Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Ljubljenec smrti

Rudi Rizman

Če dobro premislimo, se nekaj desetletij trajajoča politična »kariera« Osame bin Ladna niti ni mogla končati drugače, kakor se je. Tako kot drugi množični morilci in vojni kriminalci, na primer Stalin, Pol Pot in Milošević, tudi bin Laden ni prinesel svojemu »ljudstvu« (islamskemu svetu) nič drugega kot trpljenje in smrt, če merim na to, da je njegova politika spravila pod rušo več pripadnikov njegove skupnosti kot njegovih deklariranih sovražnikov – nevernikov.

Če mu mora kdo kaj dolgovati, ker jim je naredil »uslugo«, da se na njihove množične zločine prevečkrat pozablja, so to države, ki so (državni terorizem) povzročiteljice množične nasilne smrti, kjer imajo številke – v bin Ladnovo »škodo« – namesto treh štiri, pet ali morda tudi šest ničel. Spomnimo samo na Hitlerjevo uničenje Varšave leta 1944, zrušenje glavnega mesta Čečenije Grozni, v katerem je živelo 400.000 prebivalcev in ga je razdejala ruska vojska, in, ne nazadnje, na več kot sto tisoč iraških civilistov, ki so s svojimi življenji plačali račun, ker je takratni ameriški predsednik po 11. septembru potreboval to vojno (»War of Choice«) za svoj politični račun.

Kult smrti

Seveda je velik del propagande držav namenjen temu, da preusmerja pozornost v smislu znanega slovenskega reka Ujemite tatu!. To dejstvo ne demantira tega, da je bin Laden izpove(dov)al svojo privrženost kultu smrti, česar »spodobne« države sicer ne počnejo na glas. Kljub vsemu je treba spomniti tudi na »evropsko« zgodovino in pri tem ne prezreti Frankovega generala Millána Astraya, ki je ob odprtju Univerze v Salamanki (!) vzkliknil: »Živela smrt!« Miguel de Unamuno, veliki španski esejist, romanopisec, pesnik in filozof, sicer konservativno usmerjen in protežiranec diktatorjeve soproge, ki je bil tam navzoč, mu je zaradi teh dveh besed zabrusil: »Vi, moj general, ki ste izgubili oko v vojni, ste v resnici invalid, vendar ne zaradi izgube očesa, temveč zato, ker ste nazdravljali smrti.«

Bin Laden se bo v svetovno zgodovino nedvomno zapisal kot »globalni terorist«, ki se mu je »posrečilo« več kakor Neronu s požigom Rima, ki sta ga pospremila njegovo igranje na liro in prepevanje. V bin Ladnovi biografiji je zapisano, da je svoje javno oziroma politično življenje v času hladne vojne začel z aktivnim in materialno dodatno podprtim služenjem svojemu geopolitičnemu (ameriškemu) gospodarju v Afganistanu proti sovjetski okupaciji te nesrečne države, nato pa je v drugem dejanju odločilno pripomogel, da je v isto državo pripeljal drugo, tokrat ameriško vojsko.

Lažni prerok

Danes seveda vemo, da gre v obeh primerih za izgubljeni vojni (okupaciji), ki se jima je na koncu pridružila še naslednja izgubljena vojna. To je tokrat bíl bin Laden, in sicer vojno za globalni muslimanski kalifat. Izgubljal pa je tudi »doma«, ko je še za časa njegovega življenja doživel bridko izkušnjo, da so se arabske oziroma muslimanske množice na ulicah bojevale in se še bojujejo za demokracijo in svobodo, ne pa za njegovo utopično in izključno na nasilju zasnovano pannacionalistično (islamsko) idejo. Če ga že niso neposredno razglasile za lažnega preroka, so ga pa preprosto prezrle. Edina izbira, ki mu je tako še ostala, je bilo »mučeništvo«.

Lahko tvegamo napoved, da bodo prihodnje generacije zgodovinarjev, čeprav tudi že zdaj beremo takšne ocene, še bolj neprizanesljive do tega, kako so mu njegovi nasprotniki šli na roke. Nekaj od tega lahko pripišemo njihovemu oportunizmu (verjetno večji del); vidni »sovražniki« so namreč za politike nepričakovano »nebeško darilo«, ker se takrat lahko ponudijo kot rešitelji ljudstva in države, manjši del pa tudi njihovi neumnosti. O tem, kako ljudje podcenjujejo neumnost politikov, se je mogoče prepričati v odlični knjigi ameriške zgodovinarke Barbare Tuchman Pohod neumnosti: od Troje do Vietnama.

Podarjeno mučeništvo

Bin Laden bi si v resnici zaslužil, da bi bilo »zadoščeno resnici«, a je končal – in morda si je to po omenjenih porazih njegove Al Kaide po 11. septembru lahko samo še želel – kot »mučenec«, z zunajsodnim pobojem. To zadnje potrjujejo tudi zapletajoče se izjave najvišjih ameriških funkcionarjev o tem, kako je bil ubit: najprej, da je bil oborožen, nato so to zanikali, nadalje o tem, da je za živi ščit uporabil svojo ženo, kar so pozneje tudi zanikali, in o drugih pobitih stanovalcih oziroma sodelavcih v hiši, ki so bili, kot kaže, večinoma neoboroženi.

