Sociologija
Agregat
Rastko Močnik

Rastko Močnik

Red. prof. dr. Rastko Močnik (1944), sociolog kulture in komparativist, predava predmete s področja sociologije kulture; uvedel je študij sociologije književnosti in teorije ideoloških mehanizmov. Z znanstvenoraziskovalnim delom posega na področja teorije ideologije, teorije diskurzov, teoretske sociologije, teoretske psihoanalize, semiotike, epistemologije humanističnih in družbenih ved ter prevaja strokovna besedila iz angleščine in francoščine.

Več o avtorju

Konec univerze, zmaga visokega šolstva. Bo teorija ostala brez institucionalne podpore?

Rastko Močnik

V zadnjih desetih letih sta v tukajšnjem visokem šolstvu potekala dva velika procesa. V prvem so se po celotnem ozemlju Slovenije hitro namnožili zasebni samostojni visokošolski zavodi z majhnim številom študijskih programov. Drugi proces je bil administrativna centralizacija na javnih univerzah. Prvi proces je sprožila država s privatizacijo visokega šolstva in ga pospeševala s širokosrčnim podeljevanjem akreditacij in koncesij. Tudi drugi proces je sprožila država z zakonsko ureditvijo, ki je odvzela fakultetam pravno osebnost in umestila institucionalno oblast na univerzo; kar je začela država, so ob pomoči vlad nadaljevala univerzitetna vodstva – ali, nemara ustrezneje, univerzitetni menedžment.

1. Država je glavni dejavnik v visokem šolstvu

V preteklem desetletju, dveh je bila država glavni dejavnik na področju visokega šolstva. Univerzitetna vodstva so pretežno le v podrobnostih[1] izvrševala državno politiko. To splošno sodbo bomo morali v nadaljevanju sicer še precej iztanjšati. A v splošnem je dogajanje v visokem šolstvu določal odziv vladajočih razredov na veliko krizo kapitalističnega svetovnega sistema v zadnji četrtini dvajsetega stoletja. Značilna politika poznega kapitalizma se je zagnala tudi nad visoko šolstvo. Države kapitala so privatizirale javno visoko šolstvo, kakor so privatizirale vse javne storitve. A privatizacija visokega šolstva pri nas ni ustvarila kakšnih posebno profitnih dejavnosti – temveč je z velikodušnim razdeljevanjem koncesij prej odprla pretok, po katerem javni denar prehaja v zasebne roke. Ta način delitve presežne vrednosti je značilen za periferna področja v svetovnem kapitalizmu: pripadniki vladajočih razredov si prisvajajo presežno vrednost kot rento, ki izhaja iz pravno utrjenih položajev, in ne kot profit, ki bi izhajal iz produkcije in bi ga vanjo ponovno vlagali. Državna politika na področju visokega šolstva s to značilnostjo potrjuje siceršnji vtis, da potiska državo na kapitalistično obrobje in ustvarja značilne periferne vladajoče razrede, ki po pravilu niso pravi kapitalistični razredi, temveč rentniški razredi. Njihova renta je nagrada za usluge, ki jih na področju svoje jurisdikcije zagotavljajo svetovnemu kapitalu (v splošnem: zagotavljanje pogojev, v katerih je mogoče brez večjih družbenih spopadov pridobivati presežni profit).[2]

Tudi administrativna centralizacija na univerzah pripada isti krizni politiki zastopnikov kapitala. Splošna usmeritev te politike je, da razbije družbene dejavnosti v množico atomiziranih individualnih kapitalskih enot, ki naj bi jih ex post družbeno usklajevali tržni konkurenčni mehanizmi: tej usmeritvi komplementarna zahteva pa je, da naj se vsi družbeni dejavniki navznoter organizirajo kot kapitalistična podjetja. Dosedanja administrativna centralizacija na univerzah je šele začela ta proces: prihodnji državni ukrepi napovedujejo, da bodo javni zavodi navznoter urejeni korporativno, navzven pa podržavljeni.[3]

Državna politika, ki so jo doslej izvrševala tudi univerzitetna vodstva, napoveduje, da bo univerzo ali, natančneje, akademske prakse disciplinirala s tremi mehanizmi: s trgom; s korporativnim upravljanjem; z državnim nadzorom nad upravljanjem.

Pri govorjenju o trgu je precej zmede. Pri univerzi je mogoče govoriti o trgu vsaj v treh pomenih.

1. Navadno se misli, da mora univerza proizvajati delovno silo za trg delovne sile. A ker na trgu tvegajo diplomanti in diplomantke, ne pa ustanova sama, tržni mehanizmi ne morejo neposredno prisiliti univerze, da bi proizvajala prav tisto delovno silo, po kateri je povpraševanje največje.

