Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Izpolnjevanje božjih zapovedi danes

Jože Vogrinc

Celica, ki iz ozadja usmerja kolumno, se je zazrla vase. Obračun delovanja je pokazal, da je čas narediti križ čez javno pamet Slovencev. Notranja revizija zahteva vrnitev h koreninam in uveljavitev pravih vrednot. Urednik se strinja, da je to še kako res, in zato priobčuje, kolumnistu za zgled, razmišljanje častitega Ferda Ranca o eni izmed najbolj žgočih težav vsakdanjikovega vsakdanjika, izpolnjevanju božjih zapovedi:

»Izmed desetih Gospodovih zapovedi nam je očitno najtežje izpolnjevati deveto in deseto, ki zapovedujeta, naj ne želimo svojega bližnjega ne žene ne blaga. Obe kršimo na vsakem koraku, ob vsakem pogledu, v prenekateri misli. Kako naj se temu upremo, ne da bi bežali v osamo, ampak mirno živeli naprej vsakdanje življenje in z zaupanjem pričakovali, kar pride? Premislimo dobro namen in pomen obeh zapovedi! Ob tem se moramo ves čas zavedati, da gre za izpolnjevanje obeh zdaj in tukaj, ne v Mojzesovih časih ali v idealnem svetu.

Najprvo se zavejmo, da ne gre za prepovedi, ampak zapovedi. Med obojim je velikanska razlika. Največ greha se stori, ker ljudje – ne le neprevidni in lahkomiselni, ampak še večkrat zaletavi ter neusmiljeni do sebe in do drugih – napačno jemljejo zapovedi za prepovedi. Kaj se zgodi v takem primeru, je znano iz psihoanalize. Ker duševno moč, potrebno za zatiranje pregreh v svojih mislih in dejanjih, črpamo iz istih gonskih sil, ki porajajo te pregrehe same, prepovedi dejansko krepijo skušnjave. Bolj ko si prepovedujete svojih bližnjih žene in blago, bolj neustavljivo si jih boste želeli. Prepovedati si jih, torej ni ustrezno ravnanje.

Božja zapoved je v svojem bistvu dobrohoten nasvet. V polni meri upošteva našo svobodno voljo in človeško naravo, ki je lahko nagnjena bodisi k dobremu bodisi k zlemu. Obliko zapovedi ima zgolj zato, ker kršitev že v kršiteljevih željah in mislih, veliko pred kakršnimkoli pregrešnim dejanjem samim, povzroči nemir, zmedo, oglašanje vesti, očitke in potem še hujšo skušnjavo, zaradi katere si trpeči nazadnje začne umišljati, da se bo duševnih muk, ki si jih je povzročil sam, rešil tako, da skušnjavi podleže – ko greh stori, pa se je kajpak zapletel v veliko hujše težave od tistih, ki jih je imel, dokler je o njem šele fantaziral.

Kdor hoče zapoved resnično ubogati in se ravnati po njenem nasvetu, se mora torej zlasti izogibati priložnostim, da bi želel, česar ne sme. Preden pa se spustimo v premislek, kako se tega lotiti, moramo vnaprej odkloniti možnost nekega banalnega nesporazuma. Če tolmačimo zadnji dve zapovedi preveč dobesedno, zaidemo v nesmisle. Komu se utegne zazdeti, da se je Gospod obračal zgolj na može, saj ni nikjer rečeno, naj ne želimo svojega bližnjega moža. Ali to pomeni, da zapovedi za ženski spol ne veljajo? Gremo dalje! Ali bi v deželah, ki dovoljujejo poroke med istospolno usmerjenimi, to pomenilo, da si lezbijke ne smejo želeti svojih partnerk, geji pa si svoje lahko želijo brez posledic? Absurda, da bi Bog med istospolno usmerjenimi diskriminiral en spol na račun drugega, ne moremo dopustiti! Gremo dalje! Prav tako bi bilo dlakocepstvo, če bi se formalistično sprenevedali, da prepoved ne velja za neporočene, se pravi, da bi si smel želeti sosedo, ki s sosedom živi na koruzi. Spomnimo se, da Gospod ni malenkosten in ne gleda na take razločke. S tem hkrati odgovorimo na vprašanje, ki smo ga postavili malo prej, namreč, ali se je Bog obračal samo na moške ali kaj. Nikakor! Mojzes je prinesel zapovedi ljudstvu v obliki, ki je ustrezala njegovim nravem, mi pa moramo mero za narobe in prav poiskati v svojem srcu, v nam znanem, vsakdanjem svetu enakopravnosti ne glede na spol, spolno usmerjenost ali neformalno naravo partnerske zveze.

Gremo dalje, do konca! Podobne formalizme kakor pri deveti zapovedi moramo zavrniti tudi pri deseti. Sveto pismo v resnici ne govori nasploh, naj ne želimo svojega bližnjega »blaga«, ampak je to le katekizemski način izražanja, Biblija pa izrecno našteje kot zglede za blago bližnjega hišo, ženo, hlapca, deklo, vola in osla (Ex 20.17/2 Mz 20,17). Danes bi Mojzes spregovoril prek satelita in omenil, denimo, avto in psa, za »blago« pa takisto vemo, da moramo k njemu šteti tudi storitve in da bomo torej zašli v težave, če bomo želeli svojega bližnjega storitev, pa naj gre za kuhanje ali za fuk.
Zato se vrnimo k jedru premisleka: kako spoštovati zapoved, ne da bi zašli v skušnjavo? Zdi se, da se najbolj obnese preverjena praksa, da misli in dejanja pač odvrnemo popolnoma od žena in blaga bližnjih in se zatopimo v čare svoje partnerke in v čuda, ki jih lahko postorimo s pritiklinami po hiši, od bormašine in motokultivatorja do knjige in računalnika.

Žal to ne zadošča. Nekaj časa se lahko zdi, da je vse lepo in prav. Ko pa pomislimo na človeško čud, se kaj kmalu prepričamo o nasprotnem. Naši bližnji opazijo, da se ne menimo več ne za prelesti njihovih soprog ne za najnovejše dodatke na njihovem novem avtu ali vsaj telefonu. Glodati jih začne sum, da skrivamo zaklad, s katerim se njihov novi beemve ne more meriti. Noro si poželijo naše žene v blodni fantaziji, da nas priklepa nase z razvratnostmi, v primerjavi s katerimi seksi perilo njihove partnerke ni vredno omembe. Vidite, kam nas to pripelje: če se vsem na očeh držimo svoje žene in blaga in ne pomislimo na tuje, si bodo naši bližnji tem bolj želeli naše žene in našega blaga. Prišli smo z dežja pod kap!

Zato nam ne preostane drugega, kakor da začnemo hliniti, kako mično ritko ima njihova boljša polovica in da so res frajerji, da so si tako dobro zrihtali nova okna ali fasado. Če bodo napačno verjeli, da – zmerno! – želimo njihove žene in blago, bo tudi njihova želja po našem popustila vsaj toliko, da bomo lahko shajali z njimi. Na videz bo vse tako kot zdaj, le mi bomo v svojem srcu nosili in varovali kot največji duhovni zaklad zavest, da zapovedi spoštujemo. Za zunanji svet pa bo še naprej veljala ljudska modrost: ‘Kakorkoli se obrneš, je rit zadaj!’«

Comments are closed.