Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

Kulturni ali civilizirani?

Sami Al-Daghistani

Dejstvo št. 1: 3. december 2010

…je bil za večino Ljubljančank in Ljubljančanov povsem povprečen dan, le da se je na ta isti dan pred 210 leti rodil veliki France Prešeren ter da na ta dan MOL začne s prižigom luči praznično okrašene Ljubljane.
Kakor vsako leto se je velika množica na Prešernovem trgu zbrala tudi letos, da bi praznično obarvano Ljubljano dočakala »v živo«. Potem se nakupi, rajanje in zadovoljstvo lahko pričnejo. Z dogodkom ne bi bilo nič narobe (razen dejstva seveda, da prireditev bolj služi goli zabavi in s tem doprinaša k površinsko zastavljeni težnji po organiziranju »kulturnih« dogodkov v prid izpetim in praznim sloganom ter zadovoljevanju povsem netemljnih potreb ljudi, kakor pa obeležju in doprinosu, razumljivo, bolj kulturnega kakor pa nacionalnega praznika), če se taisti praznični, kulturni ali celo nacionalni, če hočete, dogodek ne bi uradno začel z določenim nagovorom. Prireditev ob rojstvu velikega pesnika je ubrala malce drugačno pot in s tem razsežnost, ki jo navdušena množica še zaslutila ni.

Dejstvo št. 2: »Turek, vrag…«

France Prešeren ni bil prvi slovenski poet, ki je znal pesniti, saj je že Primož Trubar poleg svojih prevodov Biblije in Katekizma skladal tudi poezijo; in to izvrstno poezijo, ki si je zaslužila mesto 3.decembra 2010, na dan ko se je rodil Prešeren, na dan, ko so se prižgale praznične luči, na dan, ko bi nas lahko ali celo morala nagovoriti beseda ali stavek globjih razsežnosti. Trubar je skozi usta recitatorja na polnem trgu množice zapel… »Turek, Vrag!…«. Zakaj »za vraga!« sta morali ti dve besedi svoje mesto najti ravno 3. decembra ob dnevu praznovanja in predvsem kulturnega praznika?! Kakšno sporočilo nam »razodevata«?

Sporočilo št. 1: »Ljudje prižgimo luči« (moto praznične Ljubljane)

No pa jih dajmo. Če je obeležje prižiga luči povezano s kulturnim praznikom, potem je tudi kulturni praznik povezan s pomenom, ki so ga izgovorjene besede izžarevale. Sporočilo je jasno in nedvoumno. Ljubljana prižiga luči, tudi v letu 2010 za leto 2011. Z Ljubljano prižiga luči tudi Slovenija, skupaj z Evropo in njenimi metropolami. Luči prižiga domala cela civlizacija (civilizacija = tam, kjer luči seveda imajo). Slovenija ima torej nekaj skupnega z Evropo. Nekaj poleg EU. Ima skupno zgodovino, ki ni samo nacionalna, temveč transnacionalna; ima boj, ki ga bije že stoletja, manj fizično in bolj simbolno; ima »Turka«. In njegov meta-fizični pomen, ki se razprostira na totalnega drugega.

Dejstvo št. 3: Slovenska zavest kot ujetost v času

Poetične besede 3. decembra so pokazale, da slovenska zavest presega rodovno zavest. Pa tudi plemensko in celo etnično. Slovenska zavest je nacionalna. Slovenci smo po Trstenjaku mejni narod. Saj bolj čustvuje z državno tvorbo kakor z zgodovinsko etnijo. A ta zavest ne pomeni veliko, temveč le ustreza stvarnosti in potrebam nekega naroda. »Turek« torej ni trn v peti Slovanom, zgodovini in zbledelemu spominu, temveč moderni, sodobni Sloveniji; tisti Sloveniji, ki misli od spodaj. In današnji »Turek« ni le »Turek«, temveč tudi marsikaj drugega.
Ali smo v Sloveniji pomešali pojma civilizacije in kulture? Civilizacija po O.Spenglerju, M.Iqbalu in A.Izetbegoviću meri na domeno moči, progresa, eksploatacije. Kultura pa izraža moč, težino, ki iz izhaja iz duha. Medtem ko prva duha izčrpava, mu druga doprinaša. Evropska civilizacija imperijalizma, kolonijalizma, industrijalizma in vladavine trga uničuje dimenzijo kulture kot transzgodovinske v(r)ednosti, ki je trajna, večna. Kultura je »umetnost biti človek« pravi A. Izetbegović, civilizacija pa veščina funkcioniranja, proizvajanja in upravljanja. Kultura ustvarja, civilizacija pa svet spreminja. Slovenski narod pa nikdar ni bil pretežno zavojevalski in imperijalističen, temveč v zadnjih desetletjih le kapitalističen.V Sloveniji »Kulturni« praznik očitno praznujemo na nivoju »civilizacije«. Namesto, da bi ustvarjali, raje rušimo. Obstaja kakšna povezava med kapitalom in t.i. subtilno nestrpnostjo? Očitno. Zaradi odvisnosti od materije, ki je v domeni civilizacije. Nasprotno vsaka kultura – v tem je njen duhovni značaj – teži k znižanju odvisnosti človeških potreb od materijalnega sveta in skuša povečati človekovo notanjo svobodo. Civilizacija izobražuje, medtem ko kultura vzgaja.

Sporočilo št.2.: Ugasnimo luči bleščečih laži

Navkljub izjemnim dosežkom človeške civilizacije, ta kot ekspanzija presežka vseh vrst, oblik in dobrin pomeni progres proti človeku. Po drugi strani se v sodobnem času dogaja stapljanje različnih narodov, etnij in držav (v imenu trga), istočasno pa so vsa pogostejša nacionalna vrenja dokaz nezadovoljstva glede razporeditve »državnih« dobrin in predvsem glede skupnega bivanja. Poslužujemo se nečesa, česar si ne lastimo. Svetovni etos pa je potisnjen v kot.
Razbiti moramo dva mita: mit o civilizaciji in mit o lučkah. 3. december se je bližal koncu, a lučke so gorele še dolgo v noč…

Comments are closed.