2. Drugi trg je trg univerzitetne ponudbe. Trg delovne sile bi lahko deloval posredno prek trga ponudbe programov: s predpostavko, da bo povpraševanje po tržno konjunkturnih programih večje, bi se univerza morala ravnati po gibanjih na trgih delovne sile. To pa je iluzija vsaj iz treh razlogov:

  1. univerza zaradi zbirokratiziranosti ni sposobna zadosti hitro prilagajati programov tržnim gibanjem;
  2. študij navadno traja predolgo, da bi lahko še ujel konjunkturo na trgu;
  3. takrat, ko bodo tržno gibanje opazila univerzitetna vodstva (da bodo ponudila ustrezne programe) in študentke, študenti (da bodo povpraševali po teh programih), to gibanje ne bo več ponujalo tržne niše, saj je velika verjetnost, da ga bodo hkrati ali celo prej opazile tudi druge univerze.

Preostane še anticipacija povpraševanja po študijskih programih: a to onemogočajo »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov« Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu: v 17. členu zahtevajo, da mora biti vsak študijski »program /…/ mednarodno primerljiv; primerjava je narejena z najmanj tremi sorodnimi tujimi programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh držav članic Evropske unije«. Ta predpis onemogoča, da bi tukajšnje univerze uspešno tekmovale na trgu univerzitetne ponudbe. Onemogoča pa tudi, da bi bili tukajšnji programi inovativni in da bi se ravnali po razvoju znanosti in teorij. Tukajšnje visoko šolstvo že vnaprej obsoja na epigonstvo in provincializem.[4]

3. Naposled bi univerze lahko na trgu ponujale svoje iznajdbe. Ob vsej obsedenosti z inovativnostjo pa se zdi, da je področje prenosa znanja v industrijo, področje raznih »spin off« in »start up«[5] podjetij urejeno le tako, da univerza deluje kot kanal za pretok javnih sredstev (in rezultatov javnega dela) v zasebne žepe.

Iz zapisanega lahko sklepamo, da je tržna retorika bolj alibi za državne posege v visoko šolstvo, da torej sodi k mehanizmom nadzorovanja in discipliniranja – skupaj s korporativnim vodenjem in etatističnim upravljanjem.

2. Institucionalna drobitev visokega šolstva

V študijskem letu 2009–2010 je v Sloveniji izvajalo študij šestindvajset samostojnih visokošolskih zavodov in štiri univerze.[6] Od tega so bile javni visokošolski zavodi tri univerze in ena samostojna fakulteta.[7]

Število aktivnih samostojnih visokošolskih zavodov se je več kakor podvojilo med šolskima letoma 2002–2003 (ko jih je bilo dvanajst) in 2009–2010 (ko jih je bilo šestindvajset); v razvid visokošolskih zavodov so bili vpisani še štirje zavodi, ki v tem času niso izvajali študijskih programov; tako je bilo leta 2010 v Sloveniji vsega skupaj trideset samostojnih visokošolskih zavodov.[8]

V istem obdobju se je mariborska univerza povečala za šest aktivnih fakultet (od deset članic na šestnajst), primorska za eno visoko šolo (od pet članic na šest), medtem ko je ljubljanska univerza stagnirala (ves čas je imela šestindvajset članic, je pa odprla nekaj dislociranih enot).

V zadnjem desetletju so se torej hitro množili samostojni visokošolski zavodi, univerze pa so se le počasi institucionalno širile. Samostojni visokošolski zavodi so z izjemo enega vsi zasebni; vse bolj so razpršeni po celi državi; to težnjo do neke mere potrjujejo tudi številne dislocirane enote, ki pa so pomembne le pri zasebnih zavodih.[9]

Za zadnje desetletje je torej značilna privatizacija visokega šolstva, katere najočitnejši učinek je bil bliskovit ekstenziven razvoj samostojnih visokošolskih zavodov.

O tem, kakšni so bili kakovostni učinki te količinske eksplozije, nemara lahko sodimo po podatkih o številu študijskih programov, ki so jih leta 2010 izvajale posamezne vrste visokošolskih zavodov.[10] Štirje javni visokošolski zavodi so izvajali 560 programov, 26 aktivnih zasebnih visokošolskih zavodov pa je izvajalo 103 programe.[11]

Privatizacija visokega šolstva in liberalizacija izvajanja visokošolskega študija sta spodbudili množenje zavodov z majhnim številom študijskih programov. To niso okolja, v katerih bi lahko potekal dialog med različnimi teoretskimi paradigmami in kjer bi agonistično dialogiziranje proizvajalo nove problematike in nove koncepte. Ne omogočajo teoretskih praks in še manj akademskih praks, ki se proizvajajo skoz kritično soočanje v pluralističnem teoretskem prostoru. Narobe: to so lahko le naprave za prenašanje kanoničnega znanja, aparati za reprodukcijo znanja, katerega struktura je sama reproduktivna, saj sodi k mehanizmom družbene reprodukcije. Te ustanove ne proizvajajo teorije, temveč le prenašajo proizvode teoretskih praks. Natančneje: prenašajo proizvode teoretskih praks, kakor so se »socializirali«, kakor so se strukturirali kot »znanje« v nekem določenem zgodovinskem položaju. Prenašajo torej učinke teoretskih praks, kakor jih je prefiltrirala vladajoča ideologija – se pravi »znanje«, ki je vselej že vpeto v reprodukcijo razmerij gospostva in izkoriščanja.[12] Novi visokošolski zavodi so naprave, skoz katere delujejo mehanizmi vladajoče ideologije: so, skratka, ideološki aparati države v Althusserjevem pomenu.[13] V besedišču vladajoče ideologije: ti zavodi prenašajo koristno in uporabno znanje.

