Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Konec desnice

Jože Vogrinc

Slovenska desnica ni nič bolj trdno zasidrana v kakšnem družbenem sloju in idejno ni trdnejša od levice. Varljivi videz moči ji daje predvsem to, da trenutno ni na oblasti in je ne zadenejo obtožbe za slabo vodenje države. Gre torej za časovno naključje. Varljivi videz trdnosti in enotnosti pa ji daje strnjenost za Vodjem. A že potreba po Vodji je izraz šibkosti. Kot lepilo hiše iz kart prikriva njeno nestabilnost in začasno nadomešča trdnost, ki je zgradba nima. Odvisna je od njegovih osebnih travm in fantazij.

Raznorodnost družbenih sil, na katere se opira desnica, ni slovenska posebnost. Posebne so le sestavine te raznorodnosti v Sloveniji. V Zahodni Evropi, zgodovinskem središču absolutizma in zgodnjega kapitalizma, je v desni kombinaciji pomembna sestavina konzervativna, »aristokratska«. Opira se na podedovano bogastvo in kulturni prestiž, ki sta se že zdavnaj pretočila iz veleposesti v sodobnejše oblike rente – v finance in nepremičnine. Slovenci sloja konzervativnih aristokratov nimajo. Tukajšnji mešetarji z zemljišči in lastniki fiktivnih firm na Cipru in v Liechtensteinu so tranzicijski povzpetniki: bivši direktorji in menedžerji, občinski funkcionarji in advokati. Klasični liberalci, verniki v svobodni trg, nizke davke in še nižje mezde, zastopniki ekspanzivnega kapitala, so na Zahodu manjšina na desnici že od zgodovinskih kompromisov med kapitalom in socialdemokracijo po prvi in po drugi svetovni vojni. Tudi oni trenutno sodelujejo v vladah samo po časovnem naključju. Njim sorodni sloj in politika se v Sloveniji zaradi njene industrijske zaostalosti pred 1941 nista mogla oblikovati in tudi zdaj sta v razvoju blokirana tako zaradi krize, kakor zato, ker je svetovni velekapital zanje nedosegljiv. Ker je novopečeni tranzicijski kapital lahko nastal samo v zasebnih koristoljubnih zvezah s »politiko«, je več povzpetnikov z levice ali pa so se vsaj morali okoristiti s trenutnimi oblastniki, ti pa so bili večkrat levi kakor desni. Liberalci v Sloveniji niso desnica, desnica v Sloveniji pa ni liberalna.

Če je levica na Zahodu predvsem rezultat kompromisa med socialdemokratskimi zastopniki organiziranih delavcev, državne birokracije in dela kapitala, ki mu ustrezajo državne investicije, pa je desnica sprimek raznorodnih sil, ki jih druži, da se (tako jih vsaj prepričujejo) socialna država dogaja na njihov račun: to pa so kapital v panogah, ki si z državo ne morejo veliko pomagati, malih podjetniki in kmetje. Razkosavanje socialne države na račun zasebnih storitev je v prid desnici, kolikor država ni več financer storitev, ampak le še instanca, ki uravnava pogoje opravljanja storitev v prid temu ali onemu, da z njimi bodisi služi, bodisi mora storitve plačevati iz svojega žepa.

V tranzicijskih deželah Vzhoda je, tako kot v Sloveniji, novopečeni politični razred, v največji meri sestavljen še iz uradnikov in funkcionarjev prejšnjega režima, sklenil kompromis z zahodnim kapitalom in se sam deloma spremenil v kapitaliste, deloma omogočil, še najmanj pa nadziral, formiranje podrejenega »domačega« kapitala. Ker so v večini nekdanjih »komunističnih« dežel bile vladajoče stranke kompromitirane kot sovjetske lutke, »novim« oblastnikom ni ostalo drugega kakor predaja globalnemu velekapitalu in zlasti kapitalu lastnih emigrantov. Poljski danes npr. ekonomsko vladajo »Poljaki« iz Chicaga.

V Sloveniji tak scenarij ni bil mogoč. Ne le zato, ker so partizani osvobodili Primorsko in ker je pod Zvezo komunistov Slovenija bila najnaprednejši del Jugoslavije, z modernizirano družbo in veliko stopnjo socialne enakosti, ampak tudi zato, ker so bili naši emigranti ekonomsko šibki in osovraženi zaradi sodelovanja z okupatorji. Demos je na začetku tranzicije na široko odprl vrata emigrantom, da bi se vzpostavili kot novi slovenski kapitalisti. Za kaj takega pa niso bili iz pravega testa. Zanimala sta jih prevrat v vladajoči ideologiji in rehabilitacija iluzornih predvojnih političnih razmer – politično in kulturno vodstvo, ne gospodarska moč.

