Sociologija
Agregat
Marko Kerševan

Marko Kerševan

Marko Kerševan (1942) je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze študiral sociologijo in ruski jezik s književnostjo in diplomiral leta 1966. Doktorat socioloških znanosti je dosegel leta 1973 na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani. Znanstveno raziskovalno se posveča vprašanjem religiološke teorije in sociologije religije, posameznim vprašanjem obče sociologije, sodobne protestantske teologije in slovenskega protestantizma.

Več o avtorju

Nagovor novim študentkam in študentom Filozofske fakultete UL v Križankah 1. oktobra 2009

Marko Kerševan

Drage nove študentke in študenti Filozofske fakultete

Če se univerzitetnega profesorja po več kot 40 letih predavanj na univerzi zaprosi , naj nagovori nove študentke in študente, verjetno ni pričakovati drugega kot še eno predavanje. Brez strahu, ne bo ga več kot za 15 minut, čeprav smo na univerzi naravnani na 45 ali celo 90 minut. In prav tako je za pričakovati, da bo tako predavanje pred vrati fakultete spregovorilo o fakulteti sami. Seveda o Filozofski fakulteti.

Seveda to ne more biti nikakršno pregledno in izčrpno vstopno predavanje. Rad bi le izpostavil – postavil pred vas- dve njeni značilnosti, dve njeni – in zato tudi vaši – posebni možnosti in s tem posebni odgovornosti. Obe sta se meni osebno posebej jasno pokazali, ko sem bil kot prvi dekan v samostojni Sloveniji na čelu te fakultete v davnih letih 1991-93, v letih izhoda in prehoda iz ene države v drugo, iz enega družbenega sistema v drugega, iz ene mednarodne konstelacije v drugo. V takih razmerah krize, prehoda, negotovosti, nejasnosti, odprtosti različnih dobrih in manj dobrih perspektiv, se je izostrilo vprašanje, kaj je ali naj bi bil ključni, dolgoročni prispevek fakultete k “stati inu obstati”, pa seveda napredku družbenega in kulturnega prostora, v katerem in iz katerega ta fakulteta živi.

Prvi uvid, prvo spoznanje je (bilo), da je filozofska fakulteta posebej pomembna in zato odgovorna ustanova pri komuniciranju Slovenije s svetom, pri tem, kako svet prihaja v Slovenijo in kako Slovenija vstopa vanj. Moramo seveda dodati: predvsem kulturni svet, svet kulture in duha, in se omejiti: ni edina taka ustanova, danes seveda še manj kot takrat. Danes svet – materialno, trgovsko, prometno, a tudi kulturno – na najrazličnejše načine vstopa v Slovenijo, jo tako rekoč preplavlja in hkrati priteguje nase in vase, jo tako rekoč čedalje bolj vsrkava.

Pa vendar in ravno zato ostaja Filozofska fakulteta posebej pomembna in odgovorna posredovalka med svetom in našim prostorom: z jeziki, tako rekoč vsemi svetovnimi in številnimi drugimi, ki jih proučuje in poučuje, s slovenščino v svojem temelju; s svojim geografskim, zgodovinskim kulturološkim, sociološkim, filozofskim videnjem in vedenjem o svetovih vseh teh jezikov. Nekoč je bila tako rekoč nujni pogoj za komuniciranje s svetom: bolj ali manj vsi, ki so študirali tuje jezike, da bi nato poučevali druge, so se jih naučili preko nje. Danes seveda ni več tako, zato pa je raziskovalno in študijsko delo fakultete ključnega pomena za to, da ta komunikacija lahko potekala tudi na najvišjih in najsubtilneših ravneh, z ohranjanjem najvišjih evropskih in svetovnih standardov. Le ustrezna jezikovna usposobljenost in kultiviranost v slovenskem in tujih jezikih, le naše kulturno in družbeno znanje so pogoj in zagotovilo, da bomo od sveta sprejemali, izbirali in uporabljali zares najboljše, ne da bi nam posredniki druge ali tretje stopnje izbirali, kaj in kako da je za nas dobro – po svojih merilih in računih.

Aktivno kulturno in družbeno soočanje s svetom – torej niti apriorno nasprotovanje, pa tudi ne pasivno podrejanje – je imperativ slovenskega prostora. Ta prostor ni bil nikdar središče neke bolj ali manj samozadostne velike kulture (politike, gospodarstva), ki bi bila v stiku s siceršnjim svetom le na svojih obrobjih; slovenski prostor pa tudi nikdar ni bil neko zakotje, ki je lahko preživelo s svojimi posebnostmi, vključno jezikovnimi, ker do njega svet tako rekoč ni prodrl, ali pa se je bilo mogoče pred njim z lahkoto ograditi. Sedanji slovenski prostor se je kot pravimo oblikoval na stičišču slovanskih, germanskih, romanskih jezikovnih svetov, alpskega, mediteranskega, panonskega, balkanskega geografskega prostora; znotraj premakljivih zgodovinskih meja nemškega habsburškega cesarstva nasproti beneški republiki, ogrskemu kraljestvu, tudi otomanskemu imperiju.