To pomeni, da sta privatizacija in liberalna regulacija visokošolskih ustanov samodejno sprožili procese, ki ju sicer načrtuje srednjeročni vladni program za visoko šolstvo.[14] Samonikla družbena logika ekstenzivne in protiteoretske ekspanzije visokega šolstva je tako rekoč izpolnila vladni program, še preden se ga je vlada domislila. Iz tega lahko sklepamo, da je kolektivno mišljenje tukajšnjega političnega razreda in njegove administracije brezupno ujeto v avtomatizme spontane ideologije perifernega kapitalizma. Ne morejo se domisliti nič drugega kakor to, kar se že tako in tako dogaja samo od sebe po sistemski logiki.

A še pomembnejše je, da ti procesi, ki bi jih vlada rada sprožila in ki jih sistem sproža sam od sebe, niso pripeljali do učinkov, ki jih vlada pričakuje od njih. Niso povečali produktivnosti kapitala. Kar pomeni, da samodejna logika (perifernega) kapitalizma ne zmore zagotavljati reprodukcije kapitalskih razmerij. To je le poseben primer Marxove splošne ugotovitve, da je največja ovira ekspanziji kapitala kapital sam.[15] Prav zato kapital potrebuje državo, da prebija ovire, ki si jih sam postavlja. A vlada, ki v nacionalnem programu za visoko šolstvo zgolj opisuje samodejne sistemske procese, očitno ne zmore ukrepov, s katerimi bi utrla pot kapitalski akumulaciji na področju svoje jurisdikcije. Te vrste nesposobnost je značilna za skrajne različice perifernih političnih razredov: prej ali slej so prisiljeni, da dopustijo drugim zastopnikom svetovnega kapitala, da urejajo njihovo družbo, tako da bo prijazna do kapitalske akumulacije. Periferni vladajoči razredi, ki sami niso bili sposobni, da bi organizirali kapitalistično akumulacijo, so nekdaj sodelovali z raznimi oblikami kolonializma in neokolonializma, danes pa, se zdi, je politika odvisnosti v naših krajih dobila novo organizacijsko obliko: Evropsko unijo. Nekateri kazalci kažejo, da se Slovenija v svetovnem sistemu ponovno umešča na kraj, kjer je že bila pred drugo svetovno vojno: postaja periferija polperiferije.[16]

3. Centralizacija na univerzah

Iz doslej navedenih podatkov je videti, kakor da bi bile oporišče akademskih procesov[17] javne univerze.[18] Ta vtis zavaja: institucionalna opora akademskih praks so bile v preteklosti članice javnih univerz, se pravi, fakultete in visoke šole, v najboljšem primeru skupine članic.[19] Akademskega polja na ravni univerze na Slovenskem bržkone nikoli ni bilo, zato se tudi »akademska skupnost« ni mogla izoblikovati.[20] Soočanje med teoretskimi paradigmami, med različnimi prijemi in problematikami, dialog med disciplinami, preudarek o epistemičnih strategijah, vpeljevanje v teoretske prakse in kritično prenašanje znanja – vse to je potekalo na fakultetah in visokih šolah, v strokovnih društvih, okoli znanstvenih in kulturnih revij, ne na univerzah.[21]

Bolj ko je skoz zgodovino univerzitetno »cehovstvo« postajalo anahronistično, bolj je samodejna institucionalna logika univerze prihajala v nasprotje z akademskimi procesi. Ta paradoks je obvladoval celotno univerzitetno zgodovino. Univerza s cehovsko zaprtostjo in s kooptacijskim načinom kadrovske reprodukcije pravzaprav nikoli ni zmogla sama rešiti temeljnega protislovja med zahtevami teoretskih praks in praks uvajanja v teorijo na eni strani ter avtoritarno hierarhično strukturo na drugi (Breznik, 2011). V zgodovini je pogosto ovirala znanstveni in civilizacijski razvoj in širila mračnjaštvo. Tudi v Sloveniji, se zdi, je bila vloga univerze pri razvoju disciplin in teorije nasploh precej protislovna.[22]

Uspešne rešitve univerzitetnega protislovja so zato prihajale od države, ki se je odzivala na sistemske procese.[23] To je spet paradoks, saj so na drugi strani države pogosto posegale v univerzo diletantsko in razdiralno. A v bolonjski reformi, se zdi, se je državni poseg ujel s samodejno institucionalno logiko univerze. Bolonjska reforma poskuša preobraziti evropske univerze po zgledu splošnega obveznega šolstva: se pravi, s klasičnim prijemom, ki ga je izumila administrativna monarhija – s homogenizacijo, standardizacijo in dezindividualizacijo. Za odnos med univerzo in njenimi članicami to pomeni, da univerza centralizira dejavnosti na administrativnih, ne na vsebinskih načelih. Univerze so pograbile bolonjsko reformo in izkoristile priložnost, da dosežejo administrativno centralizacijo (s homogenizacijo, standardizacijo itn.) – a so s tem uničile še tisto malo akademskih praks in procesov, ki so se ohranili vsaj na nekaterih članicah javnih univerz.[24]

