Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Moja generacija

Roman Kuhar

Po dolgem času sem šel spet čisto sam v kino. Gledal sem film »Rojeni leta ’68«, ki so ga prikazovali na decembrskem glbt-filmskem festivalu. Nostalgična, skoraj triurna zgodba, ki se začne leta 1968 v Parizu na študentskih demonstracijah, konča pa v prvih letih novega tisočletja, me je povsem potegnila vase. Prikazuje življenje dveh generacij, ki sta zaznamovali svoj čas in ki ju je – temu nista mogli ubežati – končno zaznamoval tudi čas, v katerem sta živeli.

Če se je prva generacija borila za pravico do splava, se je druga v osemdesetih soočala z neodzivnostjo politike glede vprašanja aidsa. Obe sta spreminjali stvari … na bolje. A zdi se, da noben korak naprej ni dokončen. Nobena pravica, ki si jo generacija izbori, ni samoumevna za generacijo, ki ji sledi. Spomnimo se samo, kako je bila leta 1991 pravica do splava ponovno postavljena pod vprašaj. Otroci generacije, ki si je v začetku sedemdesetih izborila to pravico, so morali spet na cesto. Z znamenitim metanjem jajc v parlament jim jo je uspelo obraniti.

Po koncu filma sem odhitel iz dvorane, da me ne bi kdo zmotil. Še za nekaj časa sem se hotel oklepati katarze, ki jo pustil film: ko si v središču dogajanj, se zdi, da se vse skupaj vrti v krogu in da je boj brezpredmeten, a ko na stvari pogledaš s časovno distanco, vidiš preboje, ki jih je naredila posamezna generacija. Mi je pa film vendarle dal varljiv občutek, da se skozi generacijski razkol kristalizira nova, boljša prihodnost in da se boji vedno dogajajo med mlajšo generacijo, ki je napredna, in starejšo generacijo, ki si na vse pretege prizadeva ohranjati stvari takšne, kot so.

Morda je bil generacijski razkol res značilen za pretekli čas, a dogajanje okrog Družinskega zakonika stvari postavlja v novo perspektivo. Alenka Jeraj (SDS) je na televizijskih Odmevih brez sramu lagala, da so njihov zakon o registraciji podprle glbt-nevladne organizacije in da očitno ni zanimanja za registracijo, saj se je do sedaj registriralo le 24 parov. Dodala je, da je pri dveh parih registracija že prenehala zaradi smrti partnerja in potem še bolj brez sramu namignila, da je poznano, da so največkrat s HIV-om okuženi prav homoseksualci.

Ob tej izjavi sem obnemel. Na tako nizek nivo, ki povozi človeško dostojanstvo in ki z lažmi celo na račun mrtvih gradi svoj politični boj, se ni spustil nisi prvi nasprotnik Družinskega zakonika Aleš Primc (SLS). Morda so me njena namigovanja še toliko bolj prizadela, ker poznam enega od dveh parov, kjer je smrt končala partnersko vezo; poleti 2009 se je v tragični prometni nesrečni smrtno ponesrečil moj prijatelj, radijski kolega Tomaž Simon. Če si zmožen z lažmi dosegati politični cilj, potem ti verjetno ni težko povoziti še človeškega dostojanstva. Banalnost zla, pač. A tu na različnih bregovih ne sedita različni generaciji – stara in mlada. Alenka Jeraj je bila rojena februarja 1973. Aleš Primc je bil rojen novembra 1973. Jaz sem bil rojen junija 1973 …

Ob ugotovitvi, da s človekom, ki tako grobo prestopi meje človeškega dostojanstva, ni moč razpravljati z argumenti, sem se na novega leta dan, ko tole pišem, zatekel k molitvi. Že cel dan si namreč vrtim Mlakarjev Očenaš:

Oče naš, k’ si v nebesih t’m zgoraj, bod’ posvečeno tvoje ime, pa dej n’m kej božje pokore pršpari, zadost’ si jo delamo sami tole. […] Pridi k n’m tvoja demokracija, naj rata nam enkrat ta prave zvolit, da naujo volitve spet k’t laufarije, ku n’kol ne veš, kdo za larfo je skrit.

Comments are closed.