Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

In kje je Afganistan?

Rudi Rizman

Čeprav je v predlogu resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 nekaj svežih zamisli, se mu v celoti gledano ni uspelo izogniti paradoksu. Ta je v tem, da je program sicer dolgoročno usmerjen, torej kaže na »ambiciozno vednost«, vendar hkrati razkriva močan primanjkljaj potrebnih novih ali pogumnih idej, ki bi lahko danes in tukaj prepričale, da bodo prestale preizkus v prihodnjih 15 letih. Dokument se namreč ne opira na nova spoznanja iz varnostnih in mirovnih študij doma in v svetu oziroma ne upošteva teh spoznanj, nanašajočih se na fluidno in kompleksno naravo novih izzivov, s katerimi se spoprijemamo na začetku 21. stoletja.

Pri tem imam v mislih relevantna spoznanja v zvezi z velikimi geopolitičnimi spremembami, zaradi katerih se spreminjajo dosedanja razmerja med velikimi državami in ki spodnašajo dosedanji ekonomski in politični primat ZDA, pojav »novih in asimetričnih vojn«, v katerih »mehka moč« (»soft power«) premaguje »trdo moč« (»hard power«), nadalje nova razmišljanja in premisleke o vlogi ali tudi morebitnem koncu Nata, ki tokrat ne prihajajo toliko iz mirovnih nevladnih gibanj ali »levičarskih« logov, temveč se kažejo pri nekaterih največjih državah, članicah te vojaške organizacije, se pravi, da jih spodbujajo in jim ne tako malokrat tudi prikimavajo v njihovih »establishmentih«. Kot mi pritrjujejo znanci iz Bruslja, velja Slovenija v tem pogledu za ubogljivo in neinventivno članico, zaradi česar tamkajšnja funkcionarski razred in vojaška »birokracija« nimata z njo nikakršnih težav.

Ključna težava je v neinventivnosti slovenske politike ne glede na njene strankarske izkaznice in v tem, če uporabimo repertoar wallersteinovske izbire, da praviloma izbere mednarodni sedež v periferiji. Tisto ključno, kar manjka, je opiranje na relevantne izzive in priložnosti, ki jih opredeljuje nova varnostna paradigma, ki jo v svetu in v angažirani slovenski civilni družbi prepoznamo pod sintagmo družbene varnosti (»human security«), tudi »globalne varnosti«, za katero bi bilo dobro, da bi postopoma zamenjala staro preživelo varnostno paradigmo. Za staro paradigmo lahko rečemo, da zagotavlja kvečjemu »militarizirano varnost«, ki temelji predvsem na ohranjanju varnosti države in na nacionalnih, bolje državnih interesih »velesile« – centra – in je kot taka pri zagotavljanju varnosti za vse ljudi povsem neproduktivna, pravzaprav kontraproduktivna.

Med zagovorniki nove paradigme, ki je pisana na kožo 21. stoletju, so seveda mirovniško usmerjena nacionalna civilnodružbena gibanja in tudi mednarodne nevladne organizacije oziroma gibanja, vendar je treba opozoriti še na podobno konvergenco zahtev, kakršne zasledimo tudi v nedavni izjavi 35 evropskih državnikov (med njimi bivšega nemškega kanclerja Helmuta Schmidta, nekdanjih britanskih ministrov za obrambo in številnih drugih), ki od Nata zahtevajo, da v okviru novega strateškega premisleka, o katerem bo tekla beseda prihodnji mesec v Lizboni, postavijo resno mišljeno razoroževanje na prvo mesto in kot garant zagotavljanja varnosti.

Gre za nekoliko zapoznela prizadevanja – seveda pa je bolje z zamudo kot nikoli -, ki bi se morala začeti ob koncu hladne vojne, zaradi katerega se, kot vemo, niso zmanjšali apetiti in moči vojaško-industrijskega kompleksa ali tega, da bi se v tistem času izkoristila priložnost, da se redefinira ali vsaj postavi vprašanje o življenjskosti zastarele varnostne paradigme.

Imperativ uveljavitve nove varnostne paradigme v pomenu družbene varnosti izhaja iz utrjevanja razumnega ravnotežja med varnostjo in svoboščinami v nasprotju s prevečkrat videnim paničnim in politično motiviranim podrejanjem temeljnih svoboščin neki namišljeni, čeprav nikoli realizirani varnosti.