4. Formalno nasprotno usmerjena procesa povzročata iste učinke

V visokem šolstvu se torej hkrati dogajata dva procesa, ki formalno potekata v nasprotnih smereh: fragmentacija in centralizacija. Fragmentirajo se učni procesi na (malone izključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim številom študijskih linij ali celo z eno samo linijo. Centralizira pa se upravljanje na univerzah. Četudi sta si procesa formalno nasprotna, vsak na svojem področju dosegata iste učinke. Administrativna univerzitetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske procese na članicah, kjer so nekdaj lahko potekali; fragmentacija učnih procesov z množico zasebnih samostojnih zavodov zagotavlja, da se nikjer več ne vzpostavljajo nove institucionalne možnosti za akademski proces.

Državni posegi v visoko šolstvo se ujemajo s samodejnimi procesi na univerzah: krepijo administrativno[25] centralizacijo na zavodih[26] in pospešujejo fragmentacijo učnih procesov.[27] Tako država na članicah javnih univerz uničuje akademske procese, drugod pa onemogoča, da bi do njih sploh prišlo.

5. Zakaj se učinki nasprotnih procesov ujemajo?

Naleteli smo na nekaj dozdevnih protislovij. Denimo: samodejni institucionalni procesi, ki izhajajo iz arhaičnosti univerzitetne ustanove, se v učinkih ujemajo z državnimi posegi, izhajajočimi iz razredne strategije sodobnih perifernih vladajočih razredov (ki ustvarjajo kapitalu prijazno družbeno okolje in pretakajo javni denar v akumulacijo kapitala).[28] Nadaljnji paradoks je, da se politike vodstev na univerzah in članicah v glavnem pustijo voditi samodejnim procesom institucionalne logike, da torej zavestna »univerzitetna politika« ne glede na ideološko opremo reproducira in celo pospešuje »spontanost« institucije. Naposled je presenetljivo, da vodilne funkcionarje visokošolskih ustanov sicer volijo njihovi kolegi in kolegice, da se ti funkcionarji po opravljenem mandatu (vsaj v načelu) vrnejo med navadne visokošolske delavke in delavce – pa vseeno delujejo, kakor da bi bili državni uradniki, ne zastopniki svojih kolegov.[29]

Seveda bi lahko rekli, da ni nič nenavadnega, da privilegirane skupine na univerzi skrbijo, da ohranjajo in obnavljajo institucionalno strukturo, ki je hkrati struktura njihovih privilegijev. Enako velja za politični razred: ohranja in obnavlja tokove vrednosti, od katerih pobira rento (kapitalske investicije v državo, presežna vrednost iz države).[30] A fascinantno je, da se ti posebni lokalni strategiji s svojima posebnima in raznorodnima logikama ujameta v istih učinkih.

Oglejmo si, kako vsaka izmed teh politik povzroča svoje učinke.

Periferni politični razred neposredno skrbi za dvoje: da v svojo jurisdikcijo privabi kapital in ga v njej obdrži; da si zagotovi rentniške položaje, s katerih si lahko prisvaja svoj delež od presežne vrednosti, ki odteka iz njegove jurisdikcije v svetovne sistemske centre. Strategija sodobnega perifernega gospostva si zato izrecno prizadeva, da bi visoko šolstvo podredila akumulaciji kapitala, da bi ga vpregla v koristnost za kapital in v reprodukcijo kapitalističnih produkcijskih razmerij. Teorija, njeno prakticiranje in njeno prenašanje so s stališča vladajočih razredov zgolj kolateralne žrtve, ki jih nemara niti ne opazijo. Tihi izgon teorije je s stališča vladajočih še toliko manj opazen, ker pomaga k izrecnim ciljem reprodukcije kapitalističnih razmerij in v njihovem okviru k reprodukciji podrejenega položaja periferne države v svetovnem sistemu: oboje je pogoj za ohranjanje njihove periferne razredne vladavine.

A na drugi strani gospostvo univerzitetnih »mandarinov« samo na sebi v preteklosti ni povzročalo učinkov, ki jih njegovi mehanizmi proizvajajo v kontekstu sodobnega kapitalizma: ni nujno preganjalo teorije, ni se nujno povezovalo s služnostjo kapitalu itn. Univerzitetne hierarhije so resda »arhaične«, se pravi, bistveno starejše kakor sodobni kapitalizem – a zato vseeno niso anahronistične. Poskusimo torej dognati, kako se skupine na univerzah in v visokem šolstvu nasploh praktično in ideološko integrirajo v procese sodobnega kapitalizma.