Če je bila možnost, bi bilo treba bin Ladnu – da bi bilo dejansko »zadoščeno resnici« in ne njegovemu kultu mučeništva – soditi pred mednarodnim tribunalom, v katerem bi bili tudi ali celo večinoma sodniki iz muslimanskih oziroma arabskih držav, ki tudi sicer sodijo v različnih tribunalih drugim vojnim zločincem. Spet je treba spomniti, da je bin Laden odgovoren za poboj ljudi, ki so v veliki večini pripadali muslimanski skupnosti. Ob tem je prav, da povedano razširimo še na besede iranske Nobelove nagrajenke in bojevnice za pravice žensk in otrok Širin Ebadi, da vlade ne zatirajo ljudi samo zaradi njihove napačne razlage vere, ampak tudi zaradi njihovega zlaganega sklicevanja, da branijo nacionalno varnost.

Zgled Nürnberga

Tudi v primeru javnega sojenja nacističnim zločincem je bilo slišati glasove, da bi bilo to kontraproduktivno oziroma da bi ti lahko izpadli kot heroji. A se je na koncu pokazalo, da je bilo vredno, kakor se je pohvalil ameriški javni tožilec Robert H. Jackson, za sojenja v Nürnbergu zbrati več kot pet milijonov strani obtožnega gradiva ter jih obsoditi, ne da bi kdo od njih, niti v »njihovi« domovini ne, danes užival drugačen »sloves« od tega, da so bili množični morilci. Pošteno sojenje bin Ladnu in njegovim pajdašem bi prineslo na dan številna (tudi nova) zgodovinska dejstva, ki bi lahko pomagala prihodnjim generacijam, da bi se uspešneje kot današnja spopadale s pojavom in predvsem z vzroki mednarodnega terorizma.

Predvsem pa bi bila v tem primeru prihodnost v zanesljivejših rokah, če bi že zdaj države in njihovi voditelji spoštovali mednarodno pravo. Ne nazadnje pa bi bilo tudi bolj »pravično«, če bi bin Laden kot obsojen(ec) za povzročena teroristična dejanja um(i)r(a)l v visoki starosti v kakšni ječi, in ne kot mučenec.

Erozija moralne avtoritete

Vendar se ta zgodba očitno ni mogla končati drugače, kakor se je začela. Moralna avtoriteta in legitimnost spopadanja z bin Ladnom in njegovo Al Kaido je bila načeta, če ne popolnoma izgubljena, z napovedano vojno proti terorizmu oziroma v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravom z napadom na Irak in nadaljevanjem vojne v Afganistanu še po tistem, ko tam ni bilo več tako rekoč nobene sledi ne o bin Ladnu ne o njegovi teroristični organizaciji. Tako smo bili priča resničnostni verziji Orwellove literarne fikcije o letu »1984«, v kateri je »Veliki brat« napovedal vojno brez konca; tako imenovana »vojna proti terorizmu« je namreč permanentna vojna proti vedno obstoječemu sovražniku.

Uporabljeno sredstvo »vojne proti terorizmu« je bilo na drugi strani »darilo« bin Ladnovi teroristični organizaciji oziroma njenim propagandistom. Verjetno si ti niti v sanjah niso mogli predstavljati, da jim bo v vojno širših mednarodnih razsežnosti (Irak, Afganistan in tajne vojaške operacije po muslimanskem svetu in drugod) uspelo mobilizirati ves ameriški vojaški potencial in zraven potegniti vrtoglave ekonomske stroške, ki znašajo več bilijonov dolarjev, da številnih človeških žrtev niti ne omenjamo.

Nazaj k pravni državi in mednarodnemu pravu?

Učinkovita protiteroristična strategija bi morala temeljiti na resni analizi mednarodnih (geopolitičnih) in družbenih vzrokov za teroristična dejanja, prav tako pa bi se morala v spopadanju z njimi opreti na širok repertoar ukrepov in delovanja, ki jih v tem primeru ponujata takšna dosežka človeške civilizacije, kakršna sta pravna država in veljavno mednarodno pravo.

V imenu »vojne proti terorizmu« je prejšnja ameriška administracija, od katere se, žal, ne more ali noče posloviti niti sedanja, opustila večje število političnih vrednot. Pri tem mislim na zlorabo ali kršenje mednarodnih in domačih standardov na področju človekovih in državljanskih pravic: vzemimo samo primere nepravičnih vojn, zapiranje ljudi brez sojenja, mučenje in kršenje državljanskih svoboščin, s katerimi se je ta država v preteklosti postavljala pred preostalim svetom.

Pravi napredek v zvezi z obvladovanjem terorizma zato ne more biti uboj bin Ladna, ki bo sicer prinesel določeno psihološko olajšanje ameriškim državljanom, predvsem pa svojcem tragičnih žrtev, temveč to, da ZDA končajo vojni v Afganistanu in Iraku, prav tako pa neproduktivno globalno vojno proti terorizmu. Predvsem pa bo morala Amerika razmisliti o prehojeni poti po 11. septembru in si prizadevati povrniti tiste visoke vrednote družbene pravičnosti in človekovih pravic, ki jih je sicer zagovarjala nasproti avtoritarnim in totalitarnim režimom v prejšnjem stoletju.

Comments are closed.