Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Grenki sadeži referendumov

Jože Vogrinc

Referendumi o RTV, o malem delu in zadnji, trojni, bodo imeli zelo negativne posledice za življenje v Sloveniji. Tega ne pišem kot zagovornik vlade. Zakon o RTV sem sam godrnjaje podprl; bil sem proti zakonu o malem delu; pri trojčku prejšnjo nedeljo pa se mi upira referendum kot neprimerna oblika odločanja. Po vsebini strokovne zakone je vlada hotela sprejeti prehitro, ne da bi bila prej prepričala tiste, ki jih zakoni zadevajo, opozicija pa je izsilila še eno odločanje o (ne)zaupanju v vlado. Na zadnjih dveh referendumih so se proti »levi« vladi, ki poslušno sledi nareku bančnega velekapitala, z desno opozicijo združile tradicionalno leve družbene sile (sindikati, študentska organizacija). To pa pomeni, da se družbeni boji v Sloveniji ne zaostrujejo v znani obliki, kjer je delitev na desne in leve sovpadla z zastopniki kapitala in dela. Zaostrujejo se na sprevrnjen način: desnica družbeni protest množic proti negotovi prihodnosti, naraščajoči neenakosti in korupciji kanalizira v nasprotovanje vladi. Zanj del desnice zdaj upa, da ji bo na naslednjih volitvah dalo v roke možnost za prevratno spremembo družbe. Njen treznejši del upa na večino v državnem zboru, ki bi ji (v »nenačelni koaliciji« z največjo stranko na levici?) omogočila vpeljavo večinskega sistema in s tem zacementiranje sestave in razmerja moči v političnem razredu kot celoti. Njen ideološko našpičeni del pa sanja, da bi drugače misleče odstranil iz javnega življenja, predvsem iz medijev in šol, in »dokončno uredil« novejšo zgodovino po mračnjaških fantazijah.

Referendumsko zavezništvo sindikatov in študentov nepremišljeno omogoča desnici, da nastopa v medijih kot splošni ljudski odpor proti korupciji in bogatenju. Kako dolgo še? Pitje vode po »zmagi« kaže, da se vsaj Semolič zaveda »prekarnega« položaja sindikatov. Bo skupna korist potolčene vlade in sindikatov nepričakovano pripeljala do hitre pogodbe o pokojninski reformi post festum? Vsi »socialni partnerji« v Sloveniji molčijo o tem, da so dvajset let družno »reševali« strukturno brezposelnost s »proizvodnjo« mladih upokojencev namesto s premišljenim družbenim razvojem. Kriza, zadolženost in luknja v proračunu so temu naredili konec, »socialni partnerji« pa so s tako politiko »proizvedli« še idealne razmere za uspešno stranko že upokojenih. Tudi zato se kriza v Sloveniji danes veliko bolj, kakor pa je to za družbo dobro, sprevrnjeno dozdeva kot spopad generacij.

Zadnji referendum večine volivcev ni poučil, ali je pokojninska reforma dobra ali slaba. Uspešno pa jih je prestrašil in zlasti mnoge mlade prepričal, da pokojnine tako ali tako ne bodo imeli. Da torej to niso njihovi boji in da mora vsak poskrbeti zase v boju proti vsem.

Opozicija pri nobenem referendumu ni ponujala boljših rešitev problemov. Nasprotno – reševanje problemov blokira (z izjemami, kakršna je jasno zavzemanje SLS za pokojninsko reformo). Najboljši dokaz, da je bil cilj kampanje opozicije, predvsem vodilne SDS, v vseh treh primerih rušenje opozicije ne glede na trajnejše družbene posledice, je destruktivnost njenih referendumskih kampanj. Niti pri enem izmed zakonov, ki so padli, propaganda opozicije ni obravnavala vsebine zakonov kot strokovno pripravljenega gradiva, ki bi ga z argumenti kritizirali in poskušali popraviti ali pripraviti boljše besedilo. Vsakič si je izmislila nekaj parol, ki jih je vztrajno ponavljala ob vsaki javni predstavitvi ali medijskem soočenju. V teh parolah je vsebina zakona izpuhtela. Sestavljene so bile skoraj izključno iz obtožb vlade, da ima skrivne slabe namene. Ljudje so temu verjeli. Zakaj? Ali naj popustimo oholi zablodi, da je ljudstvo pač neumno?

Ne. Pač pa so k negativnim posledicam bistveno pripomogli mediji, še zlasti televizije in radii, ki so priredili soočenja. Stalnica v družbeno škodljivem ravnanju večine uredništev ne glede na zvrst in status medija je, da se zelo malo ukvarjajo z vsebino tega, o čemer se v političnem življenju odloča, in še manj z analizo družbenih posledic sprejema ukrepov ali njihove zavrnitve. Ne razlikujejo, kdo je strokovnjak za kaj, niti kateri argumenti so strokovni in kateri politični (kaj šele, da ima vsaka strokovna odločitev družbene, s tem pa politične posledice). S stalno uporabo para levega in desnega komentatorja ne glede na to, ali problematiko pozna, ali le česna o njej, degradirajo strokovni komentar na strankarstvo (to je vsaj toliko očitek komentatorjem kolikor urednikom!). V debatah nagnetejo skupaj eksperte med seboj tujih ved in politike ali uradnike različnih pristojnosti, zato javnost nikoli ne dobi jasne predstave o strokovnem problemu, ki naj bi ga ukrep razpletel. Veliko bolj kot stvar sama novinarje zanima, kaj bo kdo dobil ali izgubil, kdo se bo okoristil, kdo je »zadaj«. Glavno vprašanje vladi in ministrom po referendumu je, ali bodo odstopili. Ali parlament in vlada imata mandat ali ne? Če naj imamo le popularne zakone, potem je najbolje, da odpravimo parlament in o vsem odločamo na referendumih. Čakajte: ali nismo tako vrgli demokracije skoz okno in smo naredili iz sprejemanja zakonov resničnostni šov? Ste v nedeljo glasovali o Urški Čepin?

Avtomat za poneumljanje javnosti pa so pravila RTV-soočenj. Prijavi se lahko kdorkoli. Časovna stiska zaradi preveliko nastopajočih onemogoča, da bi kdo karkoli razumljivo pojasnil, še manj pa, da bi si publika argument zapomnila. Pač pa je dovolj časa za vsako laž in obtožbo, napadeni pa v repliki nima časa za nič drugega, kakor da na procesijo laži in obtožb jeclja: »Ni res … ni res …« Vrhunec kampanje: pogled, ko vlado družno sesuvajo sindikalisti in Hervardi.

Mnenjske raziskave in mediji so z napovedovanjem poraza vlade ob zameglitvi vsebine, o kateri se je odločalo, bistveno pripomogli, da so volivci glasovali po liniji najmanjšega odpora ali razočarani ostali doma. Soočenja so grobe laži in neutemeljene obtožbe povzdignila v glavni način političnega spopadanja.

To pa vnaša v družbeno življenje v Sloveniji novo stopnjo grobosti v odnosu do drugih. Pripravlja tla za še bolj grobe oblike izkoriščanja in gospostva.

Comments are closed.