Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Konec evropskih sanj?

Rudi Rizman

V zadnjem času je nekaj vidnih intelektualcev tako iz Evrope kot zunaj nje v zvezi z resno politično krizo, v kateri se je znašla Evropska unija, zapisalo misli, ki se jim evropski politični razred izogiba, pa čeprav sam v največji meri prispeva k nj

cialis prescription

ihovemu udejanjanju – da je evropskih sanj, kot vse kaže, konec. Kritikom bi težko očitali, da pretiravajo, če pomislimo na ponavljajočo se in brezizhodno krizo, v kateri se je znašel evro in o katerem so ob uveljavitvi njegovi politični »botri« v nasprotju s tistim, čemur smo priča danes, zatrjevali, da predstavlja cement evropske enotnosti.

Že takoj na začetku pa je bilo kritično razmišljajočim ljudem, ki ne nasedajo vsaki politični puhlici, jasno, da evro takšne vloge ne more igrati in da bo prej ali slej odigral vlogo katalizatorja pri njenem spodjedanju. Denarna unija brez zaslombe v politični uniji je sicer nekaj, česar zgodovina ne pozna. Poleg tega danes evropske politične elite plačujejo ceno za to, ker svojih državljanov sploh niso vprašale, kakšno politično skupnost sploh hočejo. O lizbonski pogodbi (2007), ki je dala ustanovam Evropske unije večje pristojnosti, so se v 27 državah lahko izrekli samo na Irskem.

Elitistični model politike

O tem, ali bo reševanje evra rešilo Evropsko unijo, si sicer mnenja in ponujene rešitve močno nasprotujejo. Znani nemški filozof Jürgen Habermas in nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer še naprej zagovarjata nadaljnje povezovanje Evropske unije, ki se opira na elitistični model politike, kar pomeni, da bi se morala ta spreminjati v skladu z dosedanjo prakso, ko so pobude prihajale od zgoraj (»leadership«) in se volivcev, tudi pri uvedbi evra ne, ni vprašalo za njihovo mnenje.

Zanimivo je, da Fischer in Habermas še naprej poskušata uresničiti tisto, kar ni uspelo nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu in tedanji generaciji evropskih voditeljev: povezati denarno unijo z ekonomsko in politično, brez česar (»trojstva«) ostaja evrsko območje stalno ranljivo in gledano dolgoročno nerealen projekt. Vendar je za elitistični model, ki je gotovo prinesel evropskim državljanom veliko dobrega, danes mogoče reči, da se je njegov rok uporabe iztekel. Evropski politiki delujejo na koncu koncev v demokracijah oziroma v nacionalnih državah, kjer morajo polagati račune, če hočejo biti izvoljeni.

To ima seveda tako svoje dobre kot tudi slabe strani. V demokraciji ni nič nenavadnega, če marginalna ali skrajna politična stališča prevladajo v širšem nacionalnem prostoru. Vzemimo samo primer skrb vzbujajočega vpliva populističnih strank na Danskem, Finskem, Nizozemskem in v drugih članicah Evropske unije, ki uspešno najedajo vidne dosežke Evropske unije: poleg evra tudi schengenske odprte meje.

Upor množic

Namesto povezovanja in poglabljanja Evropske unije smo prej priča »uporu množic«, to je povečevanju prepada med njo in njenimi državljani. Verbalni evroskepticizem je zamenjal radikalni, ki so ga na atenskih ulicah ponazarjale požgane zastave Evropske unije, risanje kljukastih križev po njih in glasni pozivi, da se je treba upreti »neokolonializmu« Evropske unije. Jezni pa niso le Grki, temveč tudi Portugalci, Španci, Irci in drugi, ki so jim sveto zatrjevali, da pomeni uvedba evra pot do blaginje, kakršno uživajo države v severni Evropi, medtem ko jih sedanje razmere silijo v to, da ga povezujejo z izgubljenimi delovnimi mesti, naraščanjem brezposelnosti, padanjem plač in bednimi pokojninami.

Nič manj se ne počutijo opeharjeni in jezni nemški volivci, ki jim je bilo obljubljeno, da bo evro vsaj tako stabilna valuta, kot je bila nemška marka. Danes komajda še kdo omenja nastajajočo evropsko solidarnost, ki je medtem v realnem življenju evropskih narodov ni mogoče nikjer več zaslediti.

Ohlajeni nemški altruizem

Vendar tudi v Nemčiji, kjer se je tudi že opazno ohladil njen altruizem do bolj čvrste evropske enotnosti in ki predstavlja poleg Francije gonilno silo Evropske unije, mnenja o tem, kako naprej, niso enotna. Nekdanji predsednik Saške Kurt Biedenkopf je za razliko od Fischerja in Habermasa zagovarjal stališče, da bi popolno uniformiranje Evrope to praktično pokopalo. Napaka je bila po njegovem narejena že na samem začetku, ko je bil projekt Evrope zastavljen preveč ekonomsko in je to posledično pripeljalo do njene resne krize eksistence in identitete.

Z njim se strinja tudi nekdanji nemški minister za obrambo Karl-Theodor zu Guttenberg, ki je prepričan, da lahko Evropa napreduje, če vidi v nacionalni pripadnosti prednost, in ne oviro, poleg tega pa Evropa ne more temeljiti na nečem, kar ne obstaja, se pravi na evropskem ljudstvu, demosu ali javni sferi. Isto velja za evropsko politiko, ki je za razliko od nacionalnih povsem brezizrazna.