6. Univerza je navsezadnje le ideološki aparat države

Ideološki aparati države, pravi Althusser, imajo vsak svojo specifično ideologijo, prakticirajo vsak svoje specifične prakse – a enoti jih vladajoča ideologija: ideološki aparati države so poenoteni pod vladajočo ideologijo.[31] Univerza je ideološki aparat države: torej jo z drugimi ideološkimi aparati povezuje vladajoča ideologija; in ta ideologija, lahko domnevamo, tudi integrira univerzo v pravno-politične strukture in prakse države sodobnega kapitalizma.

Vladajoča ideologija sodobnega kapitalizma je še zmerom blagovni fetišizem […] Članek se nadaljuje v priponki – beri naprej …

* Članek je napisan po Slovenskem pravopisu 1962. Objavljen bo v zborniku Predrzna Slovenija, ki bo izšel v Digitalni knjižnici Pedagoškega inštituta v Ljubljani.


[1] Ustrežljivost univerzitetnih vodstev do države res seže v podrobnosti. To drastično ponazarja tale anekdota. Na začetku leta 2010 je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sklenilo, da bo sofinanciralo samo po štiri doktorske kandidatke ali kandidate na mentorico ali mentorja. Dopustilo je, da imata mentor ali mentorica po več kandidatk ali kandidatov – a brez sofinanciranja. Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela je 1. marca 2010 pozval rektorje in dekanice, dekane javnih visokošolskih zavodov, naj se uprejo samovolji ministrstva. Naslovljenke in naslovljenci niso odgovorili na poziv. Jeseni 2010 je ministrstvo prenehalo sofinancirati doktorski študij – in zato ni moglo več uravnavati števila doktorskih kandidatk in kandidatov, za katere skrbita posamezen mentor ali mentorica. Univerza v Ljubljani je uslužno priskočila na pomoč in na začetku leta 2011 naložila članicam, da mentor ali mentorica ne moreta skrbeti za več kakor pet doktorskih kandidatk ali kandidatov. »Gostitev« kandidatk in kandidatov pri posameznih mentorjih je sicer zrcalna slika »redčenja« univerzitetnih učiteljic in učiteljev, ki so sposobni podpirati teoretsko delo (doktorsko delo pa je bilo pred bolonjo teoretsko delo par excellence – in je za številne kandidatke in kandidate še zdaj). »Redčenje« teorije sposobnih mentoric in mentorjev na univerzi je posledica dveh procesov. Najprej politike ministrstev, ki že desetletja niso dopuščala normalne kadrovske reprodukcije na javnih univerzah. Nadalje pa politike univerzitetnih vodstev na vseh ravneh, ki so v zadnjem desetletju ali dveh sistematično preganjala teoretske prakse in njihove nosilce. Zadnjo spektakularno potezo v antiteoretski politiki je naredilo vodstvo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ko je na začetku akademskega leta 2010-2011 »prekinilo sodelovanje« s prekarnimi sodelavkami in sodelavci. Odveč je dodati, da so prav prekarci prakticirali teorijo.

[2] Vtis o rentniškem prisvajanju krepi tudi to, da so nekatere imenitne zasebne visokošolske ustanove v zajedavskem razmerju do javnih ustanov: njihovi ustanovitelji, vodje, učitelji so v rednem delovnem razmerju na javnih ustanovah.

[3] Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 napoveduje korporativno upravljanje, ki ga skupaj z etatizacijo vpeljuje Predlog Zakona o opravljanju dejavnosti splošnega pomena na področju negospodarskega sektorja. Po predlogu zakona ima javni zavod poslovodni organ (direktorja ali upravo; imenovana sta s soglasjem ustanovitelja) in nadzorni svet, v katerem ima ustanovitelj večino (univerze bodo podrejene vsakokratni vladi).  

[4] V prihodnosti bo agencija akreditirala samo zavode v celoti, za študijske programe pa bodo skrbeli zavodi sami. A glede na dosedanje ravnanje visokošolskih vodstev le težko pričakujemo, da bodo spremenili ta predpis.

[5] Nemara je značilno, da ne država ne univerza nista poskrbeli za prevod tega žargona v slovenščino; priseganju na »samobitnost« in »identiteto« navkljub.

[6] Podatke povzemamo po: Marjetič in Dobnikar, 2010.

[7] V letu 2010 so bili aktivni javni visokošolski zavodi v Sloveniji Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem in Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu. Edina aktivna zasebna univerza je bila Univerza v Novi Gorici, ki je imela pet fakultet in eno visoko šolo; imela je tudi dislocirane enote v Postojni, Ljubljani, Trstu in Benetkah (na katerih je izvajala študijske programe tretje stopnje).