Ne le zgodovinsko zanimiv, temveč paradigmatsko “kažipoten” je nastanek slovenskega knjižnega jezika v času Trubarja in reformacije. Slovenščina kot moderni kulturni, knjižni jezik je nastala, ker in ko so Trubar in slovenski protestanti sprejeli in udejanjili takrat moderno evropsko humanistično in reformacijsko idejo o mestu ljudskega jezika v samem jedru cerkve, v svetem pismu in oznanjanju Božje besede. In tako nastala slovenščina kot moderni knjižni jezik je postala kasneje ključni okvir in sredstvo oblikovanja posebne slovenske identitete znotraj evropske kulture in uspela preseči dotedanje geografske, politične, zgodovinske in socialne meje, ki so se stikale in prepletale na tem prostoru…

Drugo spoznanje, drugi uvid, ki ga je posebej omogočal prelomni čas, je, kako je pomembno, da v vsakem času, v vsakem nacionalnem okolju obstaja ustanova, kakšna je (bila) Filozofska fakulteta, ki si ne pusti narekovati svojega dela, svojega raziskovanja, svojih vprašanj in odgovorov od zunaj, od vsakokratnega lokalnega ali svetovnega duha časa, ideologije in mentalitete, centrov moči.

Ne pusti, vsaj ne docela, ker in če vztraja pri vrednotah, spoznanjih in vprašanjih, ki izhajajo iz tradicije njenih različnih strok in raznolikosti teoretskih izhodišč in perspektiv znotraj njih; zaradi njih ohranja tudi spoznanja in obravnava vprašanja, ki niso več aktualna ali ki to še niso, ker so zunaj zornih kotov in interesov prevladujoče in vladajoče usmeritve, ideologije in njihovih glasnikov.

Le tako zagotavlja in ohranja v svojem družbenem okolju zadostno „kritično maso“ „zaloge znanja“ in „zaloge smisla“, če uporabimo izraze iz ekonomističnega družboslovnega slovarja. Le tako se je mogoče izogniti popolni zmedi in dezorientaciji ali popolnemu predajanju obljubam novih časov, ki so značilni za prelomna obdobja – ali brezplodnemu nihanju med enim in drugim.

Vsakokratna zmagovita ideologija in njihovi glasniki razglašajo svojo resnico in svojo svobodo z veliko začetnico, včerajšnjo resnico in včerajšnjo svobodo pa za laž, za suženjstvo in zatiranje. V mojih mladih letih smo poslušali in kasneje tudi sami govorili o gnilem kapitalizmu, o kapitalistični lastnini kot tatvini, o njegovi ideologiji kot napačni, sprevrnjeni zavesti. V času rušenja socialističnih sistemov je bodoči češki predsednik in takratni disident Havel govoril o komunističnem socializmu kot carstvu laži – ne neustrezno, toda zavajajoče, če oziroma kjer se je to razumelo kot napoved bližajočega se kraljestva resnice. To pa prihajajoči novi stari kapitalizem gotovo ni bil – in ne bo, kot tudi ni in ne bo nobena druga človeška ureditev, tudi če bi nastala s še tako cerkveno pomočjo ali močjo.

V časih takega nadomeščanja ene resnice z veliko začetnico z drugo, kot tudi v časih neomejene prevlade ene resnice ali pričakovanja obljubljenega kraljestva resnice – navsezadnje vedno – je še kako pomembno ohranjati zavest, da je vsaka človeška stvarnost – pretekla, sedanja in prihodnja – in zato tudi resnica o njej, nekaj kompleksnega, sestavljenega, nekaj čemur se ne da priti na kraj z ali- ali, s popolnimi polarizacijami dobrega in zlega, resnice in laži.

To velja tudi, če se za edino resnico z veliko začetnico razglasi, da je vse relativno…Če je res vse relativno, ker je vse relacijsko, to še ne pomeni, da je vse enako-vredno, da med resigniranim ugotavljanjem „večnega vračanja enakega“ in utopičnim razglašanjem povsem „novega sveta in novega človeka“, ni prostora za dejanske civilizacijske napredke in dosežke, za civilizacijske standarde, ki jih je mogoče in potrebno spoznavati in ohranjati- hkrati s civilizacijskimi vprašanji, ki jih vedno spremljajo.

In prav k temu spoznanju in zavedanju prispeva Filozofska fakulteta s prepletanjem in soočanjem svojih strok, njihovih zornih kotov, s tako ustvarjano širino in globino pogleda, z ohranjanjem spomina in usposabljanjem za razumevanje drugih in drugačnih – s tem pa z zadržanostjo do vsakokratnega razglašanja take ali drugačne dokončne resnice o sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti.

Taka seveda nikdar ni bila in tudi ne bo vodilna pri napovedovanih ali izvajanih velikih spremembah, kot tudi ne pri utrjevanju ali posvečevanju obstoječega. Za eno in drugo so primernejše ustanove in ljudje z jasnejšimi, enostavnejšimi, enodimenzionalnimi, črno belimi slikami stvarnosti ali prihodnosti. Lahko pa prispeva, da je ohranjanje obstoječega, in njegovo spreminjanje, človeško znosnejše.

Prepričan sem, da boste mnogi izmed vas, v letih , ki so pred vami, prikazane/nakazane možnosti in odgovornosti fakultete sprejeli in uresničevali tudi kot svoje osebne.

Hvala za pozornost in… srečno.

Comments are closed.