Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Ko homoporoke postanejo všeč konservativcem

Roman Kuhar

V začetku oktobra je britanski premier David Cameron na shodu konservativne stranke slovesno izjavil, da podpira istospolne poroke. Z drugimi besedami: podpira spremembo britanske zakonodaje, ki že zdaj istospolnim parom podeljuje enake pravice in obveznosti kot poročenim raznospolnim parom, le da se institucija za istospolne pare ne imenuje »zakonska zveza«, pač pa »civilno partnerstvo«. Liberalna svetovna javnost je novico sprejela z odobravanjem, češ, res je čas, da prenehamo s simboličnim kaznovanjem homoseksualcev. Zdi se namreč, da ponekod še vedno – tudi v Sloveniji – (nekateri) heteroseksualci potrebujejo nekakšen znak, pa naj bo še tako majhen ali simboličen, da so vendarle v očeh države malce več vredni kot homoseksualci. Tudi zato se je v Sloveniji skoraj dveletna javna razprava okrog Družinskega zakonika na koncu vrtela v krogih prav pri vprašanju simbolne razlike med poroko in civilnim partnerstvom. (In, kakopak, okrog vprašanja posvojitev.) Rečeno drugače: razprava se je vrtela okrog vprašanja, ali smo sposobni pogleda na raznospolne in istospolne pare, ki isto soboto čakajo v vrsti za poroko na Ljubljanskem gradu. Ali pa je potrebno istospolne pare prestaviti na drug dan, v drugo vrsto, stran od sobotnega blišča belih oblek, že nekoliko okajenih ženinovih prijateljev in obveznega harmonikarja? Simbolna sporočila seveda niso nedolžna.

Tudi med gejevsko in lezbično skupnostjo je bila izjava Davida Camerona sprejeta z odobravanjem, če to lahko sodim po številu tvitov in povstov na Facebooku. A v želji po pripadanju in po biti enakovreden in enakopraven so v njegovi izjavi očitno spregledali zanko, na katero že vrsto let opozarja queerovska kritika gejevske in lezbične mainstreamovske identitetne politike. Cameron je namreč dejal tole:

»Že sem stal pred konservativno konferenco in rekel, da ne bi smelo biti pomembno, če se drug drugemu zavežeta moški in ženska, moški in moški ali ženska in ženska, in vi ste mi ploskali. […] Pet let pozneje razpravljamo o legalizaciji homoseksualnih porok in vsem, ki imajo pomisleke, pravim takole: da, gre za enakost. Toda gre tudi za nekaj drugega – za predanost. Konservativci verjamemo v vezi, ki nas povezujejo; v to, da je družba močnejša, če si dva izmenjata zaobljube in podpirata drug drugega. Zato homoseksualne poroke podpiram – in sicer ne kljub temu, da sem konservativec. Homoseksualne poroke podpiram zato, ker sem konservativec.«

Že res, da kaj takega kakšni Primci in Cukjatiji našega političnega prostora ne bi bili sposobni povedati – a vprašanje je, ali si je to res vredno želeti? Cameron je namreč jasno povedal, da podpira homoseksualne poroke, saj na ta način lahko tudi gejevsko in lezbično skupnost, tega enfant terrible tradicionalnega zakonskega in družinskega življenja, umirimo, normaliziramo in postavimo v okvire zakonskega življenja, ki prevzema »naše«, tradicionalne, heteronormativne institucije bivanja. Na ta način poročeni gejevski in lezbični pari postajajo spodobni (konservativni?) državljani, ki so sprejemljivi prav zato, ker spoštujejo tradicionalno definirano družinsko življenje, seksualnost povezujejo z ljubeznijo in predanostjo – in ker je vse to, kot pravi Cameron, v službi »močnejše družbe«, normalen homoseksualni poročeni par ob državnih praznikih izobesi še državno zastavo, da bi tako izrazil narodni ponos.

Z vso to normalnostjo ima queerovska kritika velike težave. Eden od prvih, ki je skorajda preroško opozoril nanje, je bil Michel Foucault. Leta 1981 je v enem od intervjujev pojasnjeval, da je vprašanje o izvorih homoseksualnosti povsem nepotrebno. Raje se je potrebno vprašati, kaj iz svoje homoseksualnosti lahko naredimo:

»Zadržani moramo biti do težnje, da svoje gejevstvo zreduciramo na vprašanje: ‘Kdo sem?’ in ‘V čem je skrivnost moje želje?’ Mar ne bi bilo boljše, če se vprašamo, kakšne oblike zvez lahko vzpostavimo, iznajdemo, pomnožimo ali preoblikujemo s svojo homoseksualnostjo? Ni problem poiskati resnice posameznikove seksualnosti znotraj njega samega, pač pa je dandanes problem uporabiti svojo seksualnost za dosego mnogoterosti različnih oblik zvez.«

Foucault, ki je v začetku osemdesetih v svojem okolju že videl zametke mainstreamovske gejevske in lezbične identitetne politike človekovih pravic, torej opozarja, da je past homoseksualnosti v enostavnem prevzemanju ponujenih načinov bivanja – kar monogamna zakonska zveza dveh partnerjev, tako zelo všečna konservativnemu Cameronu, zagotovo je.