[8] Devetindvajset jih je bilo zasebnih. Naše številke ne upoštevajo Evro-sredozemske univerze (EMUNI univerze) (Portorož-Piran), ki jo je vlada ustanovila leta 2009 in ki v letu 2009–2010 ni izvajala študijskih programov. Jo pa velja posebej omeniti, saj ima v naslovu izraz »univerza« in jo vladni predlog dokumenta Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 (http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/odnosi_z_javnostmi/8.9.10_NPVS.pdf) razglaša za »obstoječo ustanovo strateškega pomena« in jo uvršča med dve ustanovi, ki bosta v prihodnjih desetih letih uživali posebno državno podporo: »Republika Slovenija bo podpirala dejavnosti dveh mednarodnih ustanov na področju visokega šolstva, ki lahko pomembno prispevata k večji internacionalizaciji sistema.« (34. ukrep navedenega nacionalnega programa.) Druga po mnenju vlade »obstoječa ustanova strateškega pomena« je International Center for Promotion of Enterprises (Ljubljana), medvladna organizacija, ki pod pokroviteljstvom OZN povezuje države Latinske Amerike, Azije, Afrike in Evrope, ki pa jo vladni strateški dokument omenja le »kot primer ciljno usmerjene podpore sodelovanju s pomembno državo (Indijo kot eno od naglo razvijajočih se BRIC držav)« (izraz »BRIC« je angleška okrajšava za »Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska«). Ta center ni visokošolski zavod, sodeluje pa z ekonomsko fakulteto ljubljanske univerze.

[9] Skupno število študentk in študentov na dislociranih enotah javnih univerz močno upada, razen na podiplomskem študiju, kjer narašča (a je absolutno število še zmerom razmeroma nizko). Na zasebnih zavodih število študentk in študentov na dislociranih enotah na prvi in drugi stopnji stagnira na razmeroma visoki ravni, skokovito pa narašča na podiplomskem študiju.

[10] V štetje so zajeti študijski programi, sprejeti po 11. 6. 2004, vpisani v razvid visokošolskih zavodov na dan 30. 6. 2010. Študijski programi prve, druge in tretje stopnje se v skladu z bolonjskim sistemom štejejo vsak posebej. Štetje ne upošteva »predbolonjskih« programov, ki jih še izvajajo (pogosto zgolj fiktivno, saj študentke in študenti sicer vpisujejo stare programe, a dejansko poslušajo »ekvivalentne« bolonjske predmete). »V skladu z Zakonom o visokem šolstvu so se prejšnji programi, to je programi, ki so bili na Svetu Republike Slovenije akreditirani do 11. 4. 2004, v prvem letniku zadnjič lahko razpisali v študijskem letu 2008/2009, se pa še izvajajo v višjih letnikih.« (Marjetič in Dobnikar, 2010: 91.)

[11] Glede na to, da je edini javni samostojni visokošolski zavod Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu izvajal samo po en študijski program na vsaki stopnji (na prvi stopnji v dveh različicah: kot visokošolski študijski program prve stopnje in kot univerzitetni študijski program prve stopnje), lahko tudi rečemo, da so tri javne slovenske univerze leta 2010 izvajale 556 študijskih programov izmed 663 programov, ki so jih takrat izvajali v Sloveniji. Drugače povedano: 10 % aktivnih visokošolskih zavodov je izvajalo 83,86 % študijskih programov. Značilnost teh 10 % zavodov je, da so javni in da so univerze.

[12] Za koncept razlike med teorijo in znanjem gl.: Močnik, 2009.

[13] Althusser, 1999.

[14] Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020. Predlog programa govori o »diverzifikaciji, fleksibilizaciji, deregulaciji« in zahteva, naj visoko šolstvo tesneje sodeluje z gospodarstvom in negospodarstvom. Dosedanja deregulacija ni pripeljala do diverzifikacije in »tržna« integracija visokega šolstva v družbo po načelu ponudbe, ki se odziva na povpraševanje, ni pripeljala do fleksibilnosti. Narobe: novi zavodi so se usmerjali na konjunkturna področja (uprava, pravo, management) – in ko je prišlo do zasičenja, se zaradi svoje specializiranosti niso mogli preusmeriti na druga področja. Zaradi zamudnosti izobraževalnega procesa se zdi, da se izobraževanje sploh ne bi smelo ravnati po tržnih trendih: moralo bi jih anticipirati ali, še bolje, diktirati. A evropske visokošolske politike niso naredile tega preprostega računa: domislile so se samo, da so skrajšale čas izobraževanja na prvi stopnji na tri leta; s tem so dejansko podaljšale izobraževanje, saj je bila prva stopnja razvrednotena, še preden je bolonjska reforma stekla. Omenjeni predlog nacionalnega programa se je domislil izvirne rešitve – uporabnik neuporabnih kadrov naj bo država: »Glede na dejansko stanje in zahteve delovnih mest se ureditev spremeni tako, da je glavna vstopna točka za zaposlitev [v javni upravi] zaključena prva študijska stopnja. Upoštevajoč zahtevnost delovnega mesta se na delovna mesta, za katere [sic] je bila zahtevana dokončana prejšnja univerzitetna izobrazba[,] po novem praviloma zahteva zaključena prva študijska stopnja.« 24. maja 2011 je Državni zbor sprejel Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020.

[15] »Prava meja kapitalistične produkcije je kapital sam.« (Marx, 1973: 282.)

[16] Pred drugo svetovno vojno sta bili polperiferija nacistična Nemčija in fašistična Italija in sta si z vsemi sredstvi neuspešno prizadevali, da bi postali središče. V sedanjosti na ta strukturni kraj vse bolj drsi atlantska Evropa. Analizo, po kateri je bila kraljevina Jugoslavija periferija polperiferije, je izdelal Lev Centrih (Centrih, 2010).

