Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Komunisti

Jože Vogrinc

Da lahko o skupnih problemih skupaj razmišljamo, namesto da si mečemo v glavo zmerljivke, je treba včasih preveriti, kaj pomeni to, kar izrekamo. Še posebej velja to za najpogosteje zlorabljene besede. Kaj torej pomeni biti komunist – in to zdaj?

Predvsem moramo pri vsaki besedi v javnosti razlikovati med njenim pomenom na sebi in namenom, s katerim nekdo za označbo drugih ali sebe uporabi prav to besedo, ne pa katere druge. V medijih je odločilna ta druga razsežnost. Nekdo je na primer revež po uradni statistiki; ko pa je imenovan za reveža v mediju, ima to namen in učinke v mnenjskih bojih in je bistvena razlika, ali so ga razglasili za siromaka, da bi bil videti upravičen do socialne pomoči, ali so ga stlačili v kategorijo revež, da bi prikrili, kako sam sebe nikakor ne šteje za reveža, ampak za izkoriščanega delavca. Samooznačba »izkoriščani delavec« bi imela zanj in za družbo povsem drugačen pomen in učinek kakor nalepka »revež«.

Besedo komunist so začeli uporabljati v sodobnem pomenu pripadnika gibanja za razlastitev veleposestnikov in kapitalistov in vpeljavo skupne lastnine po letu 1840, ko so se rokodelci v Zahodni Evropi razslojevali na lastnike kapitala in delavce brez lastnine. V Komunističnem manifestu 1848 se komunizem izrecno nanaša predvsem na odpravo vseh oblik zasebnega kapitala kot pogoj za nastanek pravične, brezrazredne družbe. Kot gibanje za odpravo notranjih protislovij kapitalističnih družb je komunizem neizogibno svetovno gibanje, komunist pa tisti, ki v tem gibanju sodeluje (drugotno je torej, ali sam sebe imenuje komunist ali ne in kako mu rečejo drugi).

Širše je upravičeno reči komunistična vsem gibanjem v zgodovini, ki so poskušala prakticirati skupno lastnino in uporabo zemlje in orodij ter sporazumno delitev skupaj proizvedenega vsakemu članu ali članici skupnosti po njegovi ali njeni potrebi. Komunizem kot gibanje se vedno znova pojavlja v družbah, kjer vlada privatna lastnina, ko se socialna nasprotja zaostrijo in ljudje množično izgubljajo sredstva za preživljanje. Najdemo ga v stari Grčiji in Rimu, na Kitajskem, v Indiji in islamskih deželah, v angleški revoluciji okrog leta 1650 in francoski revoluciji po letu 1789. Prvotni kristjani so se vsaj med seboj vedli kot komunisti. Naraščanje socialnih razlik v sodobnem svetu, razlaščanje kmetov, rokodelcev in industrijskih delavcev, množična brezposelnost celo izobraženih zagotavljajo privlačnost komunističnih idej tudi v tem tisočletju, pa četudi se gibanja ne imenujejo komunistična in čeprav nemara nočejo imeti nič skupnega s tem, kar poznajo pod imenom komunizem.

Naše razumevanje nedvomno bremeni izkušnja 20. stoletja, ko so v imenu komunizma vojaško organizirane »komunistične« partije prevzele nadzor nad vso družbo in v vrsti ekstremnih primerov poskušale celo fizično iztrebiti svoje domnevne razredne sovražnike. Vseskozi jim je »enotnost« zagotavljal teror nad neubogljivimi komunisti samimi, vse od delavske opozicije v oktobrski revoluciji prek »trockistov« v Sovjetski zvezi in »stalinistov« v Jugoslaviji po letu 1948 do Kitajske, Vietnama ali Kube danes. Pri odklanjanju takih družb pa se je treba zavedati, da režimi, ki jih za nazaj zmerjajo za »komunistične«, niso bili komunistični. Namesto neenakosti na temelju privatne lastnine so vpeljali privilegij oblasti v imenu zvestobe vodilnim. Vodilni sloj je v vseh teh družbah zavaroval svoj zasebni interes in se je bil pripravljen odpovedati skupinski oblasti v zameno za privatno lastnino. V globalnem kapitalizmu so dediči komunističnih oblastnikov del kapitalističnih in rentniških vladajočih razredov posameznih držav. Imenovati jih »komuniste« le zamegljuje razumevanje dejanskih družbenih razmerij, pa naj gre za Rusijo, Kitajsko ali Slovenijo.

Kaj pomeni, da slovenska desnica danes nekoga razglaša za »komunista«? Med imenovanimi ne najdete nikogar, ki bi zahteval, da je treba vrniti tovarne delavcem. Med njimi pa ne najdete niti Janše, ki je romal v Jajce, ne Jambreka, ki je v učbenikih sociologije na vsaki drugi strani navajal Marxa, ali Bavčarja, ki je v študentskem listu slavil proletarsko revolucijo. Skratka, ali je kdo kdaj bil član ZK ali ne, tudi ni merilo. Namen zmerjanja s komunistom je diskvalifikacija nasprotnika, zato je desnica pripravljena razglasiti za komunista vsakogar, ki bi mu rada zaprla usta. Prizadevanje, da bi komunizem kot idejo vnaprej in nasploh razglasili za zločin, je praktično uporabno: če nekdo obvelja za »komunista«, je avtomatično »zločinec«, od tod pa sledi, da ga ni treba spoštovati kot legitimnega sogovornika, ampak ga je treba imeti za kriminalca. Desnica razglašanje komunizma za totalitarizem uporablja zlasti za to, da upravičuje svoj totalitarizem kot odgovor ali preventivo. Pri tem kajpak ne more biti dosledna. Žrtev v imenu Boga je bilo na primer v zgodovini pač neprimerno več kakor žrtev v imenu komunizma. Če vidite pobijalca kulakov ali domobrancev v nekom, ki verjame, da bi bila družba s skupno lastnino boljša od kapitalistične, bi morali po istem merilu v katoliškem verniku videti iztrebljevalca ameriških domorodcev in inkvizitorja.

Zahodnoevropski kontekst zainteresirano napačnega razumevanja komunizma je drugačen, liberalen. Mirno lahko rečemo, da je značilen tudi za večino tistih, ki sami sebe v Sloveniji danes štejejo za levico. Komunizem je zanje predvsem »utopija«, komunisti pa čudaški ostanek preteklosti. Najsi bo njihov lastni ali tuj, je »zastarel« in »nemožen«. Zase so prepričani, da se peljejo na nemško-francoskem vlaku v prihodnost. Liberalci in liberalna levica podcenjujejo nevarnost fašizma, ker se sami nimajo za komuniste in ne razumejo, da se nalepka lahko prime tudi njih.

Kaj pa pomeni, če se danes kdo sam razglasi za komunista (razen peščice preostalih maoistov, trockistov in drugih starokomunistov, ki sanjajo o »zares levi« komunistični partiji)? Predvsem to ni opis lastnega družbenega položaja ali politične dejavnosti, ampak je odziv na antikomunizem in izziv antikomunistom, češ, upam se razglasiti za nekaj, kar za vas ni sprejemljivo. Zares komunist bi bil v tem tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist, blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo, porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem ne bo hotel nič slišati.

Comments are closed.