Sociologija
Agregat
Simon Smole

Simon Smole

Študente in študentke vabimo k debati o prihodnosti multikulturalizma. Debata sledi predavanju Willa Kymlicke, Neoliberalni multikulturalizem. Prispeli razmisleki, refleksije, kritike, izzivi bodo objavljeni na spletni strani. Najboljši prispevki bodo prevedeni v angleški jezik; nanje bo po zaključku razprave odgovarjal Will Kymlicka. Prispevke zbiramo na naslovu uredništva (sociologija.si@gmail.com).

Več o avtorju

KAJ PA ISLAM?

Simon Smole

Predavanje W. Kymlicke je vedno povod za premislek o multikulturalizmu, saj je ta filozof že skoraj sinonim za ta pojem. V pričujočem tekstu bom izhajal iz nekaterih njegovih konceptov in jih soočil s perečim družbeno-političnim vprašanjem in sicer integracijo muslimanskih priseljenskih skupnosti v zahodne evropske družbe in vlogo liberalnega multikulturalizma pri tem procesu. Menim da posebej pritok imigrantov iz islamskega sveta predstavlja velik izziv tako za zastopnike liberalnega multikulturalizma, kot tudi za oblikovalce priseljenskih politik posameznih držav. Dva temeljna stebra liberalnega multikulturalizma sta že nekaj časa na preizkušnji in sicer t.i. »liberalno pričakovanje« in pacifizacija etničnih odnosov. Kymlicka uspešnost multikulturalizma pogojuje z »liberalnim pričakovanjem«, ki ga opredeli kot upanje in pričakovanje, da se bodo liberalne vrednote zakoreninile v etničnih in religioznih manjšinah in s tem zagotovile, da multikulturne politike in institucije ne bodo zlorabljene za neliberalne cilje. V nadaljevanju bom s primeri iz evropskih držav poskušal pokazati, da je pričakovanje, da bi pripadnike muslimanskih imigrantskih skupin uspešno integrirali in sprejeli liberalne vrednote na hudi preizkušnji. Saj se je pokazalo, da javne strukture in principi liberalne demokracije niso postopoma liberalizirali konzervativnih prepričanj in avtoritarnih praks nekaterih, predvsem muslimanskih priseljenskih skupnosti. W. Kymlicka je prepričan, da je multikulturalizem del širšega procesa liberalizacije in demokratizacije zahodno evropskih držav in da skupaj z emancipacijskimi socialnimi politikami (reproduktivne pravice, ukinitev smrtne kazni, dekriminalizacija homoseksualnosti…) predstavlja novi val egalitarnih in demokratičnih vrednot, ki prežemajo civilno družbo in politične programe vseh večjih političnih strank.