[17] Z »akademskim procesom« mislimo na tisto množico teoretskih in transmisijskih praks, ki so bile tradicionalni ideal univerze v vseh zgodovinskih obdobjih: agonistični dialog med različnimi teoretskimi prijemi, praksami in problematikami, sistematično povezovanje med disciplinami, nenehna razprava o epistemičnih strategijah, vpeljevanje študentk in študentov v teoretske prakse. (Prim. Močnik, 1994.)

[18] Zasebna Univerza v Novi Gorici (junija leta 2010 je imela pet fakultet in eno visoko šolo) in javna EMUNI univerza (ena fakulteta) imata isto razdrobljeno strukturo kakor samostojni visokošolski zavodi. Tako je razdrobljena tudi Univerza na Primorskem (pet fakultet in ena visoka šola).

[19] Račun o institucionalnih nosilcih akademskih procesov iz opombe 8 moramo zato popraviti: 48 članic javnih univerz je izvajalo 556 študijskih programov; ali: 59,26 % zavodov je izvajalo 83,86 % programov; teža je še zmerom na javnih zavodih, organiziranih v univerze.

[20] Edina empirična raziskava, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem, je ugotovila, da na ljubljanski univerzi ni skupne akademske kulture: »Univerza ne skrbi za neko raven ’splošne intelektualne kulture‘, ki bi presegala meje posameznih disciplin. […] na univerzi ne obstaja nikakršna povezovalna in enotna ideja, ki bi se kazala kot skupni etos študijskih disciplin. Tako se univerza zdi zgolj ustanova, ki organizira heterogene in specialistične vednosti, katerim zagotavlja le institucionalni okvir. Nima ne določene ideje ne skupnega namena, ki bi bil opredeljen v ideji univerze. Dejansko postaja le vse obsežnejši konglomerat najrazličnejših specialističnosti in partikularnosti.« (Kump, 1994: 151.)

[21] Za humanistiko gl. npr. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, 1980. Za humanistiko in družboslovje gl. tudi revije Anthropos, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Problemi-Razprave, Teorija in praksa ob koncu sedemdesetih let in na začetku osemdesetih.

[22] O tem sicer ni ustreznih raziskav. A specialistična raziskava na področju književnih ved je nepričakovano odkrila, da je ustanovitev ljubljanske univerze zožila problemsko polje teh ved, zmanjšala število »paradigem« ali problematik, ki so imele institucionalno oporo, in naposled pripeljala do prevlade ene same (pozitivistične) problematike ali »paradigme«. (Močnik, 2006a.) – Razcvet ljubljanske univerze po drugi svetovni vojni, pozneje tudi ustanovitev in razmah mariborske univerze gre spet pripisati zunaj-univerzitetnim antisistemskim procesom, zlasti socialistični revoluciji.

[23] Npr. nekaj državnih posegov: Franc I. je leta 1530 ustanovil Collège royal, sedanji Collège de France; Odbor za javno rešitev je leta 1794 dal pobudo za ustanovitev Politehniške šole; istega leta je Konvent ustanovil École normale supérieure; Napoleon III. je leta 1868 ustanovil École pratique des hautes études. Če pa danes prebirate njihove spletne strani, ne boste zaznali vse te imenitne tradicije: hvalijo se z »odličnostjo«, ustijo se z »uspešnostjo«, sklicujejo se celo na bolonjsko reformo. – Nekaj povezav s sistemskimi procesi: industrijska revolucija, oblikovanje nacionalnih ekonomij z nacionalnimi državami in Humboldtova univerza; kriza kapitalizma v drugi polovici 19. stoletja, iztek britanskega sistemskega akumulacijskega cikla, integracija znanosti v produkcijo, nemška »znanstvena« univerza; fordistični industrializem, socialna država, množična univerza po drugi svetovni vojni.

[24] Univerze so sprejele bolonjsko reformo brez organiziranega odpora, celo brez premisleka. Na enem izmed oddelkov filozofske fakultete ljubljanske univerze so, denimo, zavrnili predlog, da bi pred vpeljavo bolonjske reforme priredili niz razprav, v katerih bi premislili, kako jo izvršiti s čim manj škode in na način, ki bo ustrezal sodobnim teoretskim problematikam v disciplinah. (Glej zgodovinske opombe v: Močnik, 2009a: 534-535.)

[25] Država in EU neposredno spodbujata krepitev administracije tudi z razpisi za raziskovalne projekte. Ti razpisi so že tako zahtevni, da jih zmorejo le velike administracije velikih zavodov. Posledici sta dve: 1. merilo za pridobitev projektov so vse bolj administrativne sposobnosti zavodov in osebne zveze prijaviteljev; 2. edini ustanovi, ki se v Sloveniji na področju družboslovja še zares vključujeta v mednarodno produkcijo teorije, sta Delavsko-punkerska univerza na Metelkovi v Ljubljani in Socialni center Rog v Ljubljani: obe sta zunaj visokošolskega sistema.

