Sociologija
Agregat
Gregor Inkret

Gregor Inkret

Študent sociologije kulture in primerjalne književnosti. Zadnje čase piše za študentsko Tribuno in za spletni portal AirBeletrina. Pri tem pod opis njegovih 'delovnih nalog' spada tako produciranje običajnih literarnih kritik kot tudi preučevanje revolucije na Islandiji.

Več o avtorju

Naložba v prihodnost

Gregor Inkret

Poletje v Hamburgu: kaj lahko pove pogled na gradnjo novega koncertnega kompleksa ob Labi in kaj utrip jedilnice zavetišča za brezdomce?

1.

Drugo največje nemško mesto, z 1,7 milijona prebivalcev, je obenem tudi mesto z največjim deležem milijonarjev v Evropi, pove lokalni časopis. Pomenljiv, a preveč banalen podatek, da bi ga preverili; zakaj le, če pa je duša mesta – in ne njegov zunanji videz – tista, ki jo človek najprej opazi? Zdi se, da je sodobni Hamburg natančno tak, kot bi moral biti: kozmopolitski, barvit, pisan, dinamičen, ravno prav velik, da se da izgubiti v množici, in nenavadno svobodomiseln. Eno največjih evropskih pristanišč je še ekonomsko in gospodarsko središče, prestolnica nemške medijske industrije, eden centrov sodobnih migracijskih tokov, obenem pa skupek najrazličnejših, pogosto nasprotujočih si političnih, socialnih družbenih procesov in pojavov, ki so velemesto usodno (pre)oblikovali.

Tako so ravno v Hamburgu procesi gentrifikacije – sicer značilnost sodobnih urbanih središč – z vsemi svojimi pomeni prišli zelo do izraza in niso ostali brez odzivov. Der Spiegel, slavni lokalni proizvod, je lani pisal, kako je mesto napotke ameriškega teoretika Richarda Floride vzelo smrtno zares. Florida, čigar najbolj znano delo je The Rise of the Creative Class (2002), je oblikoval teorijo, ki pravi – poenostavljeno povedano –, da se lahko sodobna mesta najučinkoviteje razvijejo le, če začnejo vlagati v dobro izobražene in visoko kvalificirane kadre, ki so s svojim znanjem sposobni spremeniti mestno podobo. Šlo naj bi za t. i. ustvarjalni razred, kamor spadajo razni umetniki, intelektualci, tehnološki inovatorji, podjetniki itd.

Lepa ideja, toda spreminjanje mest in mestnih četrti po omenjenih načelih največkrat poteka pod vplivom kapitala, izključuje iz odločanja lokalne prebivalce in deluje usodno na socialni položaj in kakovost življenja določene soseske. Energija »ustvarjalnega razreda« ali različne poslovne investicije iz urbanega okolja nemalokrat ustvarjajo blagovne znamke, ki lahko popolnoma preobrazijo njegov videz, njegovo funkcijo, sestavo prebivalstva, kulturno dediščino in nenazadnje tudi vzorce obnašanja. Kdaj je to dobro in kdaj slabo, ostaja stvar polemik, akcij in interpretacij.

Za nepozornega prišleka gentrifikacija v Hamburgu sploh ni videti slabo, pravzaprav je izredno zanimiva; staro poleg novega, moderno poleg zanemarjenega, zapuščeno poleg cvetočega, skvoti blizu steklenih hotelskih stolpnic, poslovni prostori poleg striptiz klubov. Za ozaveščene domačine pa vse to pomeni boj kapitala, zasebnih interesov proti sleherniku, boj mesta, ki hlepi po zaslužku proti svojim prebivalcem. Zraven pa stvar odpira široko polje debat o tem, kdo ima pravico do oblikovanja urbanega prostora.

HafenCity, pristaniški predel, ki se vije vzdolž reke Labe, je tako sredi dolgoročnega, več milijard evrov vrednega urbanističnega projekta, trenutno največjega na svetu, ki bo do leta 2025 popolnoma spremenil njegovo podobo. Nekdaj industrijski prostori, tovarne, skladišča se bodo dokončno umaknili modernim novogradnjam v obliki nadstandardnih stanovanj, pisarn, poslovnih stolpnic ipd., krona prenove pa bo Elbphilharmonie, ki naj bi v nekaj letih postala eden najbolj spektakularnih koncertnih kompleksov na svetu. Grandiozno čudo sodobne arhitekture z velikim steklenim delom in valovito streho, delo švicarskega biroja, bo imelo tri dvorane, garažo in hotelsko ponudbo. Obkroženo z žerjavi sproža vprašanja: je stavba simbol napuha ali simbol bogastva evropske gospodarske velesile? Koliko denarja bo gradnja še požrla in ali se vse skupaj izplača?

