Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Demokracija in strpnost kot oviri

Rudi Rizman

Ni še dolgo tega, ko so Evropska unija oziroma njene številne države v svetu veljale za vzorne na področjih zagotavljanja strpnosti do drugih, relativno visokih demokratičnih standardov ter komajda opaznih in še manj vplivnih političnih strank, ki bi spominjale na vzpon avtoritarnih politik med obema svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju. Mnogi so verjeli, da se je nekdanji etnični nacionalizem evropeiziral do te mere, da ne more več ogrožati miru na evropskem kontinentu.

Žal se je taka politična slika Evrope v novejšem času močno spremenila, kar upravičeno vzbuja skrbi in strahove, da ne bi ponovno zdrknila v že videno stanje, ko bodo volilci ponovno nagrajevali tiste politike, ki bodo svojo demagoško spretnost v času resne gospodarske in finančne krize uporabili proti namišljenim krivcem. Te je po zgodovinskih izkušnjah sodeč mogoče prepoznati bodisi po njihovi barvi kože, verski pripadnosti, po jeziku in kulturi. In na koncu koncev tudi proti tistim etničnim sorojakom, ki bodisi aktivno nasprotujejo vsakršnemu protiemigrantskemu agresivnemu nacionalizmu bodisi zagovarjajo strpnost kot vrednoto, brez katere ni mogoče govoriti o demokraciji.

Nacionalistično enoumje

Če gre verjeti uglednemu družboslovcu in rektorju ene izmed angleških univerz Willu Huttonu, so stvari še bolj resne. Evropa je namreč po njegovem prepričanju priča temu, da obrača hrbet ključnim vrednotam razsvetljenstva: napredku (progresu), toleranci, razumu in demokratičnim argumentom. Čeprav vsebuje projekt razsvetljenstva številne pomanjkljivosti in kot tak ni popoln, pa predstavljajo fundamentalistična politična prizadevanja, da se družba in gospodarsko življenje organizirata na podlagi krvi, etnične pripadnosti in nacionalističnega enoumja, ponavljanje že znane in tragične evropske zgodovine.

Pri tem izpostavlja primer – čeprav ne samo tega – Madžarske, ko je poleti leta 1989 njena takratna pogumna vlada, opirajoč se na geslo “celovite in svobodne Evrope” na stežaj odprla meje proti Avstriji, da so lahko vzhodnonemški begunci prišli na varno. Danes aktualna madžarska vlada z Viktorjem Orbanom na čelu, ki si jo jemlje za zgled tudi največja opozicijska stranka v Sloveniji, ponovno odpira novo poglavje v evropski zgodovini, vendar v obratni smeri.

S sprejemom na (desni) avtoritarni ideologiji zasnovane nove ustave, še prej pa z novim zakonom o medijih, je pokazala zaničevanje do demokracije, do načela delitve oblasti, neodvisnega sodstva, svobode veroizpovedi in sploh do ključnih evropskih idealov, na katerih je nastala Evropska unija po krvavi moriji, v katero je Evropa poleg same sebe pahnila tudi preostali svet. Obenem je bila odpravljena pravica do splava ter istospolnih porok, medtem ko se na toleranco – v skladnosti s podobnimi pogledi politične desnice v Evropi – gleda kot na nesprejemljivo popuščanje in znak pomanjkljive morale.

Ksenofobija – politična vrednota

Zavzemanje za progres (napredek) je na drugi strani označeno kot družbeni inženiring iz repertoarja socialistične ideologije, vsaka politika izboljšanja gmotnega stanja najrevnejših slojev pa kot poskus, da na ta način ponovno okrepljena (socialistična) država daje nezasluženo “darilo” ljudem, ki so se na najnižji družbeni lestvici znašli po svoji zaslugi. Povrh vsega, kot opozarja omenjeni Hutton, sedanji madžarski oblastniki s tem, ko so etničnim Madžarom, ki prebivajo v sosednjih državah, podelili madžarsko državljanstvo, niti ne skrivajo sorodnosti takega početja s prakso, ki jo je nacistična Nemčija uveljavljala za svoje etnične rojake v nekdanji Češkoslovaški.

Madžarski primer je seveda samo eden od prepričljivih dokazov o konvergenci in napredovanju populistične desnice v Evropi, ki na eni strani postavlja pod vprašaj, če je že dobesedno ne ruši, demokracijo, na drugi strani pa daje ksenofobiji status kulturno sprejemljive, korektne politične vrednote. To pa ni edino, kar preseneča raziskovalce in analitike populistične in vedno bolj agresivne desnice. Tisto, kar jih preseneča, je konfuznost in pasivnost evropske levice, ki, tako kot v primeru globoke in resne ekonomske krize, tudi tu ne ponuja prepričljivih odgovorov in rešitev ter prepušča pobudo politikom in politiki, temelječi na izključevanju in veri v vsemogočnost trga. Nemalokrat pa posamezne socialdemokratske stranke tudi same prevzamejo populistični diskurz z namenom, da bi pridobile na svojo stran čim več volilcev oziroma jih odtegnile od populistične desnice.

