Firbci

Ko sem se septembra 2010 z vlakom vozila proti mestu Sønderborg, da bi se udeležila mednarodne konference geografov, sem o svoji  končni destinaciji na jugu Danske vedela le, da je kraj z izjemnim arhitekturnim podvigom, domovanjem tamkajšnje univerze. Moja omejena fascinacija je trajala samo prvi dan. Že drugi dan sem vedela- ne da bi se zato kaj prida trudila — mnogo več. Zvečer, ko sva se po dolgem dnevu referatov in razprav s prijateljico Doris, geografinjo iz Švice, usedli v taksi, da naju utrujeni odpelje do najinega hotela, sva bili deležni poduka, ki naju je hipoma prebudil iz postkonferenčne letargičnosti. Takoj ko je taksist zapeljal izpred vhoda v univerzo, naju je vprašal po namenu najinega obiska. Ne preveč voljni za pogovor sva mu izmenično, vsaka z enim stavkom, na hitro omenili konferenco. Za nekaj dobre volje sem za povrh pohvalila mesto in izjemnost univerzitetne zgradbe. Takoj se je presedel, naju na kratko s pogledom ošinil v vzvratnem ogledalu in začel govoriti. O arhitekturi je vedel vse. In več: da mesto kandidira za evropsko prestolnico kulture in da bo do leta 2017, ko naj bi mesto prevzelo ta častni naziv, mogoče videti še več arhitekturnih biserov. Med drugim tudi kitajski paviljon, poklon študentski populaciji s Kitajske, ki jo je na univerzi vse več. O kulturni umestitvi paviljona na obrežje, da se je veliko razpravljalo in da je projekt sedaj med ljudmi dobro sprejet. Ker razumejo, da je prihodnost mesta in univerze v odpiranju navzven in ustvarjanju dialoga med kulturami in prebivalci mesta, začasnimi in stalnimi, tudi v urbanem načrtovanju. In še in še nama je iz rokava stresal podobnih informacij, dokler ga nisva, že skoraj pred hotelom, vprašali, nekoliko previdno, od kje mu, kot taksistu, vse to znanje. Ker sedi v mestni občini, ker sodeluje pri pripravah, tako kot vsi ostali Sønderborčani, in ker je med drugim tudi zadolžen pri zbiranju ljudskih glasov, predlogov, mnenj in kritik na račun programa prestolnice.

Predzadnji dan konference nas je v popoldanskem delu programa obiskala ekipa, zadolžena za pripravo kandidature. Vodja nam je udeležencem konference predstavila program—z namenom promocije, pa tudi, da zbere naša mnenja. Kakšni so naši prvi vtisi ob konceptu, ki so nam ga, po modelu konferenčnega referata, zavrteli na platnu glavne predavalnice? S povabilom, da se s kritikami in pripombami odzovemo tudi kasneje, če le imamo kakšno pametno idejo. Na koncu sem pristopila k predavateljici in v osebnem pogovoru poskusila izvedeti še kaj več o programu. Pa tudi o taksistu. Je mogoče, da je toliko vedel; je to običajno, da taksisti sodelujejo pri projektu in, v neformalizirani vlogi turističnih vodičev in promotorjev kandidature sodelujejo z občino in programskim odborom. Vse drži, mi je odgovorila, če želimo biti uspešni, potrebujemo sodelovanje ljudi.

In so me imeli. Podpornico kandidaturi danskega mesta iz Slovenije. S prijetnim pričakovanjem čakam na leto 2017. Vmes sem danski ekipi posredovala naslov vodje evropske prestolnice kulture iz Essna- s pripisom obema, da upam, da bodo izkušnje druge pomagali prvi pri uspešni kandidaturi. Le zakaj? Kaj imam sociologinja iz Ljubljane bodisi s Sønderborgom  bodisi z Essnom?

Lahko, da me je prevel duh evropskega povezovanja; navsezadnje, tema konference so bile evropske meje in meje v Evropi. Ko danes, ko spremljam otvoritev programa neke druge, domače evropske prestolnice kulture, pa se mi vse bolj dozdeva, da je danski trik vendarle nekje drugje. V umetnosti  zapeljevanja – stran od utečene tekmovalnosti, nacionalne zaprtosti in izključevalnosti lokalne javne kulture. Z dansko idejo prihodnje prestolnice kulture nekje tam zgoraj na severu  se čutim bližje Evropi kot s prestolnico, katere program se je odprl nedavno in nedaleč od moje fizične lokacije tu in zdaj.

Pa ne zaradi programa.  Ko sem listala po prireditvah in konceptih, ki  so nam jih odložili v poštne nabiralnike, sem si obkrožila kar nekaj vnosov. Nad nekaterimi idejami sem bila pozitivno presenečena, v njih je bilo nekaj inovativno evropskega in postevropskega hkrati. Tisto, kar me oddaljuje, je avra javne kulture, ki se je razširila po Sloveniji okoli projekta. Nekakšna (pod)alpska kultura firbca s škodoželjnim pridihom. Kot da bi javni mediji in izbrana javnost samo čakali, da dobijo v roke program… in nato z zadovoljstvom poročajo, saj smo vam rekli, nič posebnega, nevredno denarja in naše pozornosti. Z obveznim namigom, da bi drugačna sestava ekipe (beri: po volji kritika) delo gotovo opravila bolje.

Kot da ne bi poznali splošno znane resnice o vseh dosedanjih evropskih prestolnicah kulture. Kulturne kritike, ki so se nabrale v skoraj treh desetletjih, so si enotne- vse prestolnice do sedaj so bile v glavnem  spektakli recikliranja nacionalnega (v glavnem elitnega) – z evropskim denarjem. Namen ni v programu – poanta je v oblikovanju duha, ki prispeva k novim nacionalnim konceptom evropske javne kulture.

Pri nas nismo zgrabili priložnosti. Lahko, da je problem v programskem odboru, njegovemu vodji, županu.  V javnem duhu pa se vedemo podobno kot Švicarji- to je tisti del javnosti, ki pase firbca na perilu Tine Maze –  javno razgaljamo, ne da bi se podučili, razsvetlili, kreativno razvili… pač pa, da še naprej uživamo v etosu privoščljivosti, da bo sosedu vsak čas poginila krava.

Vse bolj se mi dozdeva, da ni naključje, da sem za dansko kandidaturo zvedela na konferenci o mejah. Tam smo govorili o vseh vrst meja- nihče pa ni omenil meja evropskega duha: protestantsko progresivno podjetnega, ki funkcionira le v napredovanju vseh; in katoliško regresivno žrtvovanjskega, ki napreduje le, če nam gre vsem slabo.

Oba sta si sorodno sebična. Doprinos firbcev k evropskemu duhu, ki se napajajo ob njunih programih, pa hudo različen.  Ne vem. Ob prvi priložnosti bom za mnenje vprašala Doris.

Pa tudi mariborskega taksista. Če bo vedel, o katerem projektu govorim.