Tudi legendarna, nekdaj bohemska soseska St. Pauli skupaj z bližnjo Altono in Schanzenviertlom ni ušla spremembam. St. Pauli je četrt delavskega porekla, četrt priseljencev, rdečih luči, mesenih užitkov in nebrzdane zabave, prizorišče skvoterskih bojev ter domovanje najbolj politično ozaveščenega nogometnega kluba na svetu, ki je svojo identiteto že v osemdesetih utemeljil na ostrem nasprotovanju rasizmu, fašizmu itn. Danes v še zmeraj etnično raznolikem predelu mesta, kjer so igrali mladi Beatli in naj bi John Lennon publiko pozdravljal tudi s »Heil Hitler!«, delavcev ni več. Investira se predvsem v različne poslovne prostore, odpirajo se nove trgovine, višajo cene in najemnine stanovanj. Prav zato marsikatera ostajajo prazna. Nasploh je v mestu življenje zmeraj bolj drago: za mesečno najemnino mora posameznik odšteti med 36 in 45 % svojega mesečnega dohodka, kar je več od nemškega povprečja. Zdaj je St. Pauli oz. njegovo nočno življenje z vsemi klubi, lokali, bordeli v prvi vrsti magnet za turiste, prišleke, je nekakšen samopostrežni supermarket različnih užitkov in skušnjav. Reeperbahn, njegova glavna ulica se je prilagodila novim časom in je od leta 2006 pod videonadzorom. Ob začetnem nestrinjanju javnosti so odgovorni pri postavitvi kamer obljubili, da te ne bodo posegale v zasebnost in denimo beležile obrazov strank tamkajšnjih prostitutk.

2.

Bogato mesto torej od prihodnosti pričakuje veliko. Sedanjost pa bi lahko dala odgovor o njegovih najšibkejših, obstrancih, za katere v krasnem prenovljenem svetu ne bo veliko prostora. Pogled v Alimaus, protestantski dnevni center za brezdomce, reveže, le streljaj iz St. Paulija, bo verjetno povedal več. V Alimausu, ki od države ne dobiva podpore in je odvisen od donacij (v obliki denarja in hrane), nudijo zajtrk in kosilo, ljudje pa se lahko tam tudi stuširajo. Center vodijo štiri prijazne nune skupaj z množico prostovoljcev in praktikantov. Zadeva je ena tistih zasebno-prostovoljskih oblik pomoči, ki so sestavni del decentralizirane nemške socialne politike in imajo praviloma daljšo kontinuiteto delovanja. Ni nujno, da temeljijo na verski osnovi, delujejo pa torej po načelu subsidarnosti – socialna pomoč se gradi od spodaj navzgor; od dobro razpredene mreže manjših povezav, lokalnih skupnosti do uradnih institucij – in se obenem zelo zanašajo na pomoč prostovoljcev.

Ljudi, ki prihajajo v Alimaus in večina jih je stalnih gostov, lahko v grobem razdelimo na štiri skupine: na dejanske brezdomce, na tujce, ki se težko prebijajo iz dneva v dan, na ljudi, večinoma starejše, ki jim dohodek ne omogoča preživetja, in na vse vrste odvisnikov, ki ne morejo poskrbeti zase. Utrip jedilnice med kosilom nekje sredi tedna v prvi polovici meseca, ko še ni največjega navala, razkrije pisano druščino. Več je moških kot žensk. Vedno več je mladih. Nemci so v manjšini, od tujcev pa je še najmanj »bivše Juge«, ali pa vsaj ni toliko vpadljiva. Prevladujejo Poljaki, sledijo Afričani, Romi, Bolgari, nekaj Turkov … Prav prebivalci vzhodnega Balkana zadnja leta v želji po boljšem življenju v vse večjem številu prihajajo v Hamburg, kar je za mesto nekaj novega. Bolgari, Romuni opravljajo – če jih dobijo – slabo plačana dela in boren zaslužek pošiljajo domov. Nekateri živijo pod milim nebom ali kar v avtomobilih, životarijo, hodijo jest, se tuširat v Alimaus in v podobna zavetišča ter se ne želijo praznih rok vrniti v domovino.

V jedilnici je tako opaziti konglomerat različnih narodnosti, ozadij, navad in drž; medtem, ko se nekateri med sabo komaj gledajo, so si drugi bolj naklonjeni. Eni glasni, grobi, drugi tihi, vljudni. Eni požrešni, drugi skromni. Eni hitro pojedo, drugi še dolgo obsedijo, ne meneč se za tiste, ki čakajo na prosto mesto.

Čez čas se človek začudi, kako dobro pravzaprav jejo in kaj vse jim zavetišče lahko ponudi: od sadja, zelenjave, ogljikovih hidratov, mesa do različnih sladic in drugih manjših prigrizkov. Prava kosila kot v pravi restavraciji. Morda so se zato ljudje nekoliko razvadili, vsake toliko si izmišljujejo, kje in s kom bodo sedeli, česa pod nobenim pogojem ne bodo jedli in se glasno pritožujejo nad postrežbo, če ni v istem momentu vse po njihovem. In ko človek opazi posameznike, za katere po videzu in obnašanju ne bi nikoli rekel, da nimajo za hrano, dobi občutek, da tu nekdo izkorišča ponujeno pomoč. In ko se ena največjih požeruhinj, debela gospa s podbradkom, ki zmeraj sedi na levi ob oknu, še drugič v istem dnevu vtihotapi na kosilo in se ob tem zlaže, ne da bi trenila z očesom, da je prvič jedla samo juho, je res čas za vprašanje: »Jebemti, pa se vse to izplača?« Se res izplača tako lepo skrbeti za te ljudi in jih tako dobro hraniti? Kaj imamo od tega?