Privlačnost političnega avtoritarizma

Tisto, kar uspava progresivne in leve politične stranke, je to, da današnji politični skrajneži niso nujno oblečeni v črne srajce, niti ne razkazujejo svojih mišic predvsem v uličnem nasilju. Mnogi med njimi tudi ne uporabljajo odkritega rasističnega jezika, temveč zlorabljajo besede, ki se navezujejo na svobodo ali na demokracijo. Seveda pa so odkrito nenaklonjeni, pravzaprav sovražno nastrojeni do multikulturalizma in tudi proti intelektualcem, predvsem pa so jim trn v peti liberalno usmerjeni med njimi. Vendar se multikulturalizmu odrekajo tudi voditelji zmernih desnih strank, kot so nas o tem v minulem letu prepričevali Cameron, Merklova in Sarkozy.

Njihove stranke in voditelji sicer občasno uporabljajo nekatere argumente, metafore, simbole in podobe skrajne desnice z namenom, da bi jim odvzeli njihovo moč in vpliv, vendar zgodovina minulega stoletja ne opravičuje takih pričakovanj. S tem, ko se zmerne desne stranke premikajo proti skrajnim, zadnje praviloma samo še opogumljajo, da radikalizirajo svoja dotedanja prepričanja in politično retoriko. Za volilce pa je tudi pogosto bolj privlačen “original” kot njegova “kopija”.

Financial Times in žal vse premalo evropskih politikov že nekaj časa opozarjajo na to, da ekonomska kriza in z njo povezane nepredvidljivosti, nenazadnje tudi ekonomski kaos, pripravljajo ugodna tla za razmah političnega avtoritarizma. Skrbi, ker se množijo vrste tistih volilcev in novih političnih obrazov, ki so se že prej navduševali nad avtoritarnim singapurskim ekonomskim modelom, danes pa se spogledujejo s še bolj avtoritarnim kitajskim političnim sistemom. Ne manjka komentatorjev in politikov iz držav z močno demokratično tradicijo, ki se prav tako navdušujejo nad tem mnogo bolj “konkurenčnim” modelom državnega kapitalizma, kjer se lahko voditelji dosti hitreje odločijo in jih pri tem ne ovirajo takšne demokratične “ovire”, kot so svoboda tiska in govora, pravna država ali spoštovanje človekovih pravic.

Pomanjkanje zgodovinske modrosti

Zanimivo, pravzaprav skrb zbujajoče pa je, da tudi Evropska unija, ki lahko temelji le na demokraciji ali pa je ni – se pravi, še bolj kot na evru -, prepoznava zadnje čase demokracijo kot oviro in da nastavlja v finančno oziroma gospodarsko kritičnih državah na mesto predsednikov vlad ljudi mimo demokratične deliberacije – volitev. Glas evropskega parlamenta je čedalje manj slišati, ključne odločitve v zvezi z usodo evra in politične arhitekture Evropske unije praktično sprejemata voditelja Nemčije in Francije. Ko je pred časom odhajajoči predsednik grške vlade Papandreu v svoji državi predlagal referendum o v Bruslju sprejetih ukrepih, ki so usodnega pomena za njegovo državo (narod), so ga v Bruslju grobo zavrnili in je moral od te svoje namere odstopiti. Ni treba razpolagati z veliko mero zgodovinske modrosti za napoved, da bo takšna vsiljena politika od “zgoraj” in iz “centra” ponovno priklicala oziroma mobilizirala in tudi že mobilizira odpor in upor, ki se bo oprl na vrednote (nacionalne) demokracije, nacionalno suverenost, pri čemer bo nacionalizem, tudi skrajni in ne le obrambni, našel svoje nove zgodovinske priložnosti.

Vzpon nove nacionalistične desnice v članicah Evropske unije, od “Pravih Fincev” pa do danske “Svobodnjaške stranke” in “Nacionalne stranke” v Franciji, če se omejimo samo na te, predstavlja resen in potencialno tudi usoden izziv. Že omenjeni Financial Times meni, da bi morale Evropska unija in njene države politični krizi posvetiti vsaj tolikšno pozornost, kakršno sicer pripisujejo odvijajoči se ekonomski (finančni) krizi ali krizi evra.

In kje je Slovenija v tej zgodbi? Žal je bolj del problema kot pa del rešitve, pri čemer merim predvsem na to, da njen politični razred ne glede na “barvo”, ki jo zastopa, v najboljšem primeru podcenjuje problem, o katerem pišemo, v najslabšem pa je z “izbrisanimi” v evropski seznam dodal svoj “izvirni” prispevek – manj trdo varianto etničnega čiščenja. Zadnji poskus demagoških in populističnih razlag, ki vključujejo v repertoar izključevanj “trenirke”, je sicer banalen, vendar podobno “izviren” prispevek k utrjevanju realno obstoječe ksenofobije v domačem in tudi v evropskem prostoru, kjer pa utegnejo isto vlogo odigrati ali jo že odigravajo drugi podobni razpoznavni in “nevarni” znaki drugačnosti.

Comments are closed.