[26] Predlog nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 vpeljuje korporativno upravljanje na visokošolske zavode (se pravi, še večjo centralizacijo, še hujšo avtoritarnost, še bolj togo hierarhijo) in daje zavodom pristojnosti, ki jih doslej niso imeli (samostojno sprejemanje študijskih programov brez zunanje akreditacije – akreditirali se bodo samo še zavodi v celoti; urejanje delovnih razmerij in določanje delovnih obveznosti, razvrščanje na delovna mesta ne glede na naziv, določanje dohodkov; itn.). Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat zavrnil predlog pisca tega besedila, da bi med merila za akreditacijo zavodov vnesli zahtevo, da zavodi ustvarjajo »akademsko okolje«, se pravi, da nudijo institucionalno oporo akademskim procesom. Sedanja merila za akreditacijo so malone izključno administrativna. – Proces birokratizacije sicer poteka po vsej Evropi: »Kakor so ’evropski‘ politiki vsilili bolonjsko reformo univerzam, sedaj vrhunski ’evropski administratorji‘ univerzam in vladam vsiljujejo razna administrativna opravila, ki seveda niso zastonj in zahtevajo dodatna delovna mesta. Za te namene so organizirane razne neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva. […] V vseh teh dokumentih univerze obravnavajo kot podjetja, ki proizvajajo čim bolj poceni produkte za fleksibilni trg delovne sile. […] Počasi se v univerzitetne pore vpija akademski kapitalizem. […] Za vse te postopke potrebujete strateški menedžment, sedanja vodstvena struktura na naših univerzah prav zato sploh ni primerna niti nima ustrezne izobrazbe. Vsa ta opravila bi na univerzah zmoglo le korporativno vodstvo. Seveda bodo tudi tu zapleti. Ponekod podjetja in korporacijsko pravo le delno priznavajo človekove pravice.« (Leban, 2011.)

[27] Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat zavrnil predlog pisca tega besedila, da bi v merilih za akreditacijo študijskih programov zahtevali, da sodelavci in sodelavke pri vsakem programu opišejo, kako razumejo epistemično konjunkturo na področju programa, kako bo program aktivno posegel vanjo in s katerimi veljavnimi teoretskimi problematikami bo sprožil kritični dialog. Sedanji predpisi tako ne zahtevajo aktivnega vključevanja v teoretske prakse, zahtevajo pa prilagajanje in epigonstvo (vsak študijski program mora biti »primerljiv« z vsaj tremi »tujimi« programi).

[28] V tem »objektivnem« ujemanju je precej ironije: država upravičuje svoje posege v visoko šolstvo z ideologijo boja proti tradicionalističnim mandarinskim hierarhijam, privilegiranim akademskim lenuhom itn., v praksi pa na univerzi sklepa zavezništvo prav s tradicionalističnimi hierarhijami in privilegiranimi akademskimi »mandarini«.

[29] Še manj zastopajo študentke in študente. Ko je ministrstvo leta 2010 ustavilo sofinanciranje doktorskega študija in vpeljalo nekakšne provizorne štipendije za peščico privilegiranih študentov in študentk, ki naj bi jih izbrali po ideoloških merilih ministrstva, so univerze brez zadržka prevzele umazani posel ideološke selekcije. Javni razpis »Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov – generacija 2010« so vsaka zase kot izvajalke objavile v Uradnem listu RS 21. januarja 2011 Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem – Università del Littorale, Univerza v Novi Gorici (zasebna) in Univerza v Ljubljani (v tem vrstnem redu).

[30] Tu uporabljamo teoriji perifernih vladajočih razredov, ki sta ju razvila André Gunder Frank in Immanuel Wallerstein. Frank pravi takole: »Monopolna kapitalistična struktura in ekspropriacija/apropriacija obvladujeta preteklost in sedanjost čilskega gospodarstva. Ta izkoriščevalska razmerja kakor veriga povezujejo kapitalistični svet in metropole z regionalnimi središči (ki jim metropole odvzemajo presežek), te pa z lokalnimi središči, naprej pa z velikimi zemljiškimi lastniki in trgovci, ki odvzemajo presežek malim kmetom in najemnikom, ti pa včasih tudi sami izkoriščajo kmete brez zemlje.« (Frank, 1969: 7–8.) – Wallerstein piše še bolj slikovito: »Šibkejša ko je dežela, manj bogastva lahko zbere z ekonomsko produktivnimi dejavnostmi. Posledica tega je, da postane državna mašinerija prvo in najpomembnejše področje akumulacije bogastva – s krajo in podkupovanjem na visokih in nizkih ravneh. […] ti fenomeni niso posledice napačnih politik, pač pa endemična šibkost državnih struktur na območjih, kjer je večina proizvodnega procesa periferna in torej slaboten vir akumulacije kapitala. […] šibkost države včasih pomeni relativno moč lokalnih imenitnežev […] Ti lokalni baroni so iz kapitalističnega podjetništva potegnili njegovo mafijskost. Mafije so pravzaprav plenilci, ki se hranijo s proizvodnim procesom.« (Wallerstein, 2006: 72–74.)

[31] Althusser, 1999.

6 komentarjev