Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Kralji na Betajnovi

Jože Vogrinc

Premislimo minule lokalne volitve v nekoliko širši in globlji perspektivi kakor navadno. Novinarji in komentatorji, ki so spremljali in pojasnjevali dogajanje pred volitvami in potem, so bili standardno ozki in plitvi. Tej posebni obliki ozkosti in plitvosti se reče »parlamentarni kretenizem«. Gre za vedenje in razmišljanje poklicnih in amaterskih publicistov in politikov, ki registrirajo kot politično problematiko samo delček dejanskih družbenih bojev in še tega popačeno – namreč kot tisto, o čemer se prepirajo poslanci na sejah državnega zbora in kar piše v osnutkih in predlogih zakonov. Lokalne volitve so zanje rezultati mnenjskih anket pred volitvami, soočenja kandidatov na TV in izidi volitev.

Interpretirajo jih skoraj izključno glede na to, ali in koliko so se spremenila razmerja v trenutni popularnosti posameznih parlamentarnih strank oziroma blokov (levice in desnice). Vnaprej opaženi pojav, da se volivci na lokalnih volitvah vse pogosteje odločajo za znane županske kandidate, ki ne zastopajo (pretežno parlamentarnih) strank, se tolmači kot kazalec rastočega nezaupanja do strank. V isti sapi ugotavljajo, da je večini »neodvisnih« kandidatov brez težav mogoče pripisati, ali so levi ali desni. Parlamentarni kretenizem je prikazovanje tekme med strankami kot poslednje resnice družbenih bojev, kot skrivnostne vsebine »politike«. Spletke na Šubičevi so napihnjene v motor slovenske družbe.

Čas je, da se spet naučimo razumeti teater »politike« kot le enega izmed izrazov dogajanja v družbi – kot peno na površini. Ni ključ do razumevanja družbenega dogajanja, ker ni ne njegov prvi ne poslednji vzrok. Je manifestacija družbenih bojev in dejavnik v njih. Pojasnjevati jo je treba v povezavi z drugimi dejavniki in z interesi akterjev.

Poskusimo nekoliko osvetliti pojav močnih županov. Ta ni prav nič protistrankarskega ali zunajstrankarskega. Večina izmed tistih, ki so se v zadnjih 20 letih v svojih občinah uveljavili kot župani, je kariero začela in nadaljevala v zavetju in s podporo parlamentarnih strank. Še več; biti župan je ena izmed najboljših možnih odskočnih desk za kariero poslanca, ministra ali strankarskega veljaka. Kateri politik pa je v kraju bivanja ljudem bolj znan kakor župan? Kaj bolj ostane v spominu lokalcev kakor otipljiva pridobitev, ki jo je »zgradil« ali »zrihtal denar v Ljubljani« (ali v Bruslju) zanjo (vsaj v politični mitologiji) prav župan?

Močni župani so posledica slovenskega parlamentarizma kot tehnike vladanja. V nobeni zvezi niso z usmeritvami strank. Najjasnejši dokaz za to je bil, da so tudi mnogi poslanci koalicije v državnem zboru glasovali proti zakonu, ki bi poslancem prepovedoval županovanje. Ubranili so koncentracijo politične moči v rokah županov poslancev. Sistem list in širokih volilnih enot in okrajev na vsakih volitvah volivce prestraši z dolgimi seznami neznanih imen, kjer imajo znane osebe (= naprej župani) bistveno prednost. Stranke potrebujejo v vsaki enoti in okraju kandidate, ki bodo prepoznani kot »domači«. Posredna posledica parlamentarizma je razpršitev občin, ki jo je spretno dosegla SLS, nekdanji jeziček na tehtnici v državnem zboru, in je temelj njenega preživetja.

Za župane poslance je državni zbor predvsem sredstvo za ohranjanje in večanje osebne moči tam, kjer je baza te moči, to pa je praviloma seveda v lastni občini. Njihov interes ni vnaprej soglasen z interesom njihove stranke in še manj z državnim interesom. To je pomemben vzrok »rahljanja« vezi med župani in strankami, ki se včasih kaže kot podrejanje interesov stranke županom, kot veljakovo izsiljevanje lastne stranke ali kot sklepanje pragmatičnih občinskih koalicij, drugačnih od povezav v parlamentu. Deklarirani regionalizem evropske in slovenske uradne ideologije je pisan na kožo poslancem županom, kadar se ti potegujejo za projekte, kjer bodo nastopali kot lokalni dobrotniki. Najbolj smešno v tej retoriki lokalne grude je javno šimfanje »Ljubljane«, da grabi denarje na kup in ne da dihati tvoji ali moji regiji. »Ljubljana« (= mesto odločanja) je seveda državni zbor in prav ta »Ljubljana« je npr. pod Janševo vladavino vzela denar Ljubljani (= mestni občini z levim županom) in ga namenila občinam s pravilno pozicioniranimi veljaki v parlamentu.

Po koncu tranzicije je lokalna oblast ključna točka za povezovanje med oblastnimi elitami (zbranimi v občinski upravi, predvsem pri nadzoru nad zemljišči) in lokalnimi petičneži, od lastnikov in menedžerjev podjetij do rentnikov in potencialnih vlagateljev. Lokalni »razvoj« je barantanje z nepremičninami. Odprava kmetijskih zemljišč znotraj obroča obvoznic v Ljubljani in posli Mikužev in Prijateljev z Luko Koper in občinskimi upravami od Pirana čez Sežano in Ajdovščino do Nove Gorice so epizode v isti nanizanki. Naslov zanjo je povedal že Cankar. Treba je le spremeniti ednino v množino: Kralji na Betajnovi.

Med tranzicijo so bile stranke vzvod oblikovanja političnega razreda, z lokalnimi veljaki vred, in moderator razmer, v katerih je potekala privatizacija družbene lastnine. Potem ko je lastnina razdeljena in je prerezana popkovina, ki je vezala lastnika ali menedžerja na oblastnega zaveznika, so razmerja moči obrnjena. Stranke so izgubile pobudo v konfliktih različnih interesov. Glavni funkciji, ki ju še opravljajo, sta mobilizacija pred volitvami in razdeljevanje služb po volitvah. Parlament in vlado je mogoče za večino parcialnih interesov pridobiti z lobiranjem in s tihimi sporazumi. Stranke so v tem dogajanju bolj občasno in delno sredstvo za dosego cilja kakor pa samostojen dejavnik presoje ali odločanja.

Zato se bodo družbeni boji v Sloveniji vedno močneje kazali kot konflikti lokalnih ali regionalnih interesov. Prav to se dogaja zdaj ob vprašanjih TEŠ in poenotenja ali razdruženosti elektrogospodarstva. Šaleška dolina ali Posavje – v varljivi zemljepisni izbiri, kam se bo investiralo, se spopadajo levica z desnico in različne ekološke in energetske politike in ideologije med seboj. To ni novost. Že v 60. letih so se energetski boji med Velenjem in Revirji bíli pod pokroviteljstvom botrov (Franc Leskošek Luka za Velenje kontra Mihi Marinku za Revirje). Življenjska raven v Velenju nasproti Trbovljam je bila ogledalo razmerja moči v CK. Tudi zdaj gre za to, kje v Sloveniji bo potekala akumulacija. Spet gre za boljše ali slabše življenje nekaj rodov. Novo pa je, da so pogoji preživetja strankarskih zvezd lokalni in da to stranke spreminja v bojišče lokalnih interesov.

Comments are closed.