Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Konec stare vojaške/varnostne paradigme

Rudi Rizman

Vse od Tukidida (peloponeške vojne) ali pa v moderni dobi vsaj od Orwella je očitno, da so oborožene sile prej del problema pri doseganju miru kot pa del rešitve tega problema. Pred nedavnim je harvardski profesor in nobelovec Amartya Sen postregel s prepričljivimi podatki o tem, da so tiste države, ki jim je v mednarodni skupnosti zaupano ohranjanje in ustvarjanje miru, v resnici »generatorji« vojn in povzročitelji množičnih nasilnih smrti na številnih območjih na našem planetu. Za primer je vzel stalne članice Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, ki so v svetovni trgovini (izvozu) z orožjem udeležene z 81 odstotki. Skupina držav, ki se skrivajo za oznako G8, pa je v njej udeležena celo s 87 odstotki. Samo na Združene države Amerike odpade 50 odstotkov, blizu tri četrtine svojega izvoza orožja pa namenijo deželam v razvoju.

Stara, zakoreninjena vojaška doktrina temelji na skrajno ozkem in v globalni dobi močno preseženem razumevanju varnosti in je kot taka ujetnica »metodološkega nacionalizma«, ki ne upošteva kompleksnosti tako imenovanih »hibridnih« groženj, s katerimi ima danes opraviti človeštvo in z njim vse posamezne nacionalne družbe globalne dobe. Med prednostna »varnostna« vprašanja je zato treba uvrstiti take žgoče probleme, kot so podnebne spremembe, uničevanje okolja, kritično povečevanje družbeno-ekonomskih neenakosti, pomanjkanje hrane (»food security«) in vode, nezadostni energetski viri (»energy security«) in drugo. Za vojaško doktrino, ki temelji izključno na varnosti države, lahko rečemo, da je prej nevarno slepilo kot pa zmota. Iz teh groženj se kotijo in se bodo vedno bolj kotili novi spopadi v svetu, za katere bi bilo nerealno reči, da jih bo sploh mogoče obvladati, če ne bo imelo prednost preprečevanje.

Zadnji dve leti smo bili v najmanj 60 državah priča hujšim nemirom, povezanim s pomanjkanjem hrane. Na polovici tega stoletja napovedujejo, da bo na svetu že dobrih 9 milijard ljudi (zdaj je številka presegla 6 milijard in pol), za to pa bo potrebno, po izračunih OZN (natančneje: njene organizacije za prehrano in poljedelstvo FAO) 70 odstotkov več hrane, kakor je je na razpolago danes. Številne multinacionalne korporacije in države od Kitajske, Saudove Arabije do Južne Koreje in drugih ta čas pospešeno nakupujejo ali najemajo obdelovalno zemljo v nerazvitem svetu, kar ekonomisti in sociologi prepoznavajo kot privatizacijo globalnega bogastva. Skratka, priča smo pravcati globalni paranoji, kot ugotavlja Financial Times, ki se nanaša na štiri take ključne sociološke stebre, kot so ekonomija, demografija, okolje in geopolitika. Isti časopis ugotavlja, da si predvsem velike in bogate države že kopičijo velike zaloge (potencialne) hrane in energetskih virov. Teh vprašanj in sporov seveda ne bo mogoče reševati s klasičnimi vojaškimi sredstvi in posredovanji, pa naj se ta še tako pogosto opirajo na že danes povsem zlorabljeno retoriko človekovih pravic in dobrih humanitarnih namenov.

Če je bil kdaj čas za uveljavitev Voltairove maksime, ki jo lahko povzamemo ob pravkar minuli 200. obletnici izdaje njegovega dela Kandid ali optimizem (1759), da je treba misliti s svojo glavo, zunaj vsakršne konformnosti in pravovernosti, je ta imperativ tega časa.

Pobuda, ki jo te dni podpisujem(o), je nazoren primer prakticiranja gesla, da je treba misliti globalno in delovati lokalno. Ali je nerealna ali morebiti celo utopija? Ni ne eno in ne drugo, kot dokazuje primer Kostarike, ki je odpravila vojsko in namesto zanjo namenja sredstva za izobraževanje. Ta država je tudi ekološki pionir s tem, ko je leta 1997 uvedla davek na ogljikove izpuste in prijazno (nizkostroškovno) socialno politiko do najstarejše populacije svojih državljanov. Zato tudi ne preseneča, da je Kostarika na svetovnem indeksu sreče (World Database of Hapiness) na prvem mestu, za večino naše politične kaste »vzorne« ZDA pa so uvrščene šele na 114. mesto.

Pobuda, sploh pa po tistem, ko bi bili predlogi iz nje uresničeni, je lahko seveda samo prvi in nujni korak, se pravi »slovenski« odgovor na pereče, tudi usodne izzive globalizacije in globalizma, ki zahtevata od odgovornih družb, njihovih političnih elit in civilnih iniciativ nove razmisleke in na njih temelječe strategije, ali – drugače povedano – alternativno in družbeno uporabno imaginacijo.

Comments are closed.