Poskusov normalizacije homoseksualnosti – ki se navzven zdijo kot pomembni koraki naprej (in to lahko tudi so), stran od starih reprezentacij homoseksualnosti kot duševne bolezni in seksualne iztirjenosti – je od devetdesetih let prejšnjega stoletja vse več, začenši s holivudskimi filmi. Andy iz Philadelphie (1993), ki je eden od prvih normaliziranih homoseksualnih likov v mainstreamovski filmski produkciji, na koncu sicer resda umre (kakopak, gej na začetku devetdesetih mora imeti aids, ki ga je fasal še v osemdesetih!), a napoveduje plejado gejevskih in (manjkrat) lezbičnih likov, ki postanejo pomemben in videl del holivudske produkcije. Ti liki so seveda normalizirani na »heteroseksualni način«: po najboljših močeh imitirajo heteroseksualni way of life in za večinskega gledalca zato niso moteči. V teh filmih boste, na primer, zaman iskali prizore gejevske in lezbične subkulture, saj homo liki živijo svoje normalno življenje na Ulici glicinij, v svoji lepi, beli hiški z vrtom – in svoje glbt-skupnosti v heteronormativnem svetu pravzaprav sploh ne potrebujejo. V novem tisočletju jim v skrb prepustijo celo otroke, kot na primer v filmu The Kids Are All Right (2010), kjer pa se mora vendarle ena od obeh mam na koncu počiti dol z moškim (tistim »pravim moškim«, ki ga lezbijke baje nikoli niso srečale).

Cameronovo sporočilo moramo razumeti v kontekstu tovrstne hetero-normalizacije, h kateri je sredi devetdesetih v svoji zloglasni knjigi Domala normalen pozival gejevski aktivist Andrew Sullivan, ki je hkrati eden od najvidnejših ameriških republikancev. Sullivan meni, da je razprava o homoseksualnih porokah znak, da morajo geji »odrasti« in preseči neodgovorno nemonogamno seksualnost. Torej tisto seksualnost, za katero je Foucault menil, da v sebi nosi potencial za »dosego mnogoterosti različnih oblik zvez«. Sullivan napoveduje, podobno kot Cameron (le da slednji z bolj prefinjenimi besedami), da bo poroka homoseksualcem postavila družbene norme in jih na ta način umirila (tako kot je v seksistični razlagi poroke ženska tista, ki naj »umiri« svojega moža). A zakaj Sullivana domnevna neodgovorna seksualnost tako zelo moti? In, hkrati, zakaj ne vidi tovrstne seksualnosti tudi v heteroseksualnih skokih čez plot? Z nekaj psihoanalize na to vprašanje ni težko odgovoriti: Sullivan je bil namreč par let po tem zapisu »ujet v dejanju nespodobne seksualnosti«, ko se je preko spleta dogovarjal za nezaščitene analne spolne odnose. (In, jap, Sullivan je HIV pozitiven.) Eh, vsakega moralizirajočega republikanca slej ko prej najdejo z odpetimi hlačami, ki jim jih je za primerno vsoto pravkar odpel kakšen prikupen mladenič …

Na kaj torej opozarja queerovska kritika homoseksualnih porok? Prvo zadrego najde že v samem dejstvu, da geji in lezbijke želijo vstopiti v zakonsko zvezo. Ta je namreč platforma patriarhalne kulture, na kateri je zraslo vse, s čimer se mora glbt-skupnosti soočati: od heteroseksizma do homofobije. Namesto da bi bili geji in lezbijke kritični do te institucije, želijo vstopiti vanjo. Že res, da je omenjeni pomislek moč zavrniti s tezo, da bodo geji in lezbijke tradicionalno institucijo spremenili »od znotraj«, da bodo presegli na spolu utemeljeno neenakopravnost, ki je zapisana v zgodovino te institucije (zakonska zveza je bila in še vedno je prostor, kjer ženske in otroci doživljajo nasilje) … a bežen pogled v vse bolj razvejano industrijo homoseksualnih porok (oglejte si kičaste kataloge, ki tržijo homo poroke!) govori v prid dejstvu, da bo tudi to institucijo požrl kapital in bo od njenega radikalnega potenciala ostalo bore malo.

Druga queerovska kritika opozarja, da je gejevsko in lezbično gibanje preveč osredotočeno le na pravne zmage, medtem ko družba še naprej ostaja trdno heteronormativna. Zagotovitev pravic, ki izhajajo iz poroke, namreč še ne zagotavlja enakopravnosti, tako kot je razširitev pravice do poroke tudi za temnopolte ženske le malo storila za spremembo družbenega status teh žensk. Še več: sámo legalno zagotovilo enakih pravic s seboj nujno še ne prinaša tudi moralne odobritve teh pravic. Cilj queerovske kritike zato ni v osvoboditvi homoseksualnega subjekta kot takega, pač pa v dekonstrukciji družbenih razmerij moči, ki šele omogočajo vzpostavljanje institucionalizacije heteroseksualnosti kot posebne oblike prakse in odnosov, ki se kaže kot naravna, fiksna, stabilna, univerzalna in predvsem normalna kategorija. Queerovski teoretik Michael Warner zato meni, da rešitev za lgbtq-skupnost ni v integraciji in v mimikriji heteronormativnih standardov normalnosti, pač pa v opustitvi binarnih razmerij (npr. hetero-homo), saj šele to omogoča vzpostavitev enakopravnosti in spoštovanje različnosti. Z drugimi besedami: brez kulturnih sprememb in preseganja heteronormativnosti kot organizirajočega principa tako rekoč vseh družb ni mogoče zagotoviti pravičnosti in svobode.

