Sociologija
Agregat
Gregor Inkret

Gregor Inkret

Študent sociologije kulture in primerjalne književnosti. Zadnje čase piše za študentsko Tribuno in za spletni portal AirBeletrina. Pri tem pod opis njegovih 'delovnih nalog' spada tako produciranje običajnih literarnih kritik kot tudi preučevanje revolucije na Islandiji.

Več o avtorju

Inkognito

Gregor Inkret

Menjaval je življenja, identitete, preobleke, celo barvo kože. Günter Wallraff (1942), legendarni nemški raziskovalni novinar, že od nekdaj dela pod krinko, potem pa o tem piše in snema filme. Stvari se je pač treba lotiti od blizu.

Svoja novinarska načela je še vedno zelo delaven gospod izbrusil na terenu, proslavil pa z dvema podvigoma. Leta 1977 se je pod imenom Hans Esser vtihotapil v hannovrsko redakcijo tabloida Bild in obelodanil sprevržene metode dela tega največjega in najvplivnejšega nemškega časnika, ki že dolgo odločilno oblikuje tamkajšnje javno mnenje. V osemdesetih pa je, predrugačen v Turka Alija Leventa, raziskoval težko življenje in kruto izkoriščanje zahodnonemških gastarbajterjev, tedaj večinoma prišlekov iz Turčije, ki so bili kot poceni delovna sila izjemnega pomena za nemško gospodarstvo. Wallraff je zmeraj presenečal, šokiral in si nabral vsaj toliko nasprotnikov kot občudovalcev. Še danes, ko ima kot uveljavljeno in izkušeno novinarsko ime zagotovljen prostor in publiko, se svojim postopkom raziskovanja ni odrekel. Meja med dovoljenim in prepovedanim, sprejemljivim in nesprejemljivim, etičnim in neetičnim tako pri njem ostaja tanka. Toda najpomembnejša so njegova dognanja (članki, knjige, filmi), ki delujejo kot svojevrsten dokument časa in kažejo vso kompleksnost (zahodno)nemške, evropske moderne družbe ter napore ljudi, ki v njej poskušajo preživeti.

Wallraff se je rodil ter odrasel na zahodu Nemčije, v Burscheidu blizu Kölna, pozneje pa se izšolal za knjigotržca. Leta 1963 se je obveznemu služenju vojaškega roka želel izogniti z ugovorom vesti, vendar so ga zavrnili. Naposled je zaradi lažje poškodbe glave končal na opazovanju na oddelku za nevrologijo in psihiatrijo vojaške bolnišnice. Da bi v takem okolju laže preživel, je pisal dnevnik (ki je pozneje izšel v knjižni obliki) ter skrbno beležil stvari okoli sebe. Po nekaj mesecih so ga – uradno nesposobnega za opravljanje vojaške obveznosti – odpustili, omenjena izkušnja pa je močno vplivala na njegovo poznejše novinarsko delo. V naslednjih letih je prek najrazličnejših zaposlitev dodobra spoznal razmere v zahodnonemških industrijskih obratih, nato pa začel bolj konkretno pisati. Prve reportaže in poročila so mu objavili v manjših, lokalnih časopisih in revijah, veliko gradiva pa je pozneje izšlo tudi v knjigah (npr. v 13 unerwünschte Reportagen (1969), Industriereportagen (1970)). Potem se je začel več posvečati raziskovanju pod krinko, inkognito, si v ta namen izbral številne vloge (bil je alkoholik v bolnišnici, študent, ki išče sobo, brezdomec itd.), potoval … Spoprijateljil se je s svojim vzornikom, slavnim pisateljem in nobelovcem Heinrichom Böllom in postal član Pen kluba. Leta 1974 ga je v Grčiji pri protestu proti kršenju človekovih pravic v času vladavine tamkajšnje vojaške hunte zaprla tajna policija, doma pa se je moral kasneje zaradi uporabe lažne identitete pri enem od svojih ‘primerov’ zagovarjati na sodišču. Kmalu zatem je pod krinko za štiri mesece odšel k Bildu

Bolj kot vrhunski stilist je Wallraff pripovedovalec iz prve roke, bolj kot težka teorija ga zanima stvarnost na terenu, pri tem pa ne skriva svojih nazorov. Kadar dela za televizijo, ima praviloma s sabo skrito kamero ali pa mu na skrivaj sledi njegova filmska ekipa. Televizijski medij seveda prinaša določene omejitve, toda realnost ostaja tista, ki ji je treba zlesti pod kožo.

