Sociologija
Agregat
Ana Ješe

Ana Ješe

Ana Ješe je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz sociologije kulture ter španskega jezika in književnosti. Na Unverzi v Bolonji v Italiji je magistrirala iz vzhodnoevropskih študij in se usmerila v področje Balkana. Trenutno je doktorska študentka na Filozofski fakulteti, kjer raziskuje vpliv pogojevanja članstva v Evropski uniji na demokratizacijo na Zahodnem Balkanu. Od leta 2010 je na oddelku za sociologijo demonstratorka.

Več o avtorju

Kaj vam bo Kosovo? Kaj nam bo Evropa?

Ana Ješe

“Kaj vam bo Kosovo?” sem vprašala Nemanjo, sedemindvajsetletnega intelektualca iz Beograda, ki je svoja študijska leta preživel na najboljših šolah po Evropi ter gleda na svet odprto in liberalno. “Kaj pa bo Rusiji Čečenija?” je odgovoril in srknil espresso. “Ne vem, kaj bo Rusiji Čečenija. Saj res, zakaj že hočejo Čečenijo? Ali ni ta vojna povsem nesmiselna in je bolj pomembno, da bi ljudje mirno živeli?” Nemanja se je delno strinjal, ampak je vseeno vztrajal pri pravilih mednarodnih odnosov ter pri načelu pravičnosti,  ki mora veljati za vse.

Če se Kosovo odcepi, potem se morajo tudi Republika Srpska, pa Čečenija, Gorski Karabak in padle bi še vse ostale domine. Če pa se samostojnost prizna samo Kosovu, potem je Srbija deležna nepravičnega odnosa s strani mednarodne skupnosti oziroma velikih sil. In to ni pošteno. Jah, življenje ni pošteno. In kako je življenje pošteno do prebivalcev Kosova: Srbov, Albancev in ostalih etničnih manjšin? To da se skozi njihove vasi vozijo KFORjevi oklepniki in da ne vedo, ali bo morda jutri izbruhnila vojna. Ali je to pošteno? Na ta pogovor so naju napeljale napetosti na severnem Kosovu, potem ko je kosovska vlada poskušala namestiti carinike in policiste na mejne prehode s Srbijo. Nekateri Srbi iz Kosova so to poskušali preprečiti. Priština in Beograd sta se dogovorila o kosovskih carinskih žigih, na katerih bo pisalo samo Kosovo (brez Republika), da bo trgovina med obema sosedama stekla, vendar pa srbski zunanji minister Jeremić pravi, da je namestitev policistov in carinikov na dva mejna prehoda enostranska akcija Prištine.

“In kako naj se po tvojem reši problem Kosova?” vprašam Nemanjo. V rokavu nima ravno pripravljenega čarobnega odgovora. S statusom quo ni zadovoljen, niti z odcepitvijo. Odcepitve se ne boji toliko zaradi Čečenije, kot pa zaradi same Srbije. Tu je potem Sandžak, ki lahko izbruhne, če bi Kosovu uspelo. Pa morda Vojvodina. In Srbija, uradna Srbija, ne sme migniti s prstom, saj bo sicer takoj obtožena agresije in ji bodo zopet očitali ‘zločine’ iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Srbija sme reševati probleme samo po mirni poti, saj nima legitimnosti za orožje. Izgubila jo je s Slobodanom Miloševićem. Potrebovala bo dalj časa, da si jo povrne. Tako kot na primer Nemčija, ki še sedaj omahuje pri vsaki NATOvi akciji, ali bi sodelovala ali ne oziroma na kakšen način, čeprav se je že spravila s preteklostjo iz druge svetovne vojne.

Nemanja pove, kako je njegov ded prijel puško v roke in se odšel boriti v gozd proti okupatorju med drugo svetovno vojno, zato ker ni priznaval realnega stanja in se je odločil, da ga bo s somišljeniki spremenil. Ampak ali se danes res lahko zgradi multietnična država z orožjem? Obstajajo primeri, ampak ali je to potem res demokratična multietnična država, če je potrebno držati ljudi skupaj z orožjem? Po drugi strani pa, saj smo že večkrat ugotovili, nam nacionalna država prinaša veliko problemov pri reševanju etničnih vprašanj, a še vedno ne znamo postaviti novega modela skupnosti za 21. stoletje. “Ne more se ti država kar zmanjšati,” pravi Nemanja. “Zakaj pa ne? Saj ni nujno slabo, če si majhen. Poglej, kako lepo lahko živijo Liechtenstein, Monaco, Andora…,” mu odgovorim. Ravno zato, ker je nacionalna država osnovna enota v mednarodni skupnosti, si tudi Kosovski Albanci želijo svoje lastne države in si Srbi želijo obdržati dosedanje zunanje meje Srbije. Čeprav ima Evropska unija zelo posebno institucionalno ureditev, ki se ne prilega nobenih dosedanjim okvirom meddržavne zveze ali multietnične države, in je zato nekakšen unicum, pa vendarle temelji na starem modelu, saj lahko v Evropsko unijo vstopajo samo nacionalne države.

Srbi, razen njihovih vodilnih politkov, so vedno bolj skeptični glede privlačnosti članstva v Evropski uniji. Finančna kriza v evrozoni, grožnja bankrota Grčije, ne preveč rožnati položaj Španije, padec gospodarske rasti in tako dalje tudi Srbov ne prepričajo. “Ali si res želimo v takšno evropsko skupnost?” se sprašuje Nemanja. Evropska unija trenutno ne more poskrbeti niti za svoje sedanje članice, kako bo šele poskrbela za Srbijo ali pa za cel Zahodni Balkan, ki ima svoje probleme. Evropi ostaja v roki vse več palic in vedno manj korenčkov, brez korenčkov pa celoten sistem pogojevanja članstva v Evropski uniji ne deluje. In če je morda še pred leti Evropa imela v roki en velik sočen korenček – članstvo, zaradi katerega se je bila pripravljena Srbija morda nekoč odpovedati Kosovu, ga sedaj prav gotovo nima. Biti v Evropski uniji ali biti na Balkanu danes ne predstavlja nobene razlike, razen tega da se na Balkanu zavedajo svojega položaja in si ne zakrivajo oči. Mladi ne verjamejo v Evropo in si niti ne želijo tja. Zgodbe njihovih staršev, kako so kupovali kavo in kavbojke v Trstu, jih ne prepričajo. Njihova realnost je njihov vsakdan v Beogradu, Sarajevu ali Prištini. Mladi ne hrepenijo po Evropi, ampak po tem, da se nekaj zgodi in spremeni. Že dolgo ne verjamejo več, da bo to spremembo prinesla Evropska unija, in sedanja kriza jim ne daje velikega upanja. “In kaj nam bo potem Evropa?” bolj kot vprašanje, postavi Nemanja trditev.

One Response

  1. Pa je EU le spodbudila Srbijo, da je s Kosovom pravkar skenila nepredstavljiv sporazum. To srbska in mednarodna javnost ocenjuje kot velik korenček EU, ki še deluje. Sicer pa, kaj je alternativa?