Tretji queerovski pomislek opozarja, da bo preprosto vključevanje gejev in lezbijk v institucijo zakonske zveze zgolj premaknilo meje sprejemljivosti: nova meja tolerance, ugleda in stigme se tako vzpostavlja med spoštovanja vrednim poročenim gejevskih parom in preostalimi (»pokvarjenimi pedri«). Tisti, ki prakticirajo nemonogamno, ‘rekreacijsko’ seksualnost, sado-mazohistične seksualne prakse, transseksualci, transgenderji in podobno, so s tem samo še bolj na margini. Queerovski aktivizem se zato vztrajno upira vsakršnemu poskus, da bi, kot pravi Warner, »norme heteroseksualne kulture postale standard, preko katerega bi se merilo queerovsko življenje. Še posebej pa se upira ideji, da država lahko pripisuje legalnost nekaterim oblikam sporazumnega seksa, drugim pa ne, ali da podeljuje ugled seksualnosti nekaterih ljudi, drugih pa ne.«

Zagovorniki homo porok ob tem pomisleku dobijo rdeče pike. (In tu queer seveda zmaga – njegovo vlogo namreč vidim prav v tem, da, kot pravi Tanja Rener, brca v samoumevnosti.) Harlon Dalton jim odgovarja, da je narava pravic takšna, da vedno vzpostavlja meje med tistimi, ki jih imajo, in tistimi, ki ostanejo zunaj in teh pravic nimajo. Če bi sledili queerovskemu argumentu, da bodo s sprejetjem zakonodaje o homoseksualnih porokah nekateri še bolj stigmatizirani, piše Dalton, potem nobenih pravic nikoli ne bi razširjali, ker vedno obstaja taka nevarnost. Rešitev je torej v širitvi pravic in v hkratnem spoštovanju tistih, ki uporabo teh pravic zavrnejo.

* * *

Zadnjič me je prijatelj, ki dobro pozna opisano queerovsko kritiko, spodbodel, češ, kako sem lahko aktivno sodeloval v parlamentarni razpravi in podpiral rešitve v Družinskem zakoniku, če pa tudi sam poznam queerovske pomisleke in se z njimi strinjam. Smeje mi je dejal: »Še malo, pa nas bodo mame začele spraševati, kdaj se bomo poročili s svojimi fanti. ‘In zdaj, ko imata lahko otroke,’ bodo rekle, ‘kdaj bosta zibala?’« Nobenega dvoma ni, pravi, da bosta poroka in družina postali norma (in nadloga) tudi za homoseksualce.

Brez omenjanja očitnega – enakopravnosti – sem mu odgovoril: »Če nas bodo mame začele spraševati te stvari, bo to dobrodošla sprememba po vseh letih in desetletjih molka, ko so mame in vsi drugi gledali skozi naše partnerje, kot da jih ni tam, kot da ne obstajajo, kot da naša intimna razmerja niso vredna počenega groša. In šele ko bomo imeli možnost poročiti se, bomo imeli tudi pravico odkloniti to trapasto ceremonijo. Šele to bo queerovska pozicija, ob katerih bodo Cameroni in drugi vihali svoj nos.«

2 komentarja


  1. wragetz 

    I'm Team Roman!


  2. Polona 

    Jah, in ko prideš na pregled k svoji ginekologinji (ki ve, da si lezbijka) in te začne spraševati, če si v prihodnosti želiš/načrtuješ otroka ter vsa navdušena razlaga, da to sicer pri nas ni najbolje urejeno in konča z »vse se da, če je le želja«. In si prvi trenutek, v skrajnem neudobnem položaju na ginekološki mizi, misliš »kako mam jaz super ginekologinjo« potem se pa spomniš, da si nikoli nisi želela otroka in, da je le majhna verjetnost da se bo to v prihodnosti spremenilo, družinski in drugi zakoni gor ali dol.

    Kot eno izmed prednosti napram hetero ženskam sem dosedaj dojemala ravno nepostavljanje vprašanj tipa »kdaj boš pa ti imela kakšnega otročička?« In ja, drži in se zavedam, da je najprej sploh potrebno imeti izbiro/možnost poroke oz. da te kdo sploh vpraša oz. pomisli, da imamo tudi lezbijke (kaj šele geji) lahko otroka/družino, da si lahko potem proti, da lahko rečeš »ne, mene poroka ne zanima« oz. »nimam želje po otrocih«. Ampak na mojem osebnem nivoji bodo vprašanja zgornjega tipa v prihodnjih letih pomenila res en velik hip hip hura. Korak nazaj.