Tako med »evropesimisti« kot (nekdanjimi) »evrooptimisti« obstajajo mnenja, da kaže Evropska unija številne znake, ki napovedujejo »politični pretres«. Niall Ferguson, profesor zgodovine s Harvarda in Oxforda, se je vedno uvrščal med prve in zato ne preseneča njegovo prepričanje, da »doživlja naša generacija zlom Evropske unije«. Bolj preseneča mnenje enega njenih najbolj vplivnih britanskih zagovornikov sira Stephena Walla, da je ta že dosegla svojo najvišjo točko in da bo potrebna zvrhana mera sreče, če bo preživela njega. Sicer pa je po njegovem le redkim institucijam te vrste dano, da bi trajale večno.

Denar brez demosa

Amartya Sena, indijsko-britanskega ekonomista in Nobelovega nagrajenca za ekonomijo (Oxbridge in Harvard), je sicer težko razvrščati po kriteriju pesimizma ali optimizma, kar zadeva Evropsko unijo, vendar je ponudil relevanten prispevek k razumevanju in reševanju položaja, v katerem se je ta znašla. Sen je velik zagovornik Evropske unije, vendar je tudi s prepričljivimi argumenti odločno nasprotoval uvajanju evra kot denarne enote brez demosa. Pri tem ga je kot nekoga, ki je odločno podpiral politično zamisel o združeni in demokratični Evropi, predvsem skrbelo to, da so morale države evrskega območja žrtvovati svojo »denarno svobodo«, ki bi jim prišla prav v času gospodarske krize in s katero bi bilo mogoče preprečiti množično destabilizacijo in osiromašenje.

Tako pa je bila omenjena enkratna ideja o združeni Evropi žrtvovana na oltarju politično diktirane denarne »alkimije«, ki jo simbolizira uvedba evra. Za Evropsko unijo bi bilo pogubno, če bo še naprej prakticirala neoliberalno doktrino, po kateri je treba (nacionalno) demokracijo žrtvovati imperativom nadnacionalne ekonomske (finančne) vladavine.

Prepričanje, da je mogoče z eno samo (centralno) strategijo vladati in upravljati 27 gospodarstev, od katerih ima vsako izmed njih specifične potrebe po reformah in prioritetah, pa po besedah Fredrika Erixona z Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo v Bruslju spominja na preživelo mentaliteto centralnega planiranja, ki praviloma hromi gospodarsko rast.

Sicer je nenavadno, da mora nekdo »od zunaj« spomniti, da je Evropa svetu odkrila demokracijo, vendar je nanjo hitro pozabila, ko je dala prednost finančnim institucijam, njenim »finančnim oligarhom« in raznim bonitetnim agencijam, ki diktirajo demokratično izvoljenim vladam, medtem ko niso same nikomur odgovorne in so tudi brez sleherne demokratične legitimnosti. Članice Evropske unije so tudi obsedene z drastičnim zmanjševanjem javnega dolga in klestenjem javnih izdatkov, ne da bi se zavedale socialnih in ekonomskih posledic takšne politike za ljudi in za skromno gospodarsko rast ter manjše javne prihodke.

Vzdržna integracija – EU 2.0

Evropska unija in posebej njeni voditelji bi morali v kriznih časih, ki vedno predstavljajo preizkus trdnosti za vsako družbeno skupnost, ponuditi politično vizijo, pokazati pogum in odpreti široko razpravo o nadaljnjih perspektivah evropske integracije, pri kateri bi se moral slišati tudi glas tistih, ki so naklonjeni manj rigidno integrirani evropski skupnosti. Morda pa lahko manj integracije ravno nasprotno od njenih zagnanih zagovornikov pomeni več in trajnejšo Evropo? Evropska unija potrebuje v spremenjenih geopolitičnih okoliščinah v 21. stoletju nov strateški premislek (EU 2.0), se pravi novo politično filozofijo upravljanja in vladanja s ciljem zagotoviti vzdržno integracijo, ne integracijo za vsako ceno.

Evropska unija je preveč resen zgodovinski ter za oba, Evropo in svet, usoden projekt – politični, ekonomski in socialni –, da bi lahko šla naprej, ne da bi vedela, kam in za kakšno ceno. Dela sicer ne bo zmanjkalo tudi za »gašenje«, vendar so zdaj potrebni predvsem »arhitekti«, kot je to predlagal nekdanji (trikratni) predsednik evropske komisije Jacques Delors.

Grška kriza, ki ni kateri koli izziv, navsezadnje zavezuje tudi simbolično: tam sta se rodila »Evropa« in klasični »polis« – mestna država, ki je odprla prostor demokraciji, znanosti in filozofiji ter navsezadnje »odkrila« politiko. Evropa bi se lahko, kot je spomnil predavatelj za človekove pravice na Univerzi v Londonu Costas Douzinas, zgledovala po Evripidovi junakinji Ifigeniji, ki bi jo moral njen oče žrtvovati jeznim in požrešnim bogovom, vendar jo je še pravi čas rešil »čudežni oblak«.

Kaj pa lahko reši ali bo rešilo evropske državljane, ki si zaslužijo najmanj to, da jih sedanja generacija evropskih politikov ne žrtvuje, temveč nasprotno zavaruje pred neomejenim apetitom finančnega kolosa in plenilskim nagonom čez vse razumne meje prignanega ne(o)liberalnega kapitalizma?

Comments are closed.