Ena od ključnih sestavin nove varnostne paradigme bi morala vključevati tudi nastajanje preventivnih organizacijskih struktur in ukrepov, ki bi se lahko uspešno spoprijeli s potencialno katastrofalnimi globalnimi posledicami podnebnih sprememb in pomanjkanjem hrane (skupaj z vodo) v nacionalnih in globalnem okolju. Kakšno varnostno tveganje pomeni pomanjkanje hrane, so pokazali nemiri v zvezi s to težavo v skoraj tretjini držav v svetu, napovedujejo pa se številni novi. Glede podnebnih sprememb poglejmo, od kod prihaja »mati« vseh tveganj za vse nacionalne družbe in samo preživetje človeštva: ugledni harvardski biolog E. O. Wilson piše, da se je destruktivna človekova dejavnost v primerjavi s preteklostjo v zadnjem času povečala za približno tisočkrat, verjetneje pa je, da tudi za desettisočkrat. Pri tem po Wilsonovem mnenju tokrat ne gre več le za izumiranje posameznih bioloških vrst, temveč za neposredno erozijo globalnega ekosistema.

Za družbe, države in njihove vojske bo zagotovo dolgoročno usodno, če se ne bodo znale ali hotele prilagoditi takim zelo spremenjenim okoliščinam v 21. stoletju. Dokument, o katerem je govor, žal, ne problematizira dejstva, da je pomemben del vzrokov za konfliktna ali celo vojna stanja, sploh za porušeno globalno varnost, povezan z ohranjanjem ekonomske in politične prevlade slabe četrtine človeštva (center proti periferiji in polperiferiji), ki ima privilegiran dostop do vedno bolj osiromašenih energetskih in prehranskih virov. V tej zvezi pa moramo postaviti tudi vprašanje, ki se mu omenjeni dokument prav tako izogne: koliko velikanska in dobičkonosna svetovna trgovina z orožjem, v kateri so z največjim deležem udeležene ravno »naše« članice Nata, prispeva h generiranju in razpihovanju vojn?

Tako kot je nekdanji vojskovodja Dwight Eisenhower pozneje, ko je postal državnik, v sintagmi »vojaško-industrijskega kompleksa« spoznal nevarno reproduktivno moč vojaškega stroja, ki poganja in zahteva vedno nove vojne, je tudi hladnokrvni bojevnik MacArthur iz korejske vojne na koncu svoje vojaške kariere potegnil sklep, da odprava vojne ni več le etično vprašanje, s katerim bi se morali ubadati filozofi in teologi, temveč je ključnega pomena za človeštvo, če hoče to preživeti.

V resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 pogrešam, čeprav tudi razumem tako sprenevedanje, odgovorno oceno vojne v Afganistanu, v kateri sodeluje tudi Slovenska vojska. Ni analize, kakšne nauke je mogoče potegniti iz te sramotne »ekspedicijske« avanture za sedaj in v prihodnje.

Gre za že devet let trajajočo vojno, kot piše eden vodilnih ameriških vojaških analitikov in akademikov Andrew Bacevich (dolga leta je služil v ameriški vojski in pred časom izgubil sina v Iraku!), pa na najvišjih ameriških vojaških položajih, vse do tistih, ki so na bojnem polju, ni niti enega človeka, ki bi verjel, da je mogoče v njej zmagati. Danes, še posebej pa po klavrnem porazu dveh imperijev v tej državi, ni treba biti vedež za spoznanje, da prihaja čas, ko bo poraz moral priznati tudi tretji podoben vojaški poseg v zgodovini te države. Naj k temu dodam, da prav tako ni težko uganiti, kakšno in enako kritično sodbo kot o prejšnjih dveh bo o zadnji vojni v Afganistanu izrekla zgodovina in kakšna vprašanja bo generacija vnukov in vnukinj postavljala tistim svojim starim staršem – če se omejim samo na Slovenijo -, ki so sprejeli zgrešene in z ničimer opravičljive odločitve o pošiljanju slovenskih vojakov v to nesrečno državo.

Comments are closed.