I.

V Ganz unten (Čisto na dnu, MK, 1986), svojčas veliki prodajni uspešnici, je Wallraff raziskoval življenje (turških) priseljencev v Nemčiji in učinkovito podelil glas takrat zapostavljeni manjšini. Tekst je zbirka trpkih impresij z roba družbe, napisana v natančnem, jedrnatem jeziku, v njej pa se Wallraff premika prek številnih slabo plačanih, nevarnih priložnostnih del (npr. v topilnici August-Thyssen, v jedrski elektrarni) do prostovoljnega sodelovanja pri preizkušanju izdelkov za farmacevtsko industrijo, kar omogoča malo boljši zaslužek. Obenem pa v ospredju ne ostanejo zgolj grenke izkušnje gastarbajterjev pri prizadevanju za ekonomsko samostojnost, temveč tudi rasizem domačinov. Tako se na primer Wallraff kot Turek Ali znajde na zborovanju konservativne bavarske stranke Christlich-Soziale Union in Bayern (CSU), kjer je najprej deležen mnogih neprijaznih pogledov, žaljivk in odkritega neodobravanja. Ko pa si izmisli, da je odposlanec turškega fašističnega vodje, se mu nemudoma odpre pot do samega Franza Josefa Straussa, zdaj že pokojne ikone bavarske politične scene.

Generacije turških priseljencev so danes nepogrešljivi del sodobne nemške družbe in ne glede na to, kaj za potrebe nabiranja političnih točk trdi uradna politika, so se bolj ali manj uspešno integrirale. Seveda pri tem ne gre za enoznačne, lahke in neboleče procese, ki bi mahoma razrešili vse probleme, toda dejstvo je, da lahko v Nemčiji brez problema najdemo posameznike turškega porekla, ki aktivno in uspešno delujejo v politiki, umetnosti, športu itn. S spremembami delovnopravne zakonodaje, prek javnih debat ter tudi odmevov na Wallraffovo knjigo (v Nemčiji in v Turčiji) so se stvari v veliki meri spremenile na bolje. V zadnjih letih pa se ‘turški Nemci’ v čedalje večjem številu vračajo v domovino svojih (starih) staršev, ki postaja vedno pomembnejša globalna sila.

V novejšem dokumentarcu Schwarz auf weiß (2009), s katerim je spet pritegnil veliko pozornosti, je Wallraff na podobni ‘misiji’: tokrat se potika po Nemčiji zamaskiran v temnopoltega moškega, fiktivnega Somalca Kwamija Ogonna (!), da bi se prepričal o (ne)strpnosti svojih sonarodnjakov. Sam v novi preobleki deluje komično, kot Jago, ki je ušel z vaje za Shakespearovega Othella in govori predobro nemščino, da bi bil zares prepričljiv v svoji vlogi, vseeno pa je deležen ‘pričakovanih’ odzivov: sumničavih pogledov mimoidočih, predvsem starejših, zmerljivk nogometnih navijačev, neuspeha pri iskanju stanovanja itd. Razkrije tisto, kar že vemo, in sicer, da obstaja več Nemčij. Obstaja velika razlika med revnejšimi, deindustrializiranimi, zaprtimi predeli na vzhodu države in med urbanimi, raznolikimi pejsaži Berlina, Hamburga, Kölna … Na vzhodu se nacionalistične politične stranke, ki so uspešne bolj na deželni ravni, in skrajno desne skupine že dolgo zavedajo npr. pomena učinkovite socialne politike, namesto da bi zgolj s ‘pestmi’ nadzorovale družbo. Toda bolj kot ‘refleksne’ reakcije, ki jih je deležen temnopolti Wallraff, je pomembno, kje in kako se dejansko vzpostavljajo rasistični sentimenti. Zato lahko razumemo kritike, ki so opozorile, da je film preveč površen, poenostavljajoč ter da ignorira širšo sliko. Rasizem in nestrpnost ‘domovinsko pravico’ pač dobivata v govoru uradne politike, vrednotah družbenih elit, mastnih časopisnih naslovih, izboru televizijskih gostov, zgodovinskih učbenikih ipd. in se producirata prek prevladujočih kulturnih vzorcev, zakoreninjenih diskurzov, razkazovanja statusnih simbolov … Omenjene kompleksnosti seveda Schwarz auf weiß ne zajame, toda Wallraff se tega zaveda in v svojih javnih nastopih govori brez dlake na jeziku. Zanj je simptomatičen primer finančnika Thila Sarrazina, ki je Nemčijo razburkal s svojo sporno knjigo Deutschland schafft sich ab (2010), v kateri nastopi proti nemški politiki priseljevanja, multikulturalizmu itd. Kot vpliven posameznik si je Sarrazin hitro zagotovil pozornost javnosti. Kot nekdo, ki se veliko ukvarja s statistiko, je svojim stališčem zagotovil nekakšno psevdostrokovno podlago, čeprav sam osebno nima – in to mirno prizna – nobenih stvarnih, neposrednih izkušenj s priseljenci.

