Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

EPK: ekonomija proti kulturi?

Jože Vogrinc

Slovenska verzija projekta ima smolo, da se udejanja v poglobljeni gospodarski krizi, podvojeni z rastočim nezaupanjem Slovencev do družbenih elit. Če hočemo realistično oceniti umetnostni potencial naše EPK, moramo razumeti, kaj taki projekti sploh so. Kako so povezani z umetnostno ustvarjalnostjo in s kulturnim življenjem družbe, kjer se realizirajo? Zadrege slovenske EPK so neizogibna okoliščina takih projektov sploh, ne glede na to, kje se ti dogajajo. Niso slovenska ali kar mariborska posebnost.

Bistveno je, da niso spontan izbruh umetnostne energije v nekem mestu, regiji ali državi. Ne izraščajo kot logična posledica iz vsakdanje, redne aktivnosti ustvarjalcev in jih ni mogoče izpeljati z normalno količino izkušenj, znanja in volje organizatorjev v danem kulturnem okolju, pa naj so ti zasebni ali javni.

Kaj pa so? V bistvu so domislica konjunkturne faze neoliberalne politike v EU. Bolj kot z umetnostjo imajo opraviti s promocijo političnoekonomske usmeritve, ki odpravlja javne dobrine in infrastrukturo, namesto tega pa v regijah, od koder je industrija zbežala k cenejši delovni sili, preizkuša poslovni model prodajanja kulture – od dediščine prek tingel tangla in hopsasa muzike do zahtevnih prireditev za elitne potrošnike.

Problem je, da gre za poslovni model družbe blaginje, ekonomske prosperitete in predvsem privilegiranih okolij, kjer in ko globalna kapitalska renta omogoča širok obseg kulturne potrošnje. V revnejših okoljih »nove« Evrope so taki projekti predvsem propaganda EU kot širokosrčnega sponzorja in njenega neoliberalnega preusmerjanja kulturne produkcije iz državno podprtih in rednih oblik v prisilno tržne, samoorganizirane in zaradi nezadostnega financiranja tudi v prisilno projektne (namesto v trajne programske) oblike. Če to prevedemo iz žargona promotorjev in piarovcev v politično ekonomijo, gre za fleksibilizacijo in prekarizacijo dela v kulturi – ustvarjanja, pa tudi reproduktivnega ali organizacijskega dela. Šele v izjemno srečnih okoliščinah in ob nenavadni spretnosti lahko posamezni prireditelji EPK izkoristijo ponujeno priložnost za ekonomsko in umetnostno revitalizacijo kulturnega življenja v svojem okolju.

Izredni projekti in posebne prireditve tudi sicer niso v harmoničnem razmerju z rednim delom kulturnih ustanov. V slovenski kulturi je razmerje med kulturniki, ki so deležni rednega državnega financiranja, in tistimi drugimi, ki vsako leto znova prosjačijo za denar za projekte na vseh mogočih naslovih in natečajih, zacementirano že desetletja. Trg je šibek, država pa večinoma ne podpira tržnega položaja slovenske umetnosti in širše kulturne produkcije.

Redno zaposleni v kulturi praviloma niso naklonjeni izjemnim prireditvam, ker so te neposredna konkurenca ali zahteva po dodatnem delovnem naporu, če pa so za koga priložnost za izreden zaslužek, je to na račun redne dejavnosti. Izmed svobodnjakov so zadovoljni le tisti pri koritu, saj državna sredstva za izjemne prireditve krčijo že tako skromen delež denarja, vsako leto namenjen projektom.

Ljubitelji izjemnih prireditev so praviloma lokalni veljaki. Dobiti prireditev je za organizatorje priložnost za pridobitev ugleda in honorarjev, predvsem pa je to obet za lokalni biznis. Tu se interes občine ali mesta loči od interesa večine kulturnikov, interes občinske blagajne se loči od dolgoročnega javnega interesa mesta in regije, interes biznisa se loči od javnega interesa, zasebni interesi lokalnih podjetnikov in njihovih zastopnikov v občinski oblasti pa se tudi ločijo od javnega interesa.

Lokalni veljaki hočejo predvsem investicije v infrastrukturo. Je projekt megalomanski? Nič hudega – če da večino denarja EU ali »Ljubljana«. Ko novi prostori enkrat stojijo, oblasti ne zanima, da ne ustrezajo potrebam redne dejavnosti umetnikov. Nova ustanova s svežo veljavo in znanstvi postane nov konkurent v boju za proračunski denar. Nova infrastruktura = zahteva po sofinanciranju države. Če to spodleti, bo občina dala prostor pač v najem. Če bo namesto kulture trgovina, je lahko najemnina še višja.

Za trajni interes meščanov je nezaslišano, da mesto razprodaja že obstoječo javno infrastrukturo za »investicijo« v minljiv dogodek. Za tiste, ki upajo, da bodo poceni kupili in potem dražje prodali, je to super. V prozi temu rečemo slabo gospodarjenje in privatizacija javnih dobrin.

V takih razmerah se v Mariboru in partnerskih mestih začenja EPK. Za programske delavce so daleč od »normalnih« (= predvidljivih). Ker pa je njihova malha kljub vsemu obilnejša od tega, kar si večina umetnikov lahko obeta v »normalnih« razmerah, so vnaprej pod nadzorom risjega očesa tistih, ki jih ni zraven. Pri načrtovanju projekta so morali strateško in taktično popuščati vsepovsod. Vsega tega jim ne gre očitati; šlo je za nujnost. Bili so pogumni in vztrajni. Ocenjujmo jih sproti, po posameznih točkah programa. Dejanski rezultat bo mogoče oceniti šele nekaj let po EPK. Najpomembnejše merilo naj ne bo, koliko »presežkov« si bo zapomnil kakšen ljubitelj, pač pa, ali se bo v mestih EPK prenovila in uveljavila pri publiki sveža, vitalna kulturna produkcija. Tak cilj so si postavili ustvarjalci EPK sami, zato jih smemo prijeti za besedo.

Comments are closed.