Zdajšnja slovenska desnica je plod tranzicije, vendar je njeno vezivo antikomunizem, ker jo držijo skupaj izneverjena pričakovanja iz let osamosvojitve. V cerkvi, katere ideolog je vseskozi Anton Stres, so prevladala povsem nerealna pričakovanja, da si mora spet pridobiti politično moč predvojne SLS. Za to ni ne socialne, ne ekonomske podlage. Slovenci so vmes večinoma nehali biti zapečkarski kmetje, odvisni od lokalnega farovža. Cerkev nazorskega pluralizma nikoli ni priznala za normalno stanje sodobne slovenske družbe, ampak v upiranju njeni težnji po ideološki prevladi napačno prepoznava »komunistične« poskuse, da bi jo izrinili iz družbenega življenja. Dejansko pa se je s prakticiranjem naglavnih grehov s pohlepom na čelu med ljudmi onemogočila sama. Namesto da bi krepila kocbekovsko, grmičevsko ali peršinovsko socialno krščanstvo, ki je del slovenske katoliške tradicije, in naklonjenost NOB, ki na Primorskem in Štajerskem med duhovniki ni bila redka, kot sestavini odprte krščanske usmeritve, je z ozkostjo zapravila možnost samostojne družbene in politične usmeritve, ki bi med Slovenci imela veliko privržencev. Izročila se je SDS, stranki brez idejne alternative, obsedeni s fundamentalistično fiksno idejo, da se bo vse samo od sebe uredilo, ko bo na oblasti ona. In če se ne bo (in ker se bo), bodo čistili… kajti, kaj bi bilo drugega sploh še lahko narobe, kakor to, da nam oni (= »komunisti«) želijo in delajo zlo? Kako nizko je padla slovenska cerkev, priča prepuščanje uvodnikov v verskem tedniku esdeesovskim pisunom.

Družbeni temelj slovenske desnice ni ne kapital, ne cerkev. To so predvsem večkratne žrtve zgodovine: brezpravni »nasprotniki socializma«, ki so še danes trdni antikomunisti, ker slovenska levica ni popravila povojnih krivic; kmetje, ki so bili žrtve vseh doslejšnjih »urbanih« shem napredka; nasploh ljudje iz krajev, ki po 1945 niso napredovali; nazadnje pa kajpak zdelane, obubožane žrtve tranzicije. Da je to desnica, je tragikomično. Nikakor pa to ni nujno. Volivci desnice si želijo družbenih sprememb bolj od volivcev levice. Žal se kruto motijo glede tega, kaj pričakujejo in od koga. A tega niso krivi sami. Niti desnica ne. Kriva je levica, ker od nje nihče več ne pričakuje tistega, zaradi česar je nekoč nastala.

6 komentarjev


  1. sociolog 

    A zato je bila potrebna nova stran, da bo vsaj kdo prebral to vašo politično propagando??
    Nevem zakaj bi to potrebovali študenti sociologije.
    Če ste že tako napredni in študente učite "kritičnega" pogleda na svet…


  2. Viktor 

    Ma se popolnoma strinjam z avtorjem gospodom Vogrincem, ker tako realnega pogleda na stanje pri nas nisem še zasledil. Gospodu sociologu pa bi samo pripomnil, da, če že ne more biti objektiven in nepristranski, naj piše raje na straneh stranke, ki ji pripada.


  3. marko 

    Tako patetični ste takšni, ki vneto zatrjujete kako ima nekdo najbolj prav, samo zato ker je univerzitetni učitelj..
    in kako tipično, da se nekoga ki ga moti nesmisel slovenske "intelektualne elite" označi za zlobnega fašističnega sdsovca. Hah.
    Sploh pa, pomojem je point v tem, da tekst ni niti malo sociološki, ampak zelo politično obarvan, in samo zato ker je avtor profesor, ne sodi na to stran.
    Sociologija je znanost in po mojem mnenju bi morala biti naloga univerze, da nas seznani s vsemi sociološkimi pogledi, mi pa bi se sami po zaključku ali v teku študija odločili, kakšno je naše mnenje. Kar se pa dogaja pri nas je pa žalostno posiljevanje z skrajnim levičarstvom, in posledično ker je slovenska levica v obupni krizi, kjer se je pokazala vsa njena neposobnost, je potrebno zato še 10x bolj posrati desnico, da nebi slučajno kdo spreminjal politične usmeritve.

    Ponavljam, vseeno mi je za politično usmeritev kogarkoli, ampak izkoriščanje šolstva za novačenje somišljenikov, se mi zdi moralno sporno.


  4. Fox 

    Politika kot družbeni konstrukt pa ne sodi med sociološke teme, ali kako?

    Meni se ne zdi nič narobe, če je tekst politično obarvan. Konec koncev, tisti ki so si sposobni ustvarit svoje kritično mnenje, bodo to ob branju kateregakoli simpatizerskega članka tudi naredili.

  5. Če bi malo bolj pozorno prebrali članek, bi opazili, da avtor ni do "levice" nič manj kritičen kot do "desnice". Teza, da mora sociologija iz svojega dela odstraniti politične poglede, pa je brezupno naivna. Najprej zaradi tega, ker v zgodovini vede ni mogoče najti niti enega resnega avtorja ali avtorice, kjer politična (politična seveda v širšem pomenu besede, ne kot strankarsko politikantstvo) prepričanja ne bi ključno določevala teoretskega dela. Politika pač ni nekaj, kar bi lebdelo nekje onkraj na nebesnem svodu, temveč je ključni element družbenega okolja, iz katerega sociolog izhaja in katerega raziskuje. Sociologijo brez politike lahko izvaja le sociologija, ki opusti družbo kot svoj predmet raziskovanja. Torej prestane biti sociologija.


  6. ana 

    besedilo se nahaja v časopisu Mladina kar pomeni, da ni bilo napisano z namenom, da bi se karkoli propagiralo na strani fakultete. Meni se ne zdi sporno, da je oblavljeno na strani fakultete v kateri avtor tudi dela. Konec koncev je demokratično, da lahko vsak izrazi svojega mnenja. Ali morda zato, ker je avtor profesor na ta isti fakulteti nima te pravice? Dejte no malo pomislit, sa v bistvu še hujše stvari se dogajajo in pišejo pa nobenemu nič. Novačenje somišljenikov…sem se prav nasmejala. Sej vsi imamo svojo lastno pamet…ali morda vi mislite, da tisto kar preberemo bo tudi obveljalo:)))
    Profesorju pa kapo dol za vse njegove kolumne.