Enako vprašanje kot prej pri pogledu na Elbphilharmonie; recimo, da je smiselno graditi velik koncertni kompleks, ki bo polepšal mesto, gostil vrhunske glasbenike in privabil na trume zapravljajočih turistov. Ni pa smiselno razvajat lokalnih marginalcev, jim dajati potuho, da potem s polnimi trebuhi ležijo v parku, se selijo od enega obroka do drugega in pri tem niso niti malo produktivni. Namesto, da bi si iskali službo, prispevali k dvigu BDP-ja, se lepo mastijo. Toda po drugi strani; kaj, če bo Elbphilharmonie ena tistih sterilnih, elitističnih novogradenj brez duše, po možnosti z varnostniki, ki bodo ljudem težili, naj se poberejo, če niso prišli na koncert? In kaj, če gospa s podbradkom v življenju nima veliko drugega, kot so ta vsakodnevna kosila? Kaj, če je to eden vrhuncev njenega dneva?

Za svoje dileme bom okrivil družbo in miselnost, v katero sem bil pahnjen. Tisto tipično zahodnjaško miselnost, ki pravi, da je vse, kar človek počne v življenju dolgoročna investicija, ki se pač mora nujno nekje poznati, vrniti, pokazati, če ne je stvar brezveze in samo strošek, ki se ne izplača. Naložba v kakšno prihodnost pa je gradnja Elbphilharmonie in v kakšno drugo kosilo zapored gospe s podbradkom?

Pri Alimausu se o upravičenosti, primernosti svoje pomoči ne sprašujejo in prav je tako. To, kar počnejo je pač zgolj ohranjanje statusa quo, lajšanje situacije, brez ambicije spremeniti jo.

Obisk njihove izpostave rabljenih oblačil pa pokaže nekaj drugega. Daljša kolona se vije pred vhodom, k moškem, ženskem ali otroškem ‘oddelku’ ljudje stopajo drug za drugim. Prostovoljke, gospe v srednjih letih, krmarijo skozi babilon jezikov, ‘modnih muh’ in raznih želja. Da je obiskovalec upravičen do več kosov obleke, ki pa se ne smejo podvajati (lahko vzame eno majico, ene hlače, en par nogavic itd.) in seznanjen s temi pravili, dokazuje z listkom, ki ga prej dobi v izpostavi. Če listka nima, mu pripadajo samo trije kosi obleke. Tisto dopoldne so večinoma nemščine nevešči moški kar naprej lagali, da je to njihov prvi obisk in da so zato brez papirja. Gospe jih niso spregledale in nihče ni dobil več kot tri kose. Potem pa se je primajal suhljat možakar, končno eden z listkom, in dolgo časa gledal, pomerjal, razmišljal, gubal čelo, se odločal in na koncu nabral dve vreči oblek. Le na poti proti izhodu se je za sekundo ustavil pri polici s čevlji, češ, saj res, lahko bi še to vzel, toda že so bile pri njem prostovoljke in ga z glasnimi in ponižujočimi: »Raus! Raus! Raus! Raus!,« da se je revež na smrt prestrašil, nagnale ven. Kot da bi bil zadnja smet tega sveta.

Pa pri osebju ne gre za slabe ljudi. Samo omejeni so s časom (izpostava je odprta enkrat tedensko), prostorom, sredstvi, tako, da si težko privoščijo potrpljenje s tistimi, ki se (pre)dolgo odločajo kaj bodo oblekli in kako bodo v tem videti. Pomoč naj bi tekla hitro in učinkovito, da bi lahko dosegla čim več ljudi. Ko pa trči ob svoje okvire, verjetno nima druge možnosti, kot da postane manj pravična in manj človeška.

3.

Medtem ko bodoča hamburška koncertna stavba namiguje na bleščečo in impresivno prihodnost, spreminjanje in prisvajanje urbanega okolja ostaja ena najbolj perečih tem sodobne Nemčije. Pa gentrifikacija ni niti približno samo nemška stvar, temveč eden najbolj intenzivnih in pogostih modernih družbenih procesov.

Obisk lokalnega zavetišča za brezdomce poraja vprašanja, kako, kje in kdaj poskrbeti za najšibkejše in izključene. Ti se zdijo nabrani z vseh vetrov: od klošarjev, ki noči preživljajo na umazanem asfaltu najglasnejše ulice v St. Pauliju, do bolj ponosnih gospodov ali elegantnih gospa, ki se na zastonj obrok pripeljejo s podzemno.

Trk dveh različnih svetov, dveh različnih projekcij časa, ki prihaja. Katera se ne bo uresničila? Poglabljanje socialnih razlik, diskriminacija ljudi na podlagi njihove kupne moči, pojav novih obrazov revščine ali velik, nedvoumen razcvet HafenCityja?

2 komentarja

  1. Odlična vsebina, odličen slog 🙂


  2. Damjan Mandelc 

    Gregor, čestitke za odličen tekst!