselno pričakovati, da bo čim več ljudem zagotavljal ali lajšal možnost, da si ustvarijo družino in da so otroci varni v takih družinah, ki jih ljudje zares tvorimo (ne pa, da si jih zamišljamo srečne v idealni družini!). Družina, ki jo sestavlja par moških ali žensk, ni nič bolj in nič manj naravna kakor druge oblike. Pač pa se s priznanjem take družine parom, ki se imajo radi in želijo vzgojiti svojega otroka, dovoljuje, da si ustvarijo družino. Da je to nova in sodobna oblika družine, drži. A vse družbene institucije, ki so kdaj obstajale, so bile na začetku nove. Da je samo en partner otrokov biološki roditelj, je danes enako pogosto, kakor da sta to oba. Ekonomsko in psihično je za otroka bolje, da ima starše kakor enega samega roditelja. Starševska vloga očeta danes pa ni ne v tem, da je prispeval spermo, ne v tem, da navadno vozi avto, ampak v tem, da je enakopraven partner, ki otrokovo navezanost na enega samega od staršev (praviloma mater) ublaži in posreduje v matrico veččlanske skupnosti, da je torej »tretji«. Ni pravega razloga, da ne bi verjeli, da je v gejevski ali lezbični družini partner zmožen utelešati »tretjega«. Kako ga/jo bo otrok klical, je pomembno približno toliko kot to, ali očetu rečemo »atek« ali »oči«.

V ozadju nezaupanja do gejevskih staršev je trdovraten predsodek, da je »nenaravno« nagnjenje do istega spola. V resnici pa imajo biologi trdne dokaze za istospolno vedenje pri vsaj 250 vrstah vretenčarjev. Čeprav je takih osebkov prav tako kot pri ljudeh manj od tistih, ki jih vleče k nasprotnemu spolu, je dovolj dokazov, da gre pogosto za prirojeno, podedovano vedenje, ki je pri tistih, ki ga izkazujejo, normalno (in ni le plod izrednih razmer, ko ne bi bil dostopen primerek nasprotnega spola). Pri nekaterih ptičih partnerja istega spola živita skupaj vse življenje in vzredita mladiča, če jima podtaknejo jajce. Biologom je že nekaj desetletij znano, da je pri nekaterih živalskih vrstah, kot pri naših sorodnikih šimpanzih in bonobih, homoseksualno vedenje lahko tudi naučena, kulturna oblika vedenja, koristna za osebke, ki ga izkazujejo. Tako si, denimo, samice šimpanzov, ki med seboj niso v sorodu, izkazujejo zaupanje in prijateljstvo, bonobi pa sproščajo agresivnost na splošno sprejemljiv način. Drugače povedano: istospolna usmerjenost je v naravi dovolj običajna, da pri človeku ni nič posebnega. Če pa noben človek ne bi bil gej ali lezbijka, bi bilo to zares nenaravno!

V čudno luč zagovornike »naravne« družine postavlja, da jo propagirajo pripadniki cerkve, ki so se sami zavezali celibatu – se pravi, da so se odpovedali temu, da bi si ustvarili svojo družino. Do te odpovedi imajo pravico in si zaslužijo občudovanje za dejanje, ki je v naravi precej bolj redko kakor istospolnost. Nihče tudi ne brani gorečim katolikom, da si ustvarijo družino, skladno z njihovim idealom. Ne moremo pa v družbi, kjer je enakopravnost temeljna pravica in vrednota, razumeti tega, da si taki, ki so se zavezali celibatu, in taki, ki gojijo katoliški ideal družine, v imenu svojega ideala prilaščajo pravico, da otežujejo drugim živeti dejansko družinsko življenje.

»Branitelji družine« zahtevajo, naj njihov ideal omejuje dejansko življenje drugih. Na eni strani je zgolj predstava o družini (katolikom prakticiranja njihove oblike družine ne brani nihče, tisti, ki so se odločili za celibat, pa so se temu sami odpovedali), na drugi strani so dejanske družine (ki jim »branitelji družine« otežujejo obstoj). Težko je verjeti, a vendar se zdi očitno, da se del slovenske katoliške cerkve odkrito zavzema za neenakopravnost. Če so verniki boljši kristjani od cerkvenih propagandistov, bodo drugim pustili živeti po svoje. Svojo pripadnost lahko prepričljiveje kakor z vsiljevanjem svojih vrednot drugim dokazujejo tako, da sami živijo v skladu z lastnimi.

Comments are closed.