Drugi steber liberalnega multikulturalizma je prispevek multikulturnih politik k zmanjšanju konfliktnosti v odnosih med večino in etno-kulturnimi manjšinami. Notranja in zunanja varnost države je eden temeljev suverenosti in države so v preteklosti zavračale zahteve etno-kulturnih manjšin predvsem zaradi varnostnih razlogov. Če sprejmemo trditev Kymlicke, da je v večini zahodnih držav odnos med narodnimi manjšinami in večino normaliziran, in da samoupravne in jezikovne pravice niso več razumljene kot nelojalnost manjšine ali celo kot oblikovanje »države v državi«, je pri imigrantskih skupinah drugače; čeprav te nimajo enakih zahtev kot narodne manjšine, pa so posledice neuspešne integracije (getoizacija, dvojna lojalnost, politična radikalizacija, terorizem…) odprle vprašanje notranje varnosti. Mislim, da je potrebno v kontekstu spodkopanih temeljev liberalnega multikulturalizma razmišljati o izjavah nemške kanclerke Angele Merkel in britanskega ministrskega predsednika Davida Camerona, da je multikulturalizem mrtev. Ti izjavi sta v evropskem javnem prostoru naleteli večinoma na zgražanje in zavračanje, kar je posledica evropske različice politične korektnosti, ki v skladu z razsvetljenskima idealoma kulturne nevtralnosti in tolerance vsakršno opozarjanja na negativne posledice priseljevanja označi za ksenofobijo, nazadnjaštvo ali celo odkriti fašizem. Namen teksta je odpreti vprašanja, ki zadevajo uspešnost liberalnega multikulturalizma, konkretno pri muslimanskih priseljencih, kot najhitreje naraščajoči priseljenski manjšini in specifične težave, ki jih ta religijska skupina predstavlja pri integraciji v zahodne liberalno demokratske družbe. Zahodne evropske države imajo dolgo tradicijo nekonsistentne priseljenske politike, kar je posledica različnih razlogov in motivacij za sprejem priseljencev, v različnih obdobjih so države radikalno različno obravnavale priseljevanje, od aktivnega vzpodbujanja delavskih migracij v 50. in 60. letih do vzpostavitve »novega berlinskega zidu« v španski enklavi Melilla na začetku 21. stoletja. Ali je liberalni multikulturalizem danes uspešen v liberalizaciji muslimanskih priseljenskih skupnosti in njihovi vključitvi v glavne družbene tokove (trg dela, politična arena, civilna družba) ali pa multikulturalizem neizogibno ustvarja paralelne družbe, ki v primeru Islama pomenijo tradicionalne kulturne vzorce in neliberalne prakse, ki ustvarjajo znotraj širše skupnosti » majhne, samo – izolirane družbene skupine, ki podpirajo različne norme«, kot pravi P. Bruckner v svoji »obsodbi« multikulturalizma? (v Habermas, 2009, str. 71) Je multikuturalizem res mrtev in je ogromen priliv priseljencev neobvladljiv problem v nasprotju z relativno uspešnostjo multikulturalizma pri drugih dveh manjšinskih skupinah – narodni manjšini[1] in avtohtonih ljudstvih? Ker moj namen ni podati konkluzivne odgovore, ampak vzpodbuditi razmišljanje o uspešnosti liberalnega multikulturalizma bom v svojem tekstu zgolj orisal in nakazal nekatere probleme in težave pri liberalizaciji muslimanskih priseljenskih skupnosti in posledično napetosti med etno – kulturno manjšino in večino, ki odpirajo vprašanje kulturne in fizične varnosti večine, kar ustvarja plodna tla za vzpon desničarskih strank in razmah populistične politike. Začel bom z dvema »velikima grožnjama«, ki ju mediji velikokrat uporabljajo, da bi Islam prikazali kot neustavljivo pošast, ki bo pogoltnila evropski kontinent, prihaja pa iz samega srca Evrope, iz njenih velikih mest: demografsko superiornostjo in prostorsko izolacijo.

a) demografija

V Evropi je že približno 20 milijonov muslimanov (vključno z Bošnjaki v BIH), v veliko evropskih mestih muslimanski priseljenci predstavljajo močno in številčno naraščajočo skupnost: Amsterdam, Rotterdam, Strasbourg, Marseille, Berlin, vzhodni London, obrobje Manchestra…

Muslimanski priseljenci imajo višjo rodnost, kot ostali priseljenci in domačini, raziskave kažejo, da imajo katoličani 1,32, protestanti 1,21, nereligiozni 0,86 in muslimani 2,31 otroka. Leta 1991 so Pakistanci predstavljali 7,1 % populacije Birminghama, do leta 2026 naj bi dosegli 21 %. Demograf Michelle Tribalat imenuje upad domačega in strmo rast muslimanskih priseljencev v nekaterih delih Francije »proces nadomeščanja«, Saint-Denis, znano pariško predmestje, kjer so se začeli nemiri leta 2005, je zabeležilo 41 % upad otrok rojenih francoskim staršem in 2,5 krat večje število otrok priseljenskih staršev[2] (Caldwell, 2010, str. 96, 97).

b) segregacija

Države so pri urbanem načrtovanju velikih mest zgradile spalna naselja za potrebe industrijskega proletariata, v glavnem betonska predmestja. Ko je po drugi svetovni vojni nastopilo obdobje gospodarskega razcveta, je veliko delavcev zapustilo ta naselja, v njih pa so se naselili priseljenci. Sama arhitektura takšnih naselij je »kriminogena« saj je izolirana od multikulturnega središča, s svojo zaprtostjo in koncentracijo v glavnem revnega priseljenskega prebivalstva ustvarja »zones de non-droit«, kot temu pravijo v Franciji, območja brezzakonja. Sama arhitektura mest se prepleta in dopolnjuje z ostalimi družbenimi dejavniki izključevanja priseljencev: predsodki večine, diskriminatornim trgom dela, medijsko demonizacijo Islama… Demografski razmah priseljencev v kombinaciji z nizko izobrazbo in brezposelnostjo utrjuje etične otoke in radikalizira večinoma mlado priseljensko populacijo. Ostali prebivalci smatrajo priseljenska naselja za etnične mini-države in jih povezujejo z nasiljem, kriminalom in neredi, eksplozija nasilja in uničevanja, ki je zajel pariška predmestja leta 2005 je »večino« utrdila v prepričanju, da mladi muslimanski priseljenci želijo uničiti družbo, ki jo prezirajo. Mladi druge in tretje generacije priseljencev, ki nikoli niso živeli v družbi, ki jo prežema islam, privzemajo religijsko identiteto svojih prednikov predvsem kot sredstvo nasprotovanja večini.

Zgornja dva procesa dobita pravi pomen šele v širšem družbenem kontekstu, saj postaneta res zaskrbljujoča, če tako številčne in »religijsko-kulturno močne« skupnosti ne uspemo vključiti v zahodne družbe.

Znano je, da je katoliška cerkev resnično sprejela liberalne vrednote in demokracijo šele na drugem vatikanskem koncilu (1965). Tudi Islam mora skozi ta boleč proces učenja in privzeti bolj odprto in refleksivno obliko religijske zavesti. Vsakršne specifične multikulturne pravice v primeru tradicionalnega islama dobijo neliberalno konotacijo in utrjujejo odtujitev in zaprtost te skupnosti. Zahteve po postavljanju verskih šol, učenju arabskega jezika, nošenju naglavnih rut, so čisto legitimne zahteve dokler so postavljene v liberalno-demokratičnem okviru[3], če pa »gravitacijska sila« liberalnih institucij neko manjšino ne potegne v ustavno-demokratični red in se začnejo institucije multikulturalizma zlorabljati za vzpostavljanje alternativnega sistema vrednot in prepričanj, ki postavljajo pod vprašaj uspešnost delovanja same demokratične družbe, je to velik problem. Glavni »samoohranitveni« cilj liberalnih demokracij je uskladiti kulturne razlike z inkluzivno civilno družbo, ki jo sestavljajo enakopravni državljani. Kako liberalizirati islamsko skupnost do stopnje, ko bodo njeni člani kot svobodni in avtonomni državljani sodelovali v političnem življenju širše skupnosti. Kako naj liberalne demokratične države uskladijo nujnost vključitve članov islamske skupnosti v širšo nacionalno skupnost in odločanje o skupnih zadevah s posebnimi kulturnimi pravicami, ki v primeru Islama pomenijo vrednote in prepričanja, ki so velikokrat v nasprotju z liberalno-demokratičnimi vrednotami Zahoda. To je posebej v primeru muslimanskih priseljencev težko doseči saj je po evropskih državah opazen fenomen »dvojne lojalnosti«; razlogi, da so muslimanski priseljenci »razpeti« med lojalnostjo Islamu[4] in svoji novi domovini so sledeči: 1) veliko držav v katerih priseljenci živijo je (ali je bilo) posredno ali neposredno vključenih v spopade z islamskimi državami – vojne v Iraku, Afganistanu, izraelsko-palestinski konflikt, 2) glavne islamske institucije v Evropi so zgrajene in subvencionirane z denarjem, ki prihaja iz konzervativnih vlad zalivskih držav – savdijska vlada (kjer prevladuje konzervativni vahabizem) je prispevala 100 milijonov funtov za izgradnjo največje mošeje v Evropi, gradijo jo v vzhodnem Londonu (dokončana naj bi bila do olimpijskih iger leta 2012) (Caldwell, 2010, str. 134), 3) razmah organizacij, ki svoje člane indoktrinirajo v sovražnike Zahoda – Salafisti, Hizb ut- tahrir, … 4) medijska podoba (predvsem po 11. septembru 2001) Islama kot nasilne in »neprilagodljive« religije. Teroristični napadi so prikazani kot del širšega kulturnega boja med Islamom in Zahodom[5].

Vprašanje je, če se državno »ne vtikanje« v vprašanja religije in kulture ne izteče v kulturni relativizem, ki ustvarja paralelno družbo, ki ni lojalna državi v kateri živi. Ali ni v primeru muslimanskih skupnosti v Evropi liberalnemu multikulturalizmu spodletelo, saj specifične kulturne pravice in permisiven odnos do radikalnih oblik religij v imenu religijske svobode ne morejo prispevati k liberalizaciji teh skupin. Ne trdim, da nekatere multikulturne politike ne prispevajo k večji enakosti kulturno-religijskih manjšin[6], a kako pripadnike tako različne kulture in religije uspešno vključiti v liberalno politično kulturo? Je morda boljša rešitev, kot predlagajo nekateri avtorji (D. Miller), da je za družbeno in politično zaupanje, ki je potrebno za uspešno izvajanje družbenih politik in političnega sodelovanja nujno priseljence integrirati v skupno nacionalno identiteto? D. Miller trdi, da če so manjšine vzpodbujane, da konstruirajo svojo identiteto raje na podlagi »drugačnosti« in ne tistemu kar imajo skupnega s pripadniki večinskega naroda, s tem vzpostavljajo »družbeno distanco« in so izpostavljeni večji družbeni ranljivosti, kot če bi postali polnopravni člani nacionalne skupnosti[7] (Miller, 1995, str. 135). Mislim, da pri pripadnikih muslimanske skupnosti lahko politična odtujitev ali celo sovražnost do večinske kulture vodi do nepravičnih rezultatov za samo skupnost prav zaradi nesodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki bistveno vplivajo na njihovo »družbeno usodo«[8]. Olivier Roy v svoji knjigi Globalizirani islam (2007) trdi, da za Muslimane postane problem lastna identiteta, ko zapustijo tradicionalno islamsko družbo. Muslimanova identiteta ni več podprta z zunanjim družbenim okvirjem, ampak je izpostavljena pritiskom, da se prilagodi »zahodnjaškim« vrednotam. Radikalni islamizem vznika prav iz vrzeli med posameznikovo kulturno-religijsko identiteto in zunanjim dekadentnim, brezvernim okoljem, ki sta v konfliktu zato, ker je Islam religija, ki ureja vse vidike človekovega življenja. Mladi musliman na Zahodu lahko svojo vero ohrani le v zaprti tradicionalni skupnosti, ki ga ščiti pred zunanjim »grešnim« okoljem. Ne trdim, da vsi pripadniki islamske vere podpirajo konzervativno in proti-zahodno različico islama, saj poznamo veliko primerov uspešne integracije muslimanov v zahodnih družbah[9]. A če upoštevamo Habermasovo tezo, da je religijska zavest doživlja globalni preporod, o čemer naj bi pričala fundamentalistična radikalizacija religije in politična instrumentalizacija nasilja inherentnega v religijah, in če temu dodamo vse bolj vplivno sociološko teorijo, ki pravi da smo že v post-sekularni dobi, se zgoraj navedene trditve o demografski ekspanziji in istočasni segregaciji muslimanskih priseljencev zdita realna problema. V kontekstu religijske oživitve in medijsko generirane percepcije, da je večina globalnih konfliktov religijske narave, prihaja do transformacije javne zavesti, ki religijo zopet vidi kot pomemben dejavnik v družbenem življenju in političnem odločanju[10]. Torej dilema, ki se pojavlja po vsem kar sem povedal, je sledeča: multikulturalisti želijo ohraniti specifične kulturno religijske prakse, ki članom kulturnih manjšin omogočajo smiselno in polnovredno življenje. Kako v primeru hitro naraščajočega vpliva Islama in njegove radikalizacije v zadnjem obdobju prilagoditi pravni in demokratični sistem tako, da bo upošteval kulturne zahteve islamske skupnosti in npr. zavaroval intrinzične lastnosti islamske kulture ne da bi ustvaril samo-izolirano družbeno skupino, ki spoštuje drugačne norme? Kako torej v primeru islamskih priseljencev povezati dva vidika: civilnega – skupno državljanstvo in sodelovanje avtonomnih državljanov pri deliberaciji in odločanju o družbenih vprašanji v skupnih forumih javne kulture, ki pa so neizogibno zaznamovani z večinskim religijsko-kulturnim miljejem[11] in kulturnega – ohranjanje kulturne identitete manjšin, ki pa morajo biti liberalne navznoter (spoštovanje liberalnih pravic posameznikov znotraj skupine) in »pro-demokratične« navzven, kar pomeni da manjšinska skupnost vzpodbuja svoje člane, da sodelujejo v političnem življenju širše skupnosti, saj le tako lahko vzpostavijo vzajemen odnos in zaupanje z ostalimi državljani, ki omogoča izpeljati večje družbene projekte (redistribucija bogastva, enoten javni šolski sistem,)? W. Kymlicka sam priznava, da ne obstajajo študije, ki bi sistematično preučevale učinek multikulturalizma na ohranjanje neliberalnih vrednot in praks, pravi da multikulturalizem ni vzrok niti čudežno zdravilo za zgoraj opisane probleme (Kymlicka, 2007, str. 163). Na podlagi »pomanjkanja dokazov« Kymilcka zaključi, da so primeri neliberalnih kulturnih tradicij in političnega radikalizma znotraj priseljenske skupnosti medijsko izpostavljeni, ker so izjemni primeri, širši trendi v zahodnih demokracijah pa naj bi dokazovali, da sta oba stebra liberalnega multikulturalizma trdna (Kymlicka, 2007, str. 165). V svoji knjigi Multicultural Odysseys (2007) Kymlicka pri ocenjevanju uspešnosti liberalnega multikulturalizma pri priseljenskih skupinah, kot dobre prakse večinoma navaja primere iz rodne Kanade in ostalih »priseljenskih« držav (Avstralija, ZDA), ki pa imajo drugačno zgodovino, geografsko lokacijo in priseljensko politiko, kot države zahodne Evrope. Kymlickin najljubši primer uspešnosti liberalnega multikulturalizma, Kanada, ima poseben postopek sprejema priseljencev in sicer vsakega potencialnega vstopnika točkuje na sledeč način: izobrazba (25 točk), znanje jezika (24), delovne izkušnje (21), starost (10), zaposlitveni kontakti (10), »družbena prilagodljivost« (10) (skupaj 100 točk)[12]. Mislim, da komentar ni potreben, temu selektivnemu pristopu dodajmo še geografsko lokacijo Kanade, ta ne meji na nobeno državo z velikim številom potencialnih priseljencev, ocean pa preprečuje priseljencem iz Afrike prihod v Kanado. Zato je argument, da je Kanada uspešna pri aplikaciji liberalnega multikulturalizma, nekatere zahodno evropske države pa ne, neplavzibilen, saj ne upošteva bistvenih razlik med državami. Poleg tega Kymlicka pri oceni uspešnosti liberalnega multikulturalizma pri priseljencih zelo malo govori o posebnem primeru priseljencev islamske veroizpovedi, čeprav sam priznava da so v primeru muslimanov res pod vprašajem temelji liberalnega multikulturalizma, upa pa, da je ta skupina le izjema in še to začasna (Kymlicka, 2007, str. 155).

Mislim, da v primeru muslimanskih priseljenskih skupnosti prihaja do radikalizacije napetosti in težavnosti pri usklajevnaju dveh nasprotujočih si principov liberalne demokracije in sicer enakosti in različnosti. Kako vzpodbujati različnost in oblikovanje »edinstvene« identitete v primeru religijsko-kulturne manjšine, ki med drugim zavrača ločitev cerkve in države, homoseksualnost in nasprotuje enakosti žensk, in to uskladiti s filozofsko premiso univerzalnega dostojanstva vseh ljudi, ki pomeni enako in »kulturno nevtralno« obravnavo državljanov v liberalno demokratskih družbah? Problem nekaterih držav je, da se preveč osredotočajo samo na enega od principov, kar vodi ali v družbo razdeljeno po etično religijskih linijah in razumevanje družbeno-političnega življenja v kategorijah »mi« in »vi«, ali pa do poskusa asimilacije v imenu enakega »nacionalnega« državljanstva. Mislim, da lahko »projekt« liberalnega multikuturalizma razglasimo za uspeh takrat, ko bo odgovoril na najtežje vprašanje: Kaj pa Islam?

Viri:

  • Caldwell, C. (2010) Reflection on the Revolution in Europe, Penguin books, 2010
  • Habermas, J. (2009), Europe the Faltering Project, Polity Press, 2009
  • Kymlicka, W. (2007), Multicultural Odysseys, Oxford University Press, 2007
  • Miller, D. On Nationality, Oxford University Press, 1995
  • Roy, O. Globalizirani islam, Krtina (zbirka Krt), 2007

[1] Kymlicka smatra, da je vprašanje narodnih manjšin v evropskih državah dobro in nepovratno urejeno, in da to predstavlja primer uspešnosti liberalnega multikulturalizma. Nedavni predlogi ustavnih sprememb nove madžarske vlade, da se iz ustave izbrišejo ustavno priznane manjšine (tudi slovenska), in da se jih vključi v madžarski narod pričajo o tem, da tudi pri urejanju statusa narodnih manjšin lahko prihaja do nazadovanja in v prihodnosti so lahko podobni primeri pokazatelj zmanjševanja javnega priznanja etnične raznolikosti in odobravanja širokega obsega pravic, ki jih narodne manjšine v Evropi nedvomno imajo.

[2] Številke sem namenoma podal brez ustrezne razlage in kontekstualne umestitve, da bi dosegle podoben učinek »šoka«, kot ga želijo podobne objave v dnevnem časopisju in elektronskih medijih. To pa ne pomeni, da številke niso točne, in da ne predstavljajo velikega problema, če je teza o neuspešnosti liberalnega multikulturalizma v primeru muslimanskih priseljencev točna.

[3] Demokratično liberalni okvir pomeni liberalne vrednote, ki presegajo etnično religijske delitve: enakost žensk, svoboda vesti, svoboda izražanja in tudi takšne »vrednote«, kot je seksualna svoboda.

[4] Ummah je koncept svetovne islamske skupnosti, ki vse islamske vernike smatra za enake in odgovorne drug za drugega pod enim in edinim bogom.

[5] Razmah globalnih komunikacij in interneta paradoksalno ne prispeva k liberalizaciji muslimanskih imigrantov, temveč jih asimilira v globalni Islam, saj lahko spremljajo TV programe iz domovine in obiskujejo spletne strani radikalnih islamskih skupin. Kot pravi C. Caldwell, tedensko oddajo islamskega učenjaka Jusufa Quaradawija Fatva gledajo muslimani po celi Evropi (Caldwell, 2010, str. 131).

[6] Nedvomno so multikulturne politike občutno zmanjšale družbene ovire in stigmatizacijo muslimanske skupnosti npr. pravila oblačenja, prazniki, jezikovne zahteve … so bile prilagojene tako, da so reducirale depriviligiranost muslimanske skupnosti.

[7] D. Millerja upravičeno skrbi, da multikulturalizem, ki presega vzajemno priznanje in toleranco in samo politiko razume kot afirmacijo skupinskih razlik, lahko destabilizira politično skupnost. Pozivi k dialogu med »državo« in islamsko skupnostjo (ki jo seveda predstavljajo njeni politični predstavniki) lahko zvenijo kot poziv h kulturi dialoga in »spravi«, a v resnici le utrjujejo »distanco«.

[8] Seveda integracija v širšo skupnost predpostavlja tudi socio-ekonomske priložnosti in pravice, kar je poseben problem, ki mu na tem mestu nisem posvečal posebne pozornosti

[9] Seveda obstajajo velike razlike v korpusu 20 milijonov muslimanov, ki živijo v Evropi.

[10] Spomnimo se, kako pomembno vlogo je imela religijska »desnica« v ZDA pred in med invazijo na Irak.

[11] Smoter multikulturalizma je predvsem skepsa do deklarirane etnične in kulturne nevtralnosti nacionalnih institucij in nedvomna zasluga multikulturalizma je, da zmanjšuje kulturno in religijsko pristranskost javne sfere.

[12] Dostopno na: http://www.cic.gc.ca./english/immigrate/skilled/application-regular.asp

Comments are closed.