II.

Vzhodnjaki (Poljaki, Romuni, Bolgari …), ki danes opravljajo umazana dela, so cenejši kot nekdaj Turki, trdi Wallraff. Tudi za Nemčijo so kljub močnemu gospodarstvu in že opravljenim t. i. nujnim reformam značilne vse večje socialne razlike; pojav prekariata z začasnimi, ‘mini službami’ (brez zagotovljene minimalne plače), ki pogosto ne zadoščajo za preživetje. Tako je še zmeraj pomembno organiziranje v sindikate in pritisk na delodajalce, dejansko pa gre za procese atomiziranja družbe, ko se socialne razlike v veliki meri obnavljajo iz generacije v generacijo. V Wallraffovih dokumentarcih Bei Anruf Abzocke (2007, ZDF) in Wo Arbeit tut weh (2008, WDR) – v prvem pod krinko dela v kölnskih klicnih centrih, v drugem pa prav tako inkognito sopiha v manjši pekarni, ki Lidlu dobavlja poceni kruh – se tako pojavljajo znani vzorci. Dobičkonosne dejavnosti, ki ne potrebujejo mladih,  izobraženih intelektualcev, temveč marljive kimavce brez izbire.  Outsourcana proizvodnja oz. storitve s slabo plačanimi, nezaščitenimi delavci brez osnovnih pravic (zdravstvenega zavarovanja, plačane bolniške odsotnosti), ki so podvrženi nenehnemu nadzoru nadrejenih in pritisku, naj se vendar podvizajo pred konkurenco. Kar obenem jasno kaže na to, kako prosto delovno mesto samo po sebi ne pomeni nič, če ne zagotavlja zaslužka, potrebnega za preživetje in dostojnih delovnih razmer. Delovno mesto pač ne pomeni veliko, če družba nima vizije ali vsaj pametnega konsenza o tem, kam usmeriti svoje potenciale. Poceni izdelki pa zahtevajo poceni proizvodnjo, kar velja tudi za vrečke z desetimi žemljami po 1,05 evra, ki jih v svojih trgovinah ponuja Lidl (ki naj bi bil znan po tem, da pritiska na dobavitelje), potrošniki pa mečejo v vozičke.

III.

In Bild? Wallraff je na podlagi svoje izkušnje napisal tri knjige. V najbolj znani Der Aufmacher. Der Mann, der bei „Bild“ Hans Esser war (Operacija ‚Bild‘, Otokar Keršovani – Rijeka, 1978) je z mikroskopsko natančnostjo in s povsem konkretnimi primeri (imeni, članki) razkril Bildovo sprevračanje dejstev, potvarjanje resnice, agresivno retoriko in omejeno, črno-belo razumevanje sveta. Zraven pa je v besedilo vključil tudi interno analizo Bildovega lastnika, založniškega giganta Axel Springer Verlag, ki nazorno pokaže, kako vlogo časopisa razume njegova uprava. Tako se na enem bregu znajde vplivni tabloid v službi točno določene politične opcije, s svojim praznim in površnim pisanjem varuh starega, okostenelega, nazadnjaškega, popredalčkanega sveta, ki brani svoje privilegije. Na drugem bregu pa osamljeni jezdec, zmeraj na strani šibkejših in izkoriščanih, ki postane eden sinonimov za raziskovalno novinarstvo. Dva različna načina dela; reciklaža hitro potrošnih vesti in daljše, temeljito raziskovanje, ki je v industriji novic že bolj ali manj passé. Vmes pa krut, kompleksen svet, ki bi mu bilo treba priti